The Ballad of Buster Scruggs (2018)

Tim Blake Nelson in The Ballad of Buster Scruggs (2018), Foto: Netflix

Slovenski naslov: Balada o Busterju Scruggsu

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: komedija, drama, muzikal, vestern 

Dolžina: 133' ,  Imdb 

Režija: Ethan Coen, Joel Coen

Scenarij: Joel Coen, Ethan Coen  

Igrajo: Tim Blake Nelson, Willie Watson, David Krumholtz, James Franco, Stephen Root, Ralph Ineson, Liam Neeson, Harry Melling, Tom Waits, Zoe Kazan, Bill Heck, Grainger Hines, Tyne Daly, Saul Rubinek, Chelcie Ross, Brendan Gleeson, Jonjo O’Neill

Veliki studii večje budžete v zadnjih letih skoraj praviloma usmerjajo v različne franšize, navadno iz Marvelovega filmskega vesolja, in le redkim mojstrom režije je uspelo posneti visokoproračunski film, ki ni sledil tem osnovnim parametrom. Povprečen produkt takšne miselnosti je pompozni akcijski spektakel namenjen instant razvedrilu, ki po odhodu iz kinodvorane praktično nemudoma roma na smetišče filmske zgodovine. Izjeme seveda obstajajo – na misel mi najprej pridejo Nolanovi Batmani in Millerjev novi Pobesneli Max – toda veliki blockbuster je danes bolj ko ne sinonim za hitro pokvarljivo robo z zelo omejenim rokom trajanja. Filmi z avtorskim pečatom danes podpirajo neodvisne produkcijske mreže in spletni giganti, ki nato publiko najpogosteje iščejo na filmskih festivalih in spletnih platformah.  

Navade gledalcev se spreminjajo in z njimi tudi načini distribucije filmov in najbrž nihče več ne dvomi, da bo v prihodnosti še večji delež novih naslovov na publiko čakal na kakšni izmed spletnih platform. Nekje sem prebral, da 70-palčni zasloni postajajo standard v britanskih domovih in glede na ekspanzijo Netflixa, Amazona in podobnih ne preseneča, da se seznam velikih avtorskih imen, ki ustvarjajo pod okriljem le-teh, vztrajno daljša. Z naraščanjem diagonal v naših domovih vse bolj razkošna postaja tudi tovrstna produkcija: za Romo, z beneškim zlatim levom nagrajenim filmom oskarjevca Alfonsa Cuaróna stoji Netflix in mnogi v njem vidijo kandidata za film leta, med najodmevnejše eksponate v vitrini ameriškega spletnega giganta pa gotovo sodi tudi naslovna Balada o Busterju Scruggsu bratov Coen. 

Novi film bratskega dvojca sestavlja antologija šestih zgodb. Vse so postavljene na divji zahod in zapisane v eni sami lično oblikovani knjigi, preko katere vstopamo v posamezna poglavja, vendar zgodbe poleg omenjenih točk nimajo pomembnejše konstante, ki bi jih trdneje povezovala. Z ozirom na to dejstvo je morda smiselno Balado o Busterju Scruggsu in druge zgodbe ocenjevati ločeno, četudi bo končni vtis  strnjen v eni sami skupni oceni. Po krajšem procesiranju sem pod videno potegnil črto in zaključek je takšen: v treh poglavjih sem neizmerno užival, med tem ko ob treh preostalih epizodah tistega pravega navdušenja ni bilo. Najprej želim podčrtati, da so tudi manj učinkovite epizode povsem soliden, ogleda vreden dosežek, saj tudi te nudijo zanimive, coenovsko živopisne like in izpiljene dialoge, ob katerih se preprosto ne moreš dolgočasiti, a vseeno.

Tom Waits in The Ballad of Buster Scruggs (2018), Foto, Netflix

V temačnem poglavju z naslovom Meal Ticket Liam Neeson igra impresaria, ki vodi potujoče gledališče s samo enim igralcem, nesrečnikom, ki publiko privablja predvsem zato, ker je povsem brez okončin. Zgodbo naredi sklepno dejanje, ki poleg takojšnje obsodbe od gledalca vseeno zahteva nekoliko tehtnejši premislek. V poglavju Near Algodones spremljamo serijo srečno-nesrečnih pripetljajev, ki krojijo usodo mladega roparja (James Franco). Izpostaviti velja predvsem situacijsko komiko in kratek, a sladek prispevek neprepoznavnega Stephena Roota. The Mortal Remains je kronološko gledano zadnje poglavje, katerega glavni aduti so liki in dialogi. Štorija, ko po gotskem vzdušju nekoliko spominja na epizodo Zone somraka, se skoraj v celoti odvrti v kočiji s petimi potniki in enim truplom, ki so namenjeni v Fort Morgan. 

V treh preostalih poglavjih, ki po moji oceni imajo tudi največjo vrednost, je tudi otvoritvena Balada o Busterju Scruggsu, skozi katero nas, z občasnim podiranjem četrtega zidu, vodi v brezhibno belo obleko odeti revolveraš in glasbenik, v izjemni interpretaciji Tima Blaka Nelsona. Možakar, ki so ga napačno ocenili mnogi izzivalci, ki so nato napako pogosto drago plačali. S pojavo in retoriko se Buster zlahka znajde v konkurenci za eno najbolj ikoničnih figur v filmih bratov Coen. Ob bok uvodnemu poglavju bi postavil epizodo All Gold Canyon, ki jo ob izdatni pomoči čudovite fotografije Bruna Delbonnela na svojih plečih suvereno nosi vedno karizmatični Tom Waits. Že samo opazovanje metod ostarelega iskalca zlata človeka lahko spravi v prijetno razpoloženje. Posebej pomenljiv je prizor, v katerem junak iz gnezda sove izmakne jajce z ugotovitvijo, da ptiči vendarle ne znajo šteti (očitna referenca na epizodo z Liamom Neesonom). The Gal Who Got Rattled je najbolj klasično in žalostno poglavje, v katerem spremljamo karavano pionirjev, med katerimi je tudi prijetna Alice (Zoe Kazan), ki potuje s starejšim bratom. Ko ta med potjo umre, se Alice znajde v nezavidljivem položaju. Izkaže se, da je njena usoda neizogibno povezana z usodo srčkanega a nadležnega psa, ki ga je za seboj pusti pokojni brat.  

Uspeh serije Fargo, pri kateri sta brata Coen nastopila kot izvršna producenta, je nedvomno imel nekaj vpliva  na nastanek Balade o Busterju Scruggsu. Celovečerec je sprva bil zamišljen kot šestdelna mini-serija in to kar smo na koncu dobili nas tudi spominja na šestdelno mini-serijo. Lahko bi rekli, da sta nas Coena z zvijačo prisilila, da njun šestdelni film gledamo verižno, tako kot gledamo vse dobre tv serije. Nekaj smo po mojem mnenju vendarle izgubili: posamezna epizoda v povprečju traja dobrih dvajset minut in verjamem, da nisem edini, ki bi se z junaki posameznih epizod z veseljem družil v standardni 45 do 60-minutni različici.  

Ocena