 |
| Jack Reynor, Florence Pugh in Vilhelm Blomgren v Midsommar (2019), Foto: Imdb |
Slovenski naslov: -
Država: ZDA, Švedska, Madžarska
Jezik: angleščina, švedščina
Leto: 2019
Žanri: drama, grozljivka, misterij
Dolžina: 147' , Imdb
Režija: Ari Aster
Scenarij: Ari Aster
Igrajo: Florence Pugh, Jack Reynor, Vilhelm Blomgren, Will Poulter, William Jackson Harper
Ameriški režiser Ari Aster je na krilih uspeha odličnega celovečernega prvenca Hereditary potreboval le leto dni za novi film, s katerim mu je ponovno uspelo pritegniti nemalo pozornosti. Aster je vlogo prve violine namenil talentirani Angležinji Florence Pugh (Lady Macbeth, The Little Drummer Girl), ki igra mlado Američanko Dani, ki se skupaj s fantom Christianom (Jack Reynor) in njegovimi prijatelji (navkljub njihovem ugovarjanju) odpravi na poletno potepanje, na katerem bojo odkrivali lepote ruralne Švedske.
Osrednji cilj njihove turneje je obskurni festival, nekakšen švedski "Pozdrav poletju," ki ga prebivalci idilične vasice bogu za hrbtom organizirajo vsakih 90 let. Festival je nedvomno zelo zanimiva priložnost za skupinico ameriških turistov, ki se prvič potepajo po Skandinaviji, dodaten bonus pa je dejstvo, da je del njihove ekipe Pelle, ki prihaja iz teh krajev. Prav on je druščino s svojimi zgodbami prepričal, da v fokus njihove švedske avanture postavijo festival v njegovem domačem kraju. In prvi vtis je zelo dober: ob glasbi in plesu prišlekom takoj ponudijo halucinogene gobe in družba se pod vplivom le-teh hitro sprosti in zlije s tamkajšnjo mladino. Mamila v teh krajih očitno niso noben tabu in druščina je v teh trenutkih najbrž enotnega mnenja, da so s prihodom na festival zadeli pravi jackpot. Prvi vtisi so fantastični, toda nekaj čudnih podrobnosti nekako napoveduje, da izkušnja za povabljence ves čas verjetno ne bo povsem prijetna.
Aster je v uvodu v zgodbo vzpostavil psihološki profil glavne junakinje zaznamovane z družinsko tragedijo (beri: skupinski samomor mlajše sestre in staršev). Dani je na antidepresivih in verjetno bi vse skupaj prestajala veliko težje, če ob njej v tem mučnem času ne bi stal Chris. Potovanje na Švedsko je za njo tako pobeg od temnega, depresivnega vsakdana in nočnih mor, ki je spremljajo po smrti najbližjih. Zato je morda nekoliko nepričakovano in nelogično, da Aster svojo sicer previdno in inteligentno junakinjo v prvem prizoru v vasi prisili (četudi v imenu solidarnosti in tovarištva), da vzame halucinogeno snov.
 |
| Florence Pugh v Midsommar (2019), Foto: Imdb |
Prebijanje ledu med prišleki in domačini je izpeljano učinkovito, četudi protagonisti v nadaljevanju ignorirajo podrobnosti, ki bi pri normalnemu človeku verjetno prižgale nekaj opozorilnih lučk. Moteča je predvsem odsotnost reakcije akterjev, ko bi ti morali reagirati, oziroma vsaj poskušati reagirati in pod vprašaj postaviti namere gostiteljev. V mislih imam svojevrstno vdanost v usodo in zamegljenost presoje, ki jo Aster poskuša pripisati napitkom, s katerimi gostitelji "razvajajo" svoje goste. Najbolj ne prepriča niti hipna ohladitev romance med Dani in Chrisom po prihodu na Švedsko in še nekaj drugih podrobnosti. Ali če poenostavim: iz moje perspektive je glavna pomanjkljivost filma Asterjev scenarij.
Toda film te minuse dobro kompenzira na drugih poljih in v seštevku z videnim vendarle nisem nezadovoljen. Midsommar je predvsem odlično režiran film, ob katerem skoraj 150 minut filma mine presenetljivo hitro. Aster odlično gradi in stopnjuje suspenz v pogojih, ki niso najprimernejši za žanrski film. Morasto vzdušje je odlično vzpostavljeno sredi belega dne – z nelagodjem, ki je vedno blizu, tako rekoč za vogalom (včasih tudi dobesedno), subtilno nakazano z drobnimi namigih, ujeto v pogledih in neizrečenih slutnjah nekaterih protagonistov. Groza je ob tem izrazito grafična le izjemoma, v enem samem prizoru. Eden izmed adutov filma je nedvomno igralski talent mlade Florence Pugh, pred katero je svetla prihodnost. O očitnih vplivih ne bom, saj je režiser v številnih intervjujih že povedal dovolj na to temo. Zaključil bom z omembo odlične scenografije, ki pozornemu gledalcu ves čas nudi zanimive namige o usodi protagonistov in nadaljnjem razvoju zgodbe.
Ocena
Hm, jaz sem pa to videl tako, kot da se je festival dogajal samo v njeni glavi. in vsakič, ko je vzela kakšno izmed drog je v resnici vzela farmacevtsko "drogo". Tako mi namreč ves film deluje precej bolj logično. Kot nekakšna pot očiščenja v zblojeni glavi. Podobno kot The Shining.
OdgovoriIzbrišiO, pozdravljen. Veseli me, da si še vedno zraven.
OdgovoriIzbrišiO možnosti, da se vse v njeni glavi, sem razmišljal tudi jaz. Pri teh psiholoških zadevah je to vedno možnost, ki jo velja vzeti v zakup.
Pol ure daljše režiserjeve različice nisem videl. Morda je tam nekaj več materiala za še bolj poglobljeno analizo.
Zame sta poleg travme in morastih sanj protagonistke najmočnejša argumenta, ki podpirata takšno razlago dva, oba v uvodu:
-prizor, ki nam pokaže, da je ženska na tabletah
-in drugi, da nikoli ne vidimo poti na Švedsko, priprav na pot ali kaj podobnega, zgolj rez, in že smo tam. Kaj pa če sploh niso nikamor odšli??
A ko greš zgodbo razpletati po tej niti, je nekaj stvari, ki mi ne prepričajo.
Tudi če sprejmem, da je ženska v glavi konstruirala vse dogodke v vasi: od vloge vaščanov in vsega, kar se je zgodilo z njenimi prijatelji, nam ostaneta še dva avtsajderja (angleški par), ki doživlja isto zgodbo. Nekaj ljudi preveč, da bi zgodbo lahko neprepustno zaprl v njeno glavo, v idejo fantazije. V miks realnosti in fantazije, morda.
I potem so to poslikave na stenah, ki razkrivajo in napovedujejo večino stvari, ki nas čakajo. Poslikave imajo funkcijo podobno funkciji, ki jo je v Hereditary imela hiša z lutke.
Vsekakor zanimiv film, ki bi mu morda moral nameniti še malo višjo oceno.
Ja, tale angleski par rusi teorijo, razen ce morda odslikavata njeno zeljo po resnicni ljubezni oz. vezi. Na poslikave pa zal nism bil pozoren.
OdgovoriIzbrišiMeni je bil film vrhunski in se ze veselim novih stvaritev.
PS vedno sem tukaj, tvoj blog cesto prebiram, se posebej ko iscem nekonvencionalne zadeve za pogledat, da si ravno se najina filmsa okusa ne ujemata vedno.