 |
| Lance Henriksen & Viggo Mortensen in Falling (2020), Foto: Sundance/Brendan Adam-Zwelling |
"Ko sem bil še majhen otrok, sem ustrelil raco. Začetniška sreča pač, toda to je bil morda edini trenutek v mojem življenju, v katerem je oče, ki me je tistega dne vzel s seboj na lov, name bil ponosen." Tako o dogodku iz otroštva razmišlja John Peterson (Viggo Mortensen), ko s seboj, domov v Kalifornijo, pelje ostarelega, dementnega očeta Willisa (Lance Henriksen). Oče sinu že na krovu letala povzroči nemalo težav in očitno je, da je mentalno stanja Petersona starejšega takšno, da starec ne more več sam skrbeti zase. John ga je dolgo prepričeval, da z njim pride v Kalifornijo. Ideja je, da zanj, nekje v bližini, najdejo nov dom. John bo tako lažje skrbel za zagrenjenega, ves čas preklinjajočega, do vsega in vsakogar nestrpnega očeta, a obenem ga bo držal na dovolj varni distanci, saj se zelo dobro zaveda, da bi se življenje ob očetu zanj in njegovega uvidevnega partnerja Erica hitro spremenilo v pekel. Willis namreč "na lagerju" v vsakem trenutku ima goro žaljivk in strupenih puščic, usmerjenih proti njem in njegovem istospolnem partnerju. Izjema je le njuna mlada hčerka Monika, kateri žlehtobni starček vendar izkazuje nekaj naklonjenosti in topline. To je situacija, iz katere se zgodba v sedanjosti prepleta s preteklostjo, z dogodki, ki so zaznamovali Johnovo odraščanje.
Padati je celovečerni prvenec vsestranskegaVigga Mortensena, ki je poleg režije podpisal scenarij, glasbo in odigral eno izmed glavnih vlog. Mortensena širša javnost najbolj pozna po vlogah v megauspešni franšizi Gospodar prstanov, za bolj sistematičnega filmoljuba pa so ogledni primeri njegovega igralskega talenta filmi posneti pod režisersko taktirko Davida Cronenberga (ki se mu je tu oddolži z manjšo vlogo), Davida Oelhoffena, Johna Hillcoata, Lisandra Alonsa... In kako se je Viggo odrezal v novi vlogi? Dokaj dobro, če mene vprašate. Sploh če upoštevamo, da je Padati dokaj oseben projekt (film vsebuje nekaj avtobiografskih elementov), ob katerih režiserji mnogokrat znajo izgubiti fokus in zatavati na teritorij samo njim razumljivih motivov in simbolike. Jedro zgodbe je zgrajeno okoli problematičnega odnosa očeta in sina in konflikta, ki v največji meri temelji na očetovem nesprejemanju sinove homoseksualnosti. Zgoba struktuirana kot preplet ključnih dogodkov iz preteklosti in dogajanja v sedanjosti učinkovito izrisuje vse razsežnosti družinske disfunkcije, četudi Mortensen mestoma ustvari nekaj nepotrebnih prizorov in situacij, katerih edini cilj je potencirati očetov neprijeten značaj. Njegovo stoično prenašanje očetovih žaljivk je mestoma celo nekoliko nadležno, toda cilj je po moji oceni dosežen, saj Mortensenu uspe v sosledje dogodkov vključiti nekaj drobnih dejanj in znamenj, v katerih se nazira očetova toplejša, bolj človeška plat. V tem smislu film govori o brezpogojnem (ne)sprejemanju najbližjih, na nekem drugem nivoju pa zgodba nudi izhodišče za razmislek o tem, kako čas in okoliščine oblikujejo posameznikov značaj. Ne glede na težo, ki jo za film kot celoto ima odnos med sinom in očetom, Mortensenov film je v prvi vrsti karakterna študija starčka, ki nas vsem svojim hibam navkljub pripravi do tega, da zanj najdemo razumevanje in kanček sočutja. Tudi zaradi izjemnega nastopa Lanca Henriksena, v njegovi verjetno najboljši vlogi doslej, ki je ne glede na še en Mortensenov odličen nastop, prvo igralsko ime naslovne zgodbe.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar