Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Orheim Company
Država: Norveška
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 104' , Imdb
Režija: Arild Andresen
Scenarij: Lars Gudmestad, Tore Renberg (knjiga)
Igrajo: Kristoffer Joner, Vebjørn Enger, Cecilie A. Mosli, Glenn André Viste Bøe, Eili Harboe
Mladi norveški režiser Arild Andresen je s svojim celovečernim prvencem, mladinsko komedijo Vratar Liverpoola (Keeper'n til Liverpool, 2010) pobral kar nekaj festivalskih nagrad, med katerimi sta tudi dve nagradi na predzadnjem berlinskem filmskem festivalu. Andersen je v domovini zaslovel z mladinsko serijo Gutta Boys (2006), naslovni The Orheim Company pa je njegov drugi celovečerec, s katerim je potrdil, da ga upravičeno uvrščajo med najobetavnejše norveške režiserje. Film je na festivalu skandinavskega filma v Göteborgu odnesel nagrado za najboljši skandinavski celovečerec, dokaj dobro se je odrezal tudi na domačih amandah (norveški oskarji), z nagradama za najboljšo moško vlogo in najboljšo žensko stransko vlogo. V kategoriji najboljši film ga je (ne)upravičeno premagal Turn Me On, Dammit!, o katerem sem na tem blogu že pisal.
Andresen v epicenter dogajanja postavi Jarleja Orheima, ki ga sredi noči zbudi telefonski klic. Na drugi strani je mati, ki mu pove, da je oče umrl. Po hladni reakciji sklepamo, da odnos z očetom najbrž ni bil dober, toda neprijetna novica vseeno prikliče spomine in Jarle se z mislimi vrne v 80-ta leta in se spominja odraščanja v majhnem norveškem mestu Stavanger. Njegova zgodba je pripoved o težavnem otroštvu in življenju v družini, ki je močno zaznamovana z očetovim alkoholizmom in materinimi dolgotrajnimi poskusi ohranjanja nevzdržnega stanja, v upanju na boljše jutri. Vzporedno z zgodbo o razpadu družine spremljamo tudi druge aspekte Jarlejevega odraščanja. Tako kot večina najstnikov je tudi Jarle odraščal ob glasbi, se prvič zaljubil in v srednji šoli celo postal protirasistični aktivist in član komunistične partije. Udeležil se je velikih demonstracij in za kratek čas v domačem kraju postal znana osebnost, ko ga je v objektiv kamere ujel snemalec norveške državne televizije.
Knjižna podlaga za Kompani Orheim je roman norveškega pisatelja Toreja Renberga, ki je napisal zelo uspešno trilogijo, v kateri nosilno vlogo ima lik Jarleja Orheima. Andresenov film predstavlja nekakšen sklepni del filmske trilogije, posnet po knjigi, ki sicer nosi najnovejši datum izida, a se kronološko uvršča pred ostala dela trilogije. Prvo in drugo nadaljevanje (The Man Who Loved Yngve in I Travel Alone) je v gibljive slike preinačil norveški režiser Stian Kristiansen. Andresen nam zgodo predstavi iz Jarlejevega zornega kota, uporaba najstniške perspektive pa na gledalca učinkovito prenese frustracije, ki jih s seboj prinaša življenje v disfunkcionalni družini. V dobri uri in pol je pojasnjeno, zakaj se odrasli Jarle piše Klepp in ne Orheim, in kako zelo dalekosežne posledice lahko ima alkoholizem v družini. Dejstvo, da so na celuloidni trak že zabeležene številne podobne zgodbe, je verjetno bil največji utež, okoli vratu ustvarjalcev. Andresen in sodelavci nas peljejo po cesti, ki smo jo prevozili že velikokrat, zato gledalec pogosto lahko predvidi, kaj ga čaka za ovinkom. Vendar je sama pot včasih pomembnejša od cilja in Kompani Orheim je eden izmed tistih filmov, pri katerem se v spomin vtisnejo stvari, ki se zgodijo vmes, med začetkom in končno resolucijo. Ustvarjalcem je uspelo kreirati zelo pristen družinski mikrokozmos in ga zapolniti z izvirnimi in prepričljivimi situacijami, ki se zelo lepo skladajo z zgodovinskim trenutkom, v katerem teče večina pripovedi. Najbolj zadovoljni bodo tisti, ki se z nostalgijo ozirajo po 80-ih letih prejšnjega stoletja in so, tako kot Jarle, prepričani, da je Live Aid največji glasbeni dogodek vseh časov. Če ne bi bilo Woodstocka, bi tudi sam najbrž bil enakega mnenja. Skozi prizmo iskanja identitete, se avtorji dotaknejo tudi tem širšega družbenega pomena – s prihodom priseljencev je postalo jasno, da tudi Norveška ni imuna na nestrpnost in rasizem. Avtorji so prepričljivo ujeli duha časa, vendar dobre scenografske rešitve nebi pomenile veliko, brez tako dobrih igralskih nastopov pomembnejših akterjev. Ob dobrem nastopu mladega Vebjørna Engerja in njegove filmske matere Cecilie A. Mosli, najmočnejši pečat pusti zapiti Kristoffer Joner. Kompani Orheim je film, ki mu razen vsakdanje, rahlo klišejske zgodbe, ne morem očitati veliko, zato predvidevam, da bi Andresen ob izvirnejšem izhodišču verjetno dosegel še več. (-4)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar