Tsumetai nettaigyo (Cold Fish)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Drugi naslovi: Cold Fish
Država: Japonska
Leto: 2010
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 144', Imdb
Režija: Shion Sono
Scenarij: Shion Sono, Yoshiki Takahashi
Igrajo: Makoto Ashikawa, Denden, Asuka Kurosawa, Mitsuru Fukikoshi, Megumi Kagurazaka, Hikari Kajiwara

Japonski režiser Sion Sono je dokončno pritegnil pozornost mednarodnih filmoljubcev z večkrat nagrajenim celovečercem Ai no mukidashi (Love Exposure, 2008),  ki ga imam že nekaj časa na playlisti,  a ga še nisem videl. Največji krivec je zagotovo njegova epska dolžina (237 minut). Vmes je Sono posnel nov film, ki je skoraj sto minut krajši, od zgoraj omenjenega Love Exposure. Zato je novejša Sonojeva stvaritev dobile prednost pred starejšo, kar je obenem bilo moje premierno druženje z japonskim režiserjem in pesnikom. In že takoj vam povem, Love Exposure bom videl v kratkem, kajti moje prvo srečanje z Sonom je bila neverjetno vznemirljiva filmska izkušnja. No, začnimo lepo po vrsti in najprej poglejmo, kaj nam ponuja naslovna zgodba.

Shamoto je lastnik majhne trgovine s tropskimi ribami. Taeko je njegova druga, veliko mlajša žena, ki jo je Shamoto poročil po smrti prve žene. Odnosi med Mitsuko, njegovo hčerko iz prvega zakona in Taeko niso najboljši, kar Shamotu povzroča nemalo skrbi. Odnosi v družini so slabi, a se stvari še dodatno poslabšajo, ko varnostniki dobijo Mitsuko pri kraji, v lokalnem supermarketu. Lastnik trgovine vztraja na tem, da mora obvestiti policijo, Shamoto se prav temu poskuša izogniti. V razpravo se kmalu vključi Murata, gospod v zrelih letih, ki ga lastnik trgovine očitno izjemno spoštuje. Murata hitro omehča lastnika, nekaj premišljeno sproščajočega besedičenja in lastnik supermarketa je že pripravljen pozabiti na policijo. Neprijetna zadeva je kmalu urejena, Murata pa še naprej preseneča Shamota in njegove dami, z izjemno prijaznostjo. Pove jim, da je v resnici lastnik največje trgovine s tropskimi ribami v mestu in še preden Shamoto pride do besede, že sedi v avtu in se pelje proti Muratini trgovini. Taeko in Mitsuko sta navdušene nad finim gospodom in njegovo trgovino, Shamoto pa se ne more sprostiti vedoč, da za takšno nepričakovano, velikodušno prijaznostjo najverjetneje tičijo skriti motivi, ki mu še vedno niso povsem jasni. Murata ponudi Mitsuko službo v prodajalni, Shamotu pa predlaga poslovno sodelovanje, ki bi, po njegovih besedah, koristilo obema. Shamoto je zadržano previden, toda Murata je zelo iznajdljiv manipulator, človek s tisoč obrazi, za katerimi se skrivajo številne temačne skrivnosti.

Nesrečnemu Shamotu največ preglavic povzroča svojeglava egoistična hčerka, razloga za zadovoljstvo ni niti v rubriki ljubezensko življenje, saj se njegova mlada, atraktivna žena, več ne počuti dobro v zakonu. Disfunkcionalna družina pač, v kateri je mož/oče tisti,  ki najbolj trpi. Tisti ki verjame v boljše skupno jutri. Po prvih tridesetih minutah sem že mislil, da bom gledal družinsko melodramo, a z vključitvijo Muratajevega lika, zgodba dobi prvi nepričakovani zasuk. Najprej bomo razumeli razloge pretirane naklonjenosti do Shamota in Muratajeve sheme za služenje denarja. Kakopak, v njegovi zadnji pogruntavščini pomembno vlogo igra tudi Shamoto. Po uspešno zaključenem poslu sledi še drugi zasuk, ki v zgodbo pripelje nasilje. In ko že omenjam nasilje, verjetno ste tudi sami predvideli, da film vsebuje nekaj nasilja. Navsezadnje, je avtor navdih za film črpal iz resnične zgode o serijskem morilcu. Vstop Muratajevega lika v zgodbo prinese zajetno dozo prefinjenega črnega humorja in obenem pripoved popelje v veliko bolj temačne vode. Psihopatski morilec in njegova nič manj psihopatska soproga že popolnoma obvladujeta Shamota in ga vedno bolj vlečeta v svoj bizarni svet, v katerem so za zakonca ultimativna zadovoljstva umori, mesarjenje trupel in sprevržene seksualne igrice.

Naj opozorim vse, ki nimajo močnega želodca, da gre Sono do konca z zelo nazornim prikazom nasilja, seksualni prizori so največkrat pomešani z nasiljem, zato tukaj res velja upoštevati 18+ oznako. Toda krvoprelitje služi namenu, vsa trupla so del zgodbe, tukaj morjenje ni v funkciji doseganju zadostnega števila trupel, ampak je orodje, s katerim režiser brezkompromisno portretira psihota z veliko začetnico. In ti mu s svojo izjemno predstavo veliko pomaga osrednja zvezda filma, izjemni Denden. Ne gre podcenjevati prispevkov celotnega igralskega ansambla, toda Denden in njegova filmska soproga Asuka Kurosawa sta enostavno izvrstna. Naj omenim še odlično glasbeno podlago, ki gibljivim slikam v ključnih trenutkih ponuja zelo efektno podporo, veliko lepega se da povedati na račun montaže, a že zdaj sem razkril preveč, zato se v točnost te trditve, raje prepričajte sami. Ko 144 minut mine tako hitro, potem brez ovinkarjenja lahko povem, da je Cold Fish odličen film. Sicer bolan, blazen, nor, a vseeno odličen.

Ocena: