 |
| Bartosz Bielenia in Boze Cialo (2019), Foto:Imdb |
Slo naslov: -
Drugi naslovi: Corpus Christi
Država: Poljska
Jezik: poljščina
Leto: 2019
Dolžina: 115', Imdb
Žanri: drama
Režija: Jan Komasa
Scenarij: Mateusz Pacewicz
Igrajo: Bartosz Bielenia, Eliza Rycembel, Aleksandra Konieczna, Tomasz Ziętek, Leszek Lichota, Łukasz Simlat
38-letni poljski režiser in scenarist Jan Komasa je pozornost bolj metodičnih spremljevalcev evropskega filma pritegnil že s celovečernim prvencem Samomorilna soba (Sala samobójców, 2011). Njegov drugi film, Varšava 44 (Miasto 44, 2014), je odmeval predvsem v režiserjevi domovini, saj ga je v kinih videlo slabih dva milijona Poljakov. Božje telo je njegov najuspešnejši in po moji oceni najboljši film doslej, ki je po premieri v neodvisni sekciji beneškega festivala Giornate degli Autori (ang. Venice Days) in kasnejši oskarjevski nominaciji, nadarjenega režiserja dokončno približal tudi mednarodni publiki.
Prva violina njegovega tretjega igranega filma je izvrstni Bartosz Bielenia v vlogi varovanca doma za mlade prestopnike. Že v enemu izmed uvodnih prizorov Daniel sodeluje v koordiniranem napadu na enega izmed varovancev doma, čeprav je eden izmed bolj angažiranih zapornikov pri obveznem bogoslužju, ki ga za varovance doma organizira duhovnik, s katerim se Daniel še posebej dobro razume. Sčasoma je postal duhovnikova desna roka in celo začel premišljevati o opravljanju izpita za duhovnika, vendar so pristojni na višjih instancah ambicije bivšega delinkventa hitro postavili v realne okvirje. Predanost veri mu je vseeno prinesla nekaj dobrega – pogojni izpust in delo na žagi v bližnjem mestecu. Toda fant po spletu okoliščin (lokalnem župniku se izdaja za potujočega duhovnika) dobi priložnost začasno opravljati duhovniško delo – župnik zaradi zdravstvenih težav konča na zdravljenju in Daniel do njegove vrnitve prevzame skrb za majhno župnijo. Izkaže se, da je mesto močno zaznamovano s tragedijo, v kateri je ugasnilo pet mladih življenj in življenje alkoholika, ki naj bi bil odgovoren za njihovo smrt.
Izkaže se, da je tragedija boleča tema, zaradi katere prihaja do napetosti med vaščani in soprogo moškega odgovornega za tragedijo. Toda Daniel se po začetnem privajanju na novo vlogo smelo loti reševanja teh tenzij. Energija in svež pogled, ki ga mladenič prinese med vernike, kmalu prinese prve očitne rezultate – v sprva napol prazni cerkvi je vedno več vernikov, Daniel pa se čedalje bolj poglablja v svojo novo vlogo. Na neki točki dobimo občutek, da celo sam počasi pozablja, da je njegovo novo poslanstvo in transformacija, ki smo ji priča, zgrajeno na lažni identiteti.
Božje telo se na kompleksen način poglablja v motive odpuščanja in odrešitve skozi prevpraševanje vloge posameznika v skupnosti in svetu nasploh. Ali nas kot ljudi dejansko definira vsota starih grehov? Zakaj naše poglede na svet in sočloveka tako pogosto oblikujejo predsodki in napačne domneve, ter zakaj tako pogosto pozabljamo, da je odpuščanje ena ključnih vrednot (vsake) vere. Odpuščanje seveda ni izključno verska kategorija, temveč univerzalna vrednost in prav to je eden izmed pomembnih dosežkov naslovne stvaritve, ki inteligentnim prevpraševanjem vere in s tem povezanih izzivov ponudi nekaj inspirativnih odgovorov. Bartosza Bielenio postavljam ob bok Brendanu Gleesonu v McDonaghovi Kalvariji (Calvary, 2014), Ethanu Hawkeu v Schraderjevem Preporodu (First Reformed, 2017), ali denimo Andrewu Scottu v Bolhači (Fleabag, Phoebe Waller-Bridge,2016-2019) – vsi omenjeni so duhovniki, v družbi katerih se enako dobro počutijo verniki in ateisti. Prva ta univerzalno razumljiva sporočilnost je adut filma, ki pomembna spoznanja podčrtava z občudovanja vredno kompleksnostjo. Morda najboljši dokaz za to je fanatasični zadnji kader filma, ki nekako napove, da Danijel šele na začetku poti, na kateri ga čakajo še mnoge preizkušnje.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar