 |
| Kentucker Audley and Kate Lyn Sheil in She Dies Tomorrow (2020), Foto: Imdb |
Amy Seimetz je pri 39-ih letih že zelo izkušena igralka, ki se je najprej uveljavila v ameriški indie produkciji, v zadnjih letih pa smo jo v različnih vlogah lahko opazili tudi v komercialno ambicioznejših filmih (v najnovejšem Osmem potniku: Zaveza, novi različici Mačjega pokopališča). Amy vzporedno z igralsko kariero tudi režira – bodisi projekte drugih ustvarjalcev (tv seriji The Girlfriend Experience, Atlanta), bodisi lastne kratke filme in celovečerce.
Njen drugi celovečerec She Dies Tomorrow (prvenec Sun Don't Shine je posnela pred osmimi leti) je z lahkoto ena najbolj unikatnih izkušenj letošnjega leta. Seimetz z različnimi prejemi zgodbo usmeri v vode eksperimentalnega filma, vendar obenem ohrani dovolj klasičnih narativnih elementov, ki preprečijo zdrs v pretirano eksperimentalno formo. Vzdušje je v podobnih filmih vedno eden ključnih dejavnikov in režiserka s sodelavci ustvari zares zanimiv pogled na zelo neobičajno situacijo, razvito iz genialno preproste scenaristične zamisli.
Scenarij junakinjo namreč postavi v specifično situacijo: ta nenadoma, brez kakršnekoli napovedi ali priprave spozna, da že naslednji dan več ne bo med živimi. Njeno prepričanje v takšen scenarij je absolutno, čeprav dejansko ne ve, niti poskuša doumeti, zakaj je tako trdno verjame v najbolj črn scenarij. Smrt kot neizpodbitno dejstvo in končna postaja za vsakogar izmed nas je teza, s katero nas zgodba poveže s človekovim spopadanjem z lastno minljivostjo in s tem povezanih občutki, iz katerih je stkana idejna osnova zgodbe. Gre za idejo, ki sama po sebi ne prinaša nič revolucionarnega, če le-ta ne bi bila povedana na tako zanimivo premišljen način. Seimetz odlično izkoristi privilegij, da nas za nekaj časa drži v nevednosti, ko nas zaposli z iskanjem racionalnih razlag čudnega vedenja protagonistov. In med tem ko mi poskušamo dojeti kaj za vraga se dogaja, nas sosledje dogodkov neopazno pripelje do kratkega prizora, s katerim je fantastično vzpostavljena povezava med posameznimi liki in v hipu najden smisel vsega, kar smo videli do tedaj.
She Dies Tomorrow se gleda kot nekakšen križanec med Melanholijo Larsa von Trierrja in odličnim Laboratorijem groze (Upstream Color, 2013, Shane Caruth). Glede na dejstvo, da je Caruth nekaj časa živel z režiserko in da je prav ona odigrala glavno žensko vlogo v omenjenem filmu, takšna vzporednica deluje povsem smiselno. Omenjeni primerjavi so tu zgolj zavoljo lažje orientacije kaj pričakovati, kajti naslovna stvaritev je s setom avdio-vizualnih in montažnih rešitev dokaj izvirno doživetje – impresivno dizajnirana, v meglico morastih sanj ovita izkušnja, v kateri pomemben delež prispevajo tudi prepričljivi igralci, med katerim v centralni vlogi izstopa izjemno ekspresivna Kate Lyn Sheil.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar