 |
| Ioana Iacob in I Do Not Care If We Go Down in History as Barbarians (2018) |
Radu Jude je nedvomno eden pomembnejših delujočih romunskih avtorjev. Režiser je svoj najnovejši film (Uppercase Print, 2020) predstavil na začetku letošnjega leta na filmskem festivalu v Berlinu, jaz pa se s konkretno zamudo lotevam njegovega prejšnjega filma neobičajnega in dolgega naslova: Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari. Te besede je leta 1941 izgovoril takratni predsednik romunske vlade in vojni diktator Ion Antonescu. In s temi besedami je napovedano etnično čiščenje na vzhodni fronti, ki je pripeljalo do masakra v ukrajinskem mestu Odesa, ki so ga na začetku druge svetovne vojne okupirale združene romunsko-nemške sile. Jude z naslovnim filmom naslavlja pogosto zamolčano, neslavno preteklost domovine, saj ne gre pozabiti, da se je Romunija v času druge svetovne vojne približno tri leta bojevala na strani nacistične Nemčije. Nekje v filmu je celo slišati trditev, da je Romunija na sramotnem drugem mestu (takoj za Nemčijo), po številu usmrčenih Judov med drugo svetovno vojno.
V ta zgodovinski kontekst režiser postavi zgodbo o nastanku predstave, ki jo mlada gledališka režiserka Mariana Marin (Ioana Iacob) želi uprizoriti na prostem, na enemu izmed trgov v središču romunske prestolnice. Ambiciozno zastavljen projekt vključuje številne statiste, zahtevno kostumografijo (v predstavi sodelujejo številni vojaki treh armad) in celo resnična oklepna vozila, koriščena med drugo svetovno vojno. Toda produkcija v nastanku se izkaže za sila zahtevno. Takšnemu tolmačenju romunske zgodovine se zoperstavijo mnogi – od v projektu sodelujočih statistov, do predstavnika kulturnega ministrstva in lokalnih oblasti, ki odobritev dovoljenj in finančnih sredstev pogojujejo z omilitvijo vloge romunske vojske v medvojnimi poboji.
Jude je zgodbo postavil v format filma o nastajanju filma (oz. gledališke predstave), ki v začetne pol ure testira potrpežljivost gledalca z nejasno začrtano smerjo razvoja zgodbe, kar utegne zmotiti marsikoga, ali celo odvrniti od nadaljevanja z ogledom. Zadeva je toliko bolj zahtevna tudi zavoljo (pre)številnih citiranj različnih filozofov in drugih sodobnih mislecev, ki sicer dobro sledijo idejni orientaciji filma. A ko se zgodba enkrat znajde v začrtani špuri, razumevanje povedanega tudi za nepoznavalca ni zares oteženo. Tisti resni »hook« za gledalca se zgodi, ko predstava iz faze priprav preide v fazo vaj, oziroma aktivnega oblikovanja predstave v nastanku. Takrat do izraza pride premišljen scenarij, ki nam učinkovito približa vedno večje ovire, ki stojijo na poti odločne režiserke in na nek način sooblikujejo predstavo v nastajanju. Skozi njeno odločnost, da predstavo dokonča tako kot je zamišljena, z verno interpretacijo zgodovinskih dejstev, film izpostavi ključno idejo filma – zaskrbljujoče stanje družbe, v kateri čedalje več posameznikov ne čuti nobenega nelagodja ali sramu ob prebujanju temačnih idej in sprevržene miselnosti. Še več, čedalje več je takih, ki so pripravljeni zagovarjati in spodbujati ideje izpisane med eno najbolj temačnih epizod v zgodovini človeštva. Ena izmed pomembnih sporočilnih niti filma je vzpostavljena skozi prikaz ignorance oblastnikov, ki, ali nimajo intelektualnega potenciala prepoznati pomembnosti tovrstnega ozaveščanja, ali udobno nameščeni v svojih funkcionarskih foteljih oportunistično relativizirajo naraščajočo nestrpnost in sovraštvo. Najboljša kritika splošne družbene klime je zaokrožena z izredno močnim finalnim dejanjem predstave, med katero Jude kamero obrne proti množici in opazuje reakcije gledalcev predstave. Veliko jih navdušeno zaploska ob prihodu nacističnih vojakov in po navijaško spodbujajo »svoje« med rekonstrukcijo zgodovinskega zločina. In ko se režiserkine oči zarosijo, je naše razumevanje njenega počutja popolno.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar