četrtek, 08. avgust 2013

Before Midnight (2013)


Slovenski naslov: Pred polnočjo 
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Romantični
Dolžina: 109', Imdb
Režija: Richard Linklater
Scenarij: Richard Linklater, Julie Delpy, Ethan Hawke
Igrajo:  Ethan Hawke, Julie Delpy, Seamus Davey-Fitzpatrick, Athina Rachel Tsangari, Yiannis Papadopoulos

Richardu Linklaterju sem že namenil nekaj vrstic v zapisu posvečenem njegovi komični drami Bernie (2011), zato se lahko mirne duše osredotočim na tretje dejanje zgodbe o Jesseju in Celine, Američanu in Francozinji, ki sta se pred skoraj dvajsetimi leti spoznala na Dunaju, skupaj preživela romantično noč in potem odšla vsak na svojo stran. Pred zoro (Before Sunrise, 1995) je prejel srebrnega medveda v Berlinu in svetu pokazal, kakšen mora biti romantični film, ki lahko zadovolji tudi zahtevnejšega gledalca. Natanko devet let kasneje se je njuna zgodba nadaljevala v Parizu, kjer je zdaj že poročeni Jesse, med promocijo svoje nove knjige, znova srečal Celine. Pred sončnim zahodom (Before Sunset) je pokazal, da so čustva, ki so se rodila pred devetimi leti še vedno zelo močna, še vedno sta se odlično ujemala in dopolnjevala, signali, da sta si usojena, pa so bili celo močnejši in jasnejši, kot pred devetimi leti. Zgodba se je končala z vprašanjem, na katerega smo dobili odgovor šele letos. Ja, znova smo morali počakati devet let. Spomnimo se — takrat  smo se spraševali, če se je Jesse vrnil v k ženi in sinu v ZDA in Linklater Pred polnočjo odpre z odgovorom na to vprašanje. 
Jesse se na letališču poslavlja od svojega 14-letnega sina Hanka, ki z njegovo bivšo ženo živi v Ameriki. Sinko je pri očetu preživel poletje, ki je po njegovih besedah najboljše poletje njegovega življenja  in mogoče je prav ta izraz privrženosti bil tista kaplja čez rob, iz katere se bo kasneje razvil osrednji konflikt, ki bo na resno preizkušnjo postavil trdnost očetovega drugega zakona. Malce kasneje se Jesse usede v avto parkiran na grškem letališču in takrat že vemo, da pred devetimi leti ni zapustil Pariza. Celine sedi na sovoznikovem sedežu, na zadnji klopi pa spita plavolasi dvojčici, njuna otroka. Družina je v Grčiji, na počitnicah, kamor je Jesseja in družino povabil njegov grški prijatelj, prav tako pisatelj. Na poti z letališča se zakonca zapleteta v pogovor iz katerega izvemo, da je Celine ponujena zanimiva služba v javni upravi. Med pogovorom Jesse namigne, da bi mogoče bilo najbolje, če bi se vsi skupaj preselili v ZDA. Hank se nahaja v puberteti in očeta potrebuje bolj kot kdajkoli, razlaga Jesse. Celine je proti. Nekaj časa so že živeli v ZDA in ni se obneslo, poleg tega bi to pomenilo konec njenih kariernih načrtov. Izmenjava nasprotujočih mnenj se konča z miroljubno resolucijo — nič se ne bo spremenilo brez popolnega soglasja obeh. Toda načete teme se ne da tako enostavno pomesti pod preprogo. Ravno nasprotno, kratek stik med zakoncema učinkuje kot nekakšen magnet za vsa drobna nezadovoljstva akumulirana v devetih letih skupnega življenja. 
Prva dva Before filma sta se ukvarjala z romantično fantazijo, oziroma raziskovala romantična pričakovanja posameznika in tisti pozitivni idealizem, ki zaljubljeno dušo žene naprej. Ki jo spravi do tega, da z nekom želi deliti dobro in slabo, z njo/njim imeti otroke in se starati ob njej/njem. Sam pripadam generaciji, ki se je prepoznala že v prvem filmu in se potem sinhronizirano starala s trilogijo in njenimi liki, vsako novo poglavje zgodbe pa nam je prineslo situacije, s katerimi smo se zlahka identificirali in jih razumeli. Pred polnočjo se od dveh prejšnjih instalacij razlikuje predvsem v pristopu, saj Linklater in njegova glavna igralca (so-avtorja) romantična pričakovanja ob tej priložnosti potisnejo na stranski tir. Mladostniški idealizem, s katerim se vsak mlad človek podaja v skupno življenje, je obtičal nekje v preteklosti, je pozabljen. Tokrat ustvarjalce zanima, kakšen je rezultat teh mladostniških projekcij, zanima jih, kaj se dogaja v zakonu, ko se romantika in idealiziranje partnerja počasi umikata praktičnim problemom, ki ji prinaša življenje v zakonski skupnosti. Na tapeti je vse od odnosa do potomcev, vpliva profesionalnega življenja na pomembne življenjske odločitve, do seksualnega življenja. Menim, da je celotna trilogija rezultat odlične scenaristično-režisersko-igralske fuzije, ki nam je v tretje ponudila verjetno najboljši rezultat doslej. Mogoče se na naslovnem primeru še najbolj jasno vidi, da tudi v filmskem biznisu iskreni prijateljski odnosi sodelujočih lahko bistveno izboljšajo kvaliteto končnega produkta. Pred polnočjo je istočasno najbolj resnoben in najbolj komičen del trilogije, kar je kvaliteta, ki jo lahko ponudijo le najboljši. Vse znova počiva na vrhunskih, dobro konstruiranih in tempiranih dialogih in izvrstnih igralskih nastopih, ki so izdatno začinjeni s še vedno izjemno močno kemijo na relaciji Delpy-Hawke. Skratka, Pred polnočjo je eden najboljših filmov letošnjega leta, velečastno sklepno dejanje ene najpomembnejših trilogij ameriškega neodvisnega filma. Čeprav se nikoli ne ve, kaj nam prinaša prihodnost in mogoče čez devet let dobimo novo epizodo. Torej, obvezen ogled za vse, ki so uživali v prvih dveh filmih, za vse ostale pa priporočilo, naj se zadeve lotijo kronološko, od prvega filma naprej. Prepričan sem, da vam ne bo žal.  (+4)                        


Ocena:



6 komentarjev:

  1. Nekako razmišljam o tem, da tale trilogija izgleda kot nekakšna mešanica med Rohmerjem in Allenom. Super film, super trilogija.

    OdgovoriIzbriši
  2. Lepa primerjava. Rohmerjevsko osredotočanje na čustva in Allenov pikolovski občutek za detajl.

    OdgovoriIzbriši
  3. Izjemen film/trilogija. Mogoče moja najljubša filmska trilogija vseh časov, pa naravnost preziram filme, ki forsirajo romantiko ... ampak tukaj me je navdušilo še nekaj drugega - kdor je pisal scenarij + igralca so imeli grozljivo dober občutek za karakterizacijo. Celine in Jesseja sem spoznal v 4,5h bolj intimno in podrobno, kot marsikak lik v seriji, ki traja skupaj 60h. Damn, še bolj intimno in podrobno sem ju spoznal, kot nekatere ljudi, ki jih poznam v živo.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ze dolgo ni nikomur uspelo predstaviti dva lika in predvsem prostor med njima tako iskreno in s tako mero filantropije kot uspe tej celotni triologiji. Grenko sladki konci so najboljsi :)

    -Sejla iz Haaga

    OdgovoriIzbriši