sreda, 02. december 2020

Mangrove (2020)

Small Axe: Mangrove (2020), Foto:BBC


Slovenski naslov: Majhna sekira: Mangrove 
Drugi naslovi: Small Axe: Manegrove
Država: VB
Jezik: angleščina
Leto: 2020
Žanri: drama, zgodovinski
Dolžina: 127' Imdb 
Režija: Steve McQueen
Scenarij: Alastair Siddons, Steve McQueen
Igrajo: Letitia Wright, Shaun Parkes, Malachi Kirby, Rochenda Sandall, Alex Jennings, Jack Lowden, Gershwyn Eustache Jnr, Gary Beadle, Llewella Gideon, Nathaniel Martello-White


Majhna sekira je projekt, o katerem se  je govorilo še preden se je Steve McQueen vpisal v zgodovino kot prvi temnopolti režiser z oskarjem za najboljši film (12 let suženj, 2013). V zahodnem Londonu rojeni režiser in scenarist, sicer potomec priseljencev s Karibskih otokov (mama je rojena na Trinidadu, oče na Grenadi), je idejo za mini-serijo začel razvijati leta 2010 in nekaj osnutkov je bilo dokončanih že leta 2012. Projekt nato za nekaj časa postavljen na stranski tir, toda McQueen se mu je ponovno vrnil v letu 2015, ko je uvidel, da iz zbranega materiala lahko posname več samostojnih filmov. Zamisel je dokončno uresničena letos – McQueen je pod okriljem BBC-ja in Amazona dokončal pet samostojnih filmov, ki se osredotočajo na zgodovino karibske skupnosti v Londonu med 60-imi in 80-imi leti prejšnjega stoletja. Štiri izmed petih filmov temeljijo na resničnih dogodkih, ena zgodba pa je zgrajena okoli izmišljenih likov in dogodkov.

Prvi v nizu petih filmov z naslovom Mangrove nas pelje v leto 1968, ko je Frank Crichlow (Shaun Parkes) odprl Mangrove, prvo karibsko restavracijo v londonski četrti Nothing Hill. V četrti so svoj dom našle številne družine s Karibov in Crichlowa restavracija je takoj postala priljubljeno zbirališče lokalnega prebivalstva. Tod kmalu po odprtju se začnejo vrstiti racije, zaradi kateri vedno bolj narašča napetost med temnopoltim prebivalstvom in lokalno policijo. Rasistični poročnik Pulley (Sam Spruell) je dirigent rasistično motiviranih vpadov v restavracijo, katerih cilj je provokacija in dokončno zaprtje lokala. Zgodba se poleg Crichlowa osredotoča na več temnopoltih likov: aktivistko Altheo Jones-LeCointe, voditeljico britanske različice Črnih panterjev, pisatelja in aktivista Darcusa Howa, njegovo aktivistično partnerko Barbaro Beese in druge, ki so po nizu vpadov v restavracijo Mangrove in drugih incidentih organizirali protestni shod. Sprva miren shod se je sprevrgel v spopad s policijo, prišlo je do aretacij in sojenja Mangrovski deveterici, ki predstavlja pomemben mejnik v protirasističnem boju britanske črnske skupnosti. 

Oprostilna sodba za deveterico je prvi primer, s katerim je sodna oblast potrdila, ali bolje rečeno priznala obstoj načrtovanega, rasno motiviranega šikaniranja državljanov s strani londonske policije. Verjetno ni potrebno posebej izpostavljati osebno noto, ki jo za McQueena in mnoge Britance karibskih korenin ima projekt Majhna Sekira. Prvi in obenem najdaljši izmed petih filmov je odprl 58. izdajo Newyorškega filmskega festivala, nakar je sledila novembrska televizijska premiera. Mangrove je zgodovinska drama z visoko produkcijsko vrednostjo in pričakovano verno rekonstrukcijo zgodovinskega obdobja – interieri, prizori na prostem, rekviziti, kostumografija, govorjenje in druge do potankosti premišljene podrobnosti nas učinkovito vrnejo na konec 60-ih, v čas ko je institucionalni rasizem bil nekaj povsem običajnega. McQueen je zavestno postavil skupino pred posameznika in se osredotočil na Mangrovsko deveterico z jasnim ciljem približati trenutek in okoliščine, v katerih je prišlo do formiranja kritične mase, ki je sprožila spremembo. Iz te razdrobljenosti na več likov (površni fokus je na lastniku restavracije Mangrove) film sicer izgubi nekaj ostrine, ki bi bila dosežena z osredotočanjem ne enega ali manj likov, vendar je s tem gledalcu približana močna kolektivna izkušnja doživljanja institucionalne diskriminacije. Filmu bi do neke mere lahko očitali preveč striktno delitev na dobre in slabe, rasiste in nerasiste, vendar je obenem potrebno razumeti, da enodimenzionalnost antagonistov odseva splošno klimo britanske družbe s konca 60-ih let prejšnjega stoletja. Zgodba v polnem sijaju zasije v drugem delu, ko spremljamo sodni proces, v katerem najdemo nekaj za sodne drame značilnih vzorcev, skozi katere McQueen ne ustvari samo čustveni vrhunec filma – sodni proces je odlično izkoriščena priložnost za zaokrožitev  motiva institucionalnega rasizma in krasna manifestacija igralskega potenciala prepričljive zasedbe,  med katero posebno mesto pripada odlični Letitii Wright.

Ocena




Ni komentarjev:

Objavite komentar