 |
| Foto: Emir Hadžihafizbegović in Alma Prica, Koncentriši se, baba (2020) |
Celih 17 let po odmevnem prvencu Gori (Gori vatra) in leto mlajšem biseru bosanske kinematografije Pri stricu Idrizu (Kod Amidže Idriza) smo vendarle dočakali novi celovečerec Pjera Žalice. Njegov tretji igrani film Skoncentriraj se, babica (Koncentriši se, baba) je odprl nedavno končani festival v Sarajevu, ki je zavoljo zaskrbljujoče epidemiološke situacije prvič v celoti izpeljan v spletnem formatu. Do paketov filmov in spremljajočih vsebin na zahtevo (vključno z naslovno stvaritvijo) smo v skladu z novim formatom lahko dostopali tudi v Sloveniji in to je bila lepa priložnost, da dele SFF-ja pripeljemo v naše dnevne sobe. Skoncentriraj se, babica je po informacijah iz Sarajeva že ob otvoritvi videlo neverjetnih 14.000 ljudi, kar poleg spoznanja o režiserjevi popularnosti nedvomno podčrtava tudi velik potencial virtualnega festivalskega formata.
Zgodbo, postavljeno v leto 1992, v dneve tik pred začetkom krvave vojne v Bosni, odpre prizor zdravnika in zaskrbljene družine zbrane okoli postelje, na kateri leži starejša bolnica. Zdravnik je po pregledu kratek in neposreden:„Njeni dnevi so šteti, pokličite bližnje!“ In tako je tudi storjeno. Starka je v zadnjem obdobju živela s hčerko Kiko in zetom Muhamedom v družinski hiši v Sarajevu. Naključje je hotelo, da se je ravno v teh dneh v domači hiši ustavi tudi Kikina sestra Aša (spremlja jo že odrasla hčerka Julija). Poklicati pa je bilo treba še tretjo sestro Suzano, ki z možem živi v Črni Gori, brata Dada, ki z ženo živi v Beogradu, in najmlajšega brata, ki je pred časom emigriral v Italijo. Časa je malo in skoraj vsi so nedolgo za tem zbrani v prostrani družinski hiši. Sporadični streli okoli mesta napovedujejo bližajočo se vojno – zdi se, da skoraj niče izmed zbranih ne verjame, da se kaj takega sploh lahko zgodi – toda večino bolj kot dogajanje v mestu in državi zanima, kaj je ženska na smrtni postelji zapisala v svoji oporoki.
Žalica se ponovno v njegovem značilnem slogu osredotoča na relacije med okoli umirajoče ženske zbrano rodbino – s prepletanjem drame in komedije nas vrže v dinamiko zbrane skupine ljudi, ki z etnično raznolikostjo spominja na bivšo državo v malem. Tako je že v samem izhodišču vzpostavljena očitna paralela med situacijo, v kateri se znajdejo protagonisti zgodbe in znanimi dogodki, ki so pripeljali do razpada Jugoslavije. Večina prizorov je posneta v notranjih prostorih družinske hiše, z redkimi prizori na prostem in zavoljo tega dejstva je izkušnja precej podobna gledališki – z osredotočenostjo na dialog in igralske veščine dobro selekcionirane igralske zasedbe. Iz moje perspektive sta nesporni prvi imeni zbranega ansambla režiserjeva žena Jasna Žalica (Kika) in vedno zanesljivi Emir Hadžihafizbegović (Muhamed). Njuna lika ob mladi nečakinji Juliji (ki bo kmalu postala nuna), tvorijo moralni center filma, saj se v relacije z ostalo rodbino spuščajo najbolj iskreno, brez skritih agend. Zgodba je z občasnimi, zanemarljivimi padci ritma sila kratkočasna, čeprav vez med posameznimi prizori ni vedno povsem prepričljiva, obenem pa je razmeroma očitna skoraj stereotipna konstrukcija nekaterih likov. Kljub temu film v obeh ključnih segmentih funkcionira dobro – kot prepričljiva drama in komedija, ki na račun dobre igre in scenaristično-dialoških domislic, prežetih s tipičnim bosanskim humorjem, učinkovito meša grenkobo in sladkobo. Končni rezultat je vsekakor zelo soliden, a vseeno velja poudariti, da film ne doseže nivoja režiserjevih starejših filmov.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar