Napovedi - The Tree of Life

Še ne veste kdo je Terrence Malick? Poskušal bom na kratko razložiti.
Od svojega prvega celovečerca Badlands (1973) do danes, je posnel le
štiri filme. Poleg omenjenega prvenca je režiral Days of Heaven (1978),
The Thin Red Line (1998) in The New World (2005). Ni ga igralca,
ki nebi želel vsaj enkrat sodelovati z Malickom, govori se, da je
marsikateri zvezdnik pripravljen igrati zastonj, če gre za film,
ki ga režira ta 67-letni Američan. Če ne verjamete tem govoricam si
oglejte seznam sodelujočih pri Tanki rdeči črti. Kakorkoli, naslednje
leto bomo spet uživali v njegovem najnovejšem filmu The Tree of Life.
Impresionistična zgodba o ameriški družini v 50-ih letih prejšnjega
stoletja spremlja življenje najstarejšega sina Jacka, od otroštva,
vse tja do konca njegovih dni.
V glavnih vlogah: Sean Penn, Brad Pitt, Jessica Chastain.

Premiera: 27.05.2011

Red Hill (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Avstralija
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Triler, Western
Dolžina: 95' ,  Imdb 
Režija: Patrick Hughes
Scenarij: Patrick Hughes
Igrajo: Ryan Kwanten, Steve Bisley, Tom E. Lewis, Claire van der Boom, Christopher Davis & Kevin Harrington

Shane Cooper (Ryan Kwanten) se je pravkar preselil v majhno odmaknjeno mestece Red Hill, kjer se bo pridružil lokalnim varuhom reda in miru. Shane je sam prosil za premestitev, kajti njegova žena je tik pred porodom, življenje v velikem mestu in stres sta zadnje čase zelo negativno vplivala na njeno zdravstveno stanje. Potem ko je Shane bil ranjen na dolžnosti, je preselitev na podeželje postala najboljša opcija za zakonca in otroka, ki bo kmalu prijokal na svet. Prvi delovni dan policista Coopera bi moral miniti v sproščenem spoznavanju ljudi in okolice. Takšen scenarij bi ob vsakem drugem dnevu bil zelo verjeten, toda Cooperjev prvi delovni dan bo nekaj povsem drugega. Preteklo noč je iz zapora pobegnil nevarni morilec Jimmy Conway, ki je doma prav iz Red Hilla, njegov obraz je na vseh televizijah programih. Že takoj po objavi novice se je na obraze šerifa in njegovih ljudi naselil strah, za orožje so prejeli številni prebivalci, v mestecu je naenkrat zavladalo izredno stanje. Novincu Cooperu šerif dodeli  kontrolno točko na vhodu v mesto in po naključju je ravno tista cesta pot, ki jo bo izbral nevarni morilec.

Če bi žanrsko opredeljeval filme, ki sem jih doslej videl, bi westerni zagotovo bili tisti, ki sem jih videl najmanj. Eden od razlogov je verjetno ta, da westernov ne posnamejo prav veliko, zato je nekaj filmov na leto povsem razumljivo povprečje. Še največ sem jih videl v otroštvu, ko so tovrstni filmski produkti pomenili vrhunec televizijske zabave. Mali avstralski film Red Hill seveda ni klasičen western, a ga odlikuje veliko prvin, ki so tako značilne za westerne. Čeprav v Red Hillu imajo asfalt, je privez za konja pred šerifovo pisarno nekaj povsem običajnega. V teh krajih je živinoreja glavna dejavnost, obvladovanje krav in ovac je najlažje na konjih. V avstralskem westernu poslušamo topot konjskih kopit na asfaltu, puška in revolver sta glavno orožje, maščevanje pa gonilna sila Aborigina z grozljivim obrazom. Patrick Hughes  je prvič režiral celovečerec in že v prvi vaji posnel soliden film. V začetku, ko se ne dogaja veliko, ko se še spoznavamo z liki nas razvaja z odlično fotografijo, akcijske prizore režira solidno in nam postopno dozira informacije, ter razkriva ozadje dogodkov iz preteklosti. Atmosfera je dobra, skrivnost dovolj intrigantna, da drži gledalca zainteresiranega do samega konca. Če bi gledali ameriški film, bi Jimmy Conway bil Indijanec, njegovi nasprotniki bi bili poredni kavboji in umazani šerif, Shane Cooper pa pravičnik na strani zakona, če se poigram z njegovim priimkom, lahko bi bil kar Gary Cooper. Režiser Patrick Hughes  je sam spisal tudi scenarij in montiral film, tako da tukaj res drži tista oznaka »njegov.« Letos sem videl kar nekaj avstralskih filmov in imam občutek, da se tam spodaj dogaja veliko pozitivnega, saj so se svetu predstavili nekateri novi, mladi avtorji, ki jim talenta zagotovo ne manjka.

Ocena: 6.5/10

The Town (2010)

Slovenski naslov: Mesto
Država: ZDA 
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 150' (podaljšana verzija) Imdb
Režija: Ben Affleck
Scenarij: Peter Craig, Ben Affleck, Aaron Stockard
Igrajo: Ben Affleck, Rebecca Hall, Jon Hamm, Jeremy Renner, Blake Lively, Pete Postlethwaite, Chris Cooper

Spremljanje dogajanja v svetu filma načeloma navrže nekaj naslovov, ki jim namenimo našo pozornost, še preden se ti naslovi znajdejo v kino dvoranah. Eden takih projektov je tudi drugi režiserski poskus Bena Afflecka, ki nam je s svojim debijem Zbogom, punčka pokazal, da ne gre spregledati njegovih režiserskih stvaritev. Tudi tokrat je pred nami kriminalna zgodba, a je v drugo Affleck še nekoliko večji poudarek namenil krimi elementom. Scenarij je spisan na podlagi romana Chucka Hogana Prince of Thieves, poleg Affleka sta v scenaristični ekipi še novinec Peter Craig in Aaron Stockard, ki je z Affleckom že sodeloval pri Zbogom, punčka.

Charlestown je predel Bostona v katerem najdemo največjo koncentracijo kriminalcev, ki na različne načine kršijo zakone, najbolj izstopajoča obrt v tej četrti so oboroženi ropi vseh vrst.Bančni ropi, napadi na oklepna vozila z denarjem, ropanje izkupička na blagajnah manjših trgovin in velikih trgovskih centrov. Seveda, da postaneš vrhunski ropar najprej moraš narediti maturo na manjših poslih. Z »izobraževanjem« so že dolgo nazaj končali člani ekipe Douga MacRaya (Affleck). V skupini poleg Douga, ki je nekakšen mastermind, najdemo njegovega najboljšega prijatelja Jamesa (Renner), Slaine je specialist za avtomobile in hitre pobege, najmlajši član Desmond pa skrbi elektronsko-računalniška opravila. V uvodu ekipa oropa veliko banko, na odhodu vzamejo talko, bančno uslužbenko Claire Keesey (Hall), ki jo izpustijo, ko dosežejo varno območje. Za vsak slučaj ji vzamejo osebno izkaznico zaradi ustrahovanja, a pozneje ugotovijo da bankirka živi prav v Charlestownu. To seveda ni dobra novica, zato se Doug odloči, da bo od blizu opazoval bankirko in poskušal izvedeti, ali obstaja nevarnost, da jih bančna uslužbenka razkrije. Doug sreča Claire v javni pralnici in naveže stik, ter kmalu ugotovi, da zanj in njegove pajdaše ni nevarnosti. A tu zgodbe ni konec, saj med Claire in Dougom preskoči iskrica, ki kmalu preraste v nepričakovano romanco. Toda Claire je pod nadzorom FBI-ja, ekipa pa se počasi pripravlja na veliki posel.

Najprej naj povem, da sem videl podaljšano različico, ki jo vedno raje izberem, če je le-ta na voljo. Podaljšane različice so običajno tisto, kar je želel režiser povedati, a je zaradi studijskih zahtev navadno prisiljen v kinodvorane poslati t.i. theatrical cut. Boston je neusahljiv vir za različne filmske zgodbe, v katerih spremljamo junake na različnih straneh zakona. Enkrat so v fokusu kriminalci, drugič tisti, ki jih lovijo oz. predstavniki zakona, skoraj vedno pa so v ospredju ljudi,  ki vlečejo irske ali italijanske korenine. Tokrat so v ospredju ljudi na napačni strani zakona, ki jih Affleck zelo uspešno umesti v mikrokozmos imenovan Charlestown. Tukaj vsak pozna vsakogar, tukaj vsak bister policaj ve, kateri most moraš zapreti, ko se zgodi oboroženi rop. Doug je odrasel v Jamesovi družini, ta mu je ponudila zatočišče, ko je oče končal v zaporu, mati pa izginila neznano kam. Afflek zelo dobro inštalira celo galerijo likov, vsakemu izmed njih ponudi priložnost, da v gledalčevih očeh doseže nekaj veljave. Občutek za graditev likov in zgodbe je dober, saj se režiser odlično zaveda, da je struktura nekega dela vedno močnejša, če je sestavljena iz več manjših koščkov. V tej luči tudi razumem vlogo Blake Lively, ki je v zgodbo vključena kot pomemben element preteklosti in nepogrešljiv vir težav v sedanjosti. Ne manjka niti ljudi v ozadju, ki vlečejo poteze in pobirajo procente, vez na relaciji James-Doug je prepričljiva, iskrena in zelo naravna. Claire je tista, ki dokončno prevesi tehtnico v prid koncu Dougove roparske kariere. Liki soočeni s pomembnimi odločitvami in ljubezen kot sprožilec drugačnega pogleda na svet. Dobra Afflekova igra je vseeno podrejena njegovi odlični režiji, saj ta pokaže veliko občutka za režijo akcijskih prizorov, nič slabši ni niti v karakternih prizorih ene na ena (z očetom v zaporu, ali v prepiru z Jamesom). V generalno zelo dobri igralski zasedbi vseeno najbolj odločno izstopa Jeremy Renner, ki je tako dober v svoji interpretaciji Jamesa, da lahko upravičeno pričakuje svojo drugo oskarjevsko nominacijo. Kljub dolžini Affleck spretno dozira suspenz in ga lepo meša z bolj umirjenimi deli, zato ni bojazni, da bi gledalec lahko izgubil koncentracijo. Mesto ni popoln film, lahko bi spregovoril kakšno na račun tega, zakaj je sploh prišlo do romance na relaciji Doug-Claire, saj to ni ravno bistra poteza za nekoga ki je pravkar oropal banko v kateri ta dela, zakaj so jo sploh vzeli za talko, tudi njuno sporazumevanje na koncu ni ravno najboljša rešitev. Lahko bi povedal tudi kakšno na račun karakterizacije fantov iz FBI, a to vseeno ni tako moteče, saj so v ospredju vendarle fantje na napačni strani zakona. Pomankljivosti so, a so veliko izrazitejše dobre stvari,  ki Mesto uvrščajo na seznam najboljših fimov z letnico 2010. Zelo dobro Ben. Sedi, 8.

Ocena: 8.0/10

Zlati globusi 2011

16. januarja 2010 bodo 68-ič podelili zlate globuse, danes pa so
objavili nominirance v vseh kategorijah. Nominacije za zlate
globuse so skoraj praviloma dobra napoved nominacij za oskarje, 
ki jih bodo podelili konec februarja 2011.
Največ nominacij v pomembnejših kategorijah si je prislužila
zgodba o jecljajočem angleškem kralju The Kings Speech (7),
športna drama Fighter Davida O. Russella in Socialno omrežje 
Davida Fincherja sledita s šestimi nominacijami, 
Črni labod in Izvor 4 nominacije ...

Najboljši film - Drama

1.Black Swan (2010)
2.The Fighter (2010)
3.Inception (2010)
4.The King's Speech (2010)
5.The Social Network (2010)

Najboljši film - Muzikal ali komedija

1.Alice in Wonderland (2010)
2.Burlesque (2010)
3.The Kids Are All Right (2010)
4.Red (2010/I)
5.Turist (2010)

Najboljša režija

1.Darren Aronofsky - Black Swan (2010)
2.David Fincher - The Social Network (2010)
3.Tom Hooper - The King's Speech (2010)
4.Christopher Nolan - Inception (2010)
5.David O. Russell - The Fighter (2010)

Najboljši scenarij:

127 Hours (2010) - Danny Boyle, Simon Beaufoy
Inception (2010) - Christopher Nolan
The Kids Are All Right (2010) - Stuart Blumberg, Lisa Cholodenko
The King's Speech (2010) - David Seidler
The Social Network (2010) - Aaron Sorkin


Glavna moška vloga - Drama

1.Jesse Eisenberg - The Social Network (2010)
2.Colin Firth - The King's Speech (2010)
3.James Franco - 127 ur (2010)
4.Ryan Gosling - Blue Valentine (2010)
5.Mark Wahlberg - The Fighter (2010)

Glavna ženska vloga - Drama

1.Halle Berry - Frankie and Alice (2010)
2.Nicole Kidman - Rabbit Hole (2010)
3.Jennifer Lawrence - Winter's Bone (2010)
4.Natalie Portman - Black Swan (2010)
5.Michelle Williams - Blue Valentine (2010)

Glavna moška vloga - Muzikal ali komedija

Johnny Depp - Turist (2010)
Johnny Depp - Alice in Wonderland (2010)
Paul Giamatti - Barney's Version (2010)
Jake Gyllenhaal - Love and Other Drugs (2010)
Kevin Spacey - Casino Jack (2010)

Glavna ženska vloga - Muzikal ali komedija

Annette Bening - The Kids Are All Right (2010)
Anne Hathaway - Love and Other Drugs (2010)
Angelina Jolie - Turist (2010)
Julianne Moore - The Kids Are All Right (2010)
Emma Stone - Easy A (2010)

Moška stranska vloga

1.Christian Bale - The Fighter (2010)
2.Michael Douglas - Wall Street: Money Never Sleeps (2010)
3.Andrew Garfield - The Social Network (2010)
4.Jeremy Renner - The Town (2010)
5.Geoffrey Rush - The King's Speech (2010)

Ženska stranska vloga

1.Amy Adams - The Fighter (2010)
2.Helena Bonham Carter - The King's Speech (2010)
3.Mila Kunis - Black Swan (2010)
4.Melissa Leo - The Fighter (2010)
5.Jacki Weaver - Animal Kingdom (2010)

Najboljši tujejezični film:

1.Biutiful (2010 - Mexico/Spain)
2.Le Concert (2009 - France)
3.Kray (2010 - Russia)
4.Io sono l'amore (2009 - Italy)
5.Hævnen (2010 - Denmark)

Cirkus Columbia (2010)

Slovenski naslov: Cirkus Columbia
Država: BiH, Francija, Nemčija, Slovenija, Srbija
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 113' ,  Imdb 
Režija: Danis Tanović
Scenarij: Ivica Đikić, Danis Tanović,
Igrajo: Miki Manojlovic, Boris Ler, Mira Furlan, Jelena Stupljanin, Mario Knezović, Milan Štrljić, Svetislav Gončić

Začetek devetdesetih prejšnjega stoletja je pomenil konec nekdanje skupne države, kar je posledično pomenilo tudi spremembo oblastnih struktur v vseh državah nekdanje Jugoslavije. Prišel je čas, ko so se nasprotniki prejšnjega režima  lahko vrnili v domovino in po dolgih letih znova občutili domača tla pod nogami. Eden takih je bil tudi Divko Buntić (Miki Manojlović), ki je majhno hercegovsko mestece je zapustil, ko bi moral oditi v JLA. Pobegnil je čez mejo in se več ni vrnil. Zdaj je napočil njegov čas. Zdaj se vrača v domovino z denarnico polno nemških mark, za volanom novega Mercedesa in atraktivno mladenko na sovoznikovem sedežu. A ja, še mačko ne smem pozabiti. Divko je s sabo pripeljal tudi črnega mačka Bonija, najpomembnejšo živalco v njegovem življenju. Takoj po prihodu se odpravi na občino in obišče novega župana, starega znanca, ki mu bo pomagal urediti nekaj »formalnosti.« Divko je za sabo pustil Lucijo (Mira Furlan), žensko od katere se nikoli ni uradno ločil. Zdaj Lucija in njegov 20-letni sin živita v hiši, iz katere bosta na Divkovo zahtevo kmalu deložirana. Takoj po deložaciji se Divko z novo žensko vseli v hišo, Lucija in njegov sin Martin pa končata na cesti. Divko je pripravljen sprejeti Martina in mu ponuditi streho nad glavo, za Lucijo ne želi slišati. Svoji mladi spremljevalki Azri  je obljubil poroko, takoj ko uredi razveljavitev prejšnjega zakona. V teh dneh je vojna vihra že pošteno zajela sosednjo Hrvaško, njeno bližino močno občutijo tudi v Hercegovini, kjer bo situacija kmalu dosegla vrelišče in sprožila dogodke, ki bodo premešali razmerja in odnose med vsemi akterji.

Danis Tanović - četrtič. Podlago za svoj zadnji film je Tanović poiskal v istoimenskem romanu Ivice Đikića, ki je rojen v krajih, kjer se dogaja njegov Cirkus Columbia. Scenarij sta skupaj spisala režiser in pisatelj, film je koprodukcija kar nekaj držav, med katerimi najdemo tudi Slovenijo. Po Triaži, o kateri sem že pisal na tem blogu, se je režiser vrnil v domače podnebje, igralski kader je sestavil od igralcev iz balkanske regije in tako poskušal ponoviti formulo, uporabljeno v Nikogaršnji zemlji. Miki Manojlović je postal zdomec zaradi svojih korenin. Predvideval je, da bi zaradi dogodkov iz preteklosti, v katere je bila vpletena njegova družina, lahko postal tarča maščevanja. Zato je odšel in za sabo pusti nosečo ženo, žensko, ki jo je ljubil. Zdaj, ko so na oblast prišli »njegovi« se je vrnil in začel maščevalni pohod. Zdaj je on pomembnež, ki bo užival v bogastvu ob atraktivni mladi ženi in se naslajal na bolečini ženske, ki ga je nekoč prizadela. Pripravljen je sprejeti le sina Martina (Boris Ler), kot sam pravi »kri ni voda,« zato je Martin vedno dobrodošel. Tudi Martin ne ostane hladen in vedno več časa preživi z očetom, njegovo zagretost za bivanje pod očetovo streho dodatno podžiga očetova mlada spremljevalka. Dober začetek, v katerem Tanović zelo verodostojno pričara predvojno vzdušje in spremembo oblasti, v katerem najdemo tudi nekaj dobrih komičnih elementov se nato nekoliko razvodeni in začne igrati na predvidljive strune. Mladi sinko se že od samega začetka spogleduje z Azro, njegova nevednost in nedolžnost pa očetovo dekle le dodatno spodbujata. Zadnja tretjina je spet nekoliko bolj zanimiva, stare in nove zamere postanejo relativne, ko v mesto prispe vojna in prve aretacije nepodobnih, med katerimi se znajde tudi Martin. Tanoviču znova ni uspelo posneti odličnega filma. Saj ne bom trdil da je Cirkus Columbia slab film, dovolj dober, da se ga splača videti, a presežka ni. Slabosti je kar nekaj, od že omenjene predvidljivosti, do nedorečenih stranskih likov (tukaj predvsem imam v mislih Martinovega najboljšega prijatelja), nelogični časovni skoki, do neke mere tudi neprepričljiva romanca med Martinom in Azro. So pa tudi dobre stvari. Miki Manojlović in Mira Furlan, tudi mladi Boris Ler je korektno opravil s svojo vlogo. Če k temu dodamo še všečen konec in neko skrito poetičnost nenadne sreče, ki jo stari par najde po zaslugi začetka največje balkanske morije, je končni vtis vseeno pozitiven.

Ocena: 7.0/10

Easy A (2010)

Slovenski naslov: Lahka punca
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Romantični
Dolžina: 92' ,  Imdb 
Režija: Will Gluck
Scenarij: Bert V. Royal
Igrajo: Emma Stone, Penn Badgley, Amanda Bynes, Dan Byrd, Thomas Haden Church, Lisa Kudrow, Patricia Clarkson, Cam Gigandet

Will Gluck je ime, ki za veliko večino (kamor štejem tudi sebe) ne pomeni nič. Ogled njegovega profila nam pove, da je najprej deloval na televiziji, v vlogi producenta in scenarista pri nekaterih projektih, ki niso pritegnili širšega kroga gledalcev. Pod rubriko režija sem našel najstniško komedijo Fired Up!, ki jo je posnel lani, ob tem naslovu sem se spomnil, da sem se že nekje srečal s tem filmom. Spomin na ta film je tako meglen, da ne morem povedati ali sem ga dejansko videl, ali sem ga vendarle spustil in si tako verjetno naredil uslugo. Kakorkoli, zdaj je isti režiser posnel najstniško komedijo o kateri pišem danes,  ki bi jo verjetno spustil, če nebi zasledil toliko pozitivnih odzivov.

Olive (Ema Stone) je pridna učenka, cenjena pri profesorjih in nekoliko manj pri sošolcih.Za sošolce je Olive le povprečna deklina, ki jo razen nekaj prijateljev le malokdo opazi. Toda to se hitro spremeni, ko pogovor na šolskem stranišču med Olive in njeno najboljšo prijateljico sliši druga sošolka, ki zgodbo hitro spravi v promet (saj veste, SMS, Facebook). In kaj je sploh na stvari? Olive se je želela izogniti zoprnega piknika s prijateljičino družino, zato se zlaže, da je vikend preživela s starejšim fantom. Izguba nedolžnosti in podobne zgodbice so vrhunski material, za širjenje govoric. Že naslednje jutro Olive opazi številne poglede in se naenkrat znajde v središču pozornosti, naenkrat postane punca o kateri se na šoli največ govori. Za njeno »izkušnjo« so slišali prav vsi, tudi njen homoseksualni prijatelj Brandon, ki jo zato prosi za nenavadno uslugo. Skupaj naj bi uprizorila  vroč seks na neki zabavi, po katerem bi Brandonovo življenje bilo nekoliko lažje, saj je fant dežurna žrtev posmehovanj in žalitev njegovih hetero sošolcev. Ker je Olive dobra duša, pristane izpeljati načrt, nekoliko ji tudi godi pozornost, ki si jo je prislužila s svojo prvo navidezno avanturo. Kmalu Olive začnejo oblegati tudi drugi fantje, ki upajo, da se jim bo posrečilo. Zakaj ne poskusiti, saj že vsi vedo, da je Olive lahka punca.

Skoraj vse najstniške komedije govorijo o seksu in načinih, na katere najstniki poskušajo izpolniti svoje erotične fantazije. Če upoštevamo ciljno publiko, ki so ji ti filmi namenjeni, je takšen pristop povsem upravičen in razumljiv. Večina teh filmov je na žalost slaba in ji ne uspe doseči niti minimuma gledljivosti zavoljo puhle zgodbe, butastih likov in pripetljajev, ki so večinoma pravo nasprotje komičnega. Na srečo, obstajajo redke izjeme, ki o teh klasičnih najstniških motivih spregovorijo na nekoliko bolj zanimiv in izviren način, ter nas tako spomnijo, da vendarle ne gre vnaprej odpisati vseh filmov v tej kategoriji. Glavno orožje filma je zagotovo zelo simpatična Emma Stone, ki sem jo doslej videl v lepem številu filmov, resda večinoma v stranskih vlogah (mogoče še najbolj izstopa tista v Zombielandu), toda šele z njeno vlogo v povprečnem Paper Man, kjer prijateljuje z depresivnim pisateljem v podobi Jeffa Danielsa, sem jo dokončno »registriral.« Odlično podporo Olivinem liku dajeta njena filmska starša Stanley Tucci in Patricia Clarkson, galerijo likov, ki ji vedno rad vidim na svojem zaslonu kvalitetno zaključi Thomas Haden Church. Osnovni zaplet, ki nato sproži vse kar sledi, res ni ne vem kako originalen ali zanimiv, zato pa je zanimivo vse kar se zgodi potem. Skozi zgodbo o navidezni pokvarjenosti film propagira samospoštovanje in zaupanje v osnovne človeške instinkte in nam sporoča, da se za različnimi fasadami in maskami lahko skrivajo tudi dobrodušneži.

Ocena: 7.5/10

Naključni trojček 3

Dead Man's Shoes (2004)

Richard je vojak, ki se vrne v rojstno mesto in se odloči,
da je prišel čas za reševanje starih zamer. 
Spravi se na huligane, ki so leta nazaj trpinčili njegovega
mentalno zaostalega brata.

SLO: Čevlji umrlega
IMDB
Država: VB
Režija: Shane Meadows


Cop Land (1997)

Freddy je šerif v newyorškem predmestju, njegova pristojnost
pokriva predel New Jerseya v katerem večino prebivalstva
predstavljajo newyorški policisti in njihove družine.
Dobrodušni šerif počasi ugotavlja, da se na njegovem
dvorišču dogaja marsikaj, kar presega zakonske okvirje.

SLO: Policaji
IMDB
Država: ZDA
Režija: James Mangold


Nueve reinas (2000)

Marcos in Juan sta zelo sposobna prevaranta, ki poskušata
zagretemu zbiratelju prodati kolekcijo zelo redkih znamk.
Redke stvari so seveda drage in tam kjer je denar, je vedno
dovolj zainteresiranih, ki bodo poskušali priti do denarja.

SLO: Devet kraljic
ENG: Nine Queens
IMDB
Država: Argentina
Režija: Fabian Bielinsky

Napovedi - The Adjustment Bureau

Ali je naša prihodnost v naših rokah? Ali dejansko delamo to,

kar želimo? Kaj pa če z našo usodo upravljajo skrivnostne nevidne sile?

Na ta vprašanja bosta poskušala odgovoriti Matt Damon in Emily Blunt

v romantičnem trilerju z elementi nadnaravnega. Prvič v karieri bo režiral

George Nolfi, ki je doslej  večinoma pisal scenarije

(Bournov ultimat, Oceanovih 12, The Sentinel, Timeline).

 Premiera: 04.03.2011

Carancho (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Argentina, Čile, Francija, J.Koreja 
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Drama, Romantični
Dolžina: 107', Imdb
Režija: Pablo Trapero
Scenarij: Alejandro Fadel, Martín Mauregui
Igrajo: Ricardo Darin, Martina Gusman, Carlos Weber, José Luis Arias, Loren Acuña, Gabriel Almirón

Ali ste bili poškodovani v prometni nesreči? Ali menite, da ste za utrpljene poškodbe, prestane fizične in duševne bolečine upravičeni do denarnega nadomestila? Nekako tako se slišijo reklamni slogani domačih podjetij, ki se ukvarjajo z različnimi odškodninskimi zahtevki za svoje stranke. Kako podobne stvari potekajo v Argentini pa izvemo, če se posvetimo zadnjemu projektu argentinskega režiserja in scenarista Pabla Trapera.

Sosa (Ricardo Darín) je zaposlen kot agent pri podjetju, ki svojim strankam, žrtvam prometnih nesreč, ponuja storitve izterjave denarnih odškodnin in pri tem poskuša prigrabiti čim večji kos pogače. Sosa je zaradi lastne neumnosti iz preteklosti izgubil odvetniško licenco. Zato danes opravlja posel terenskega agenta, sledi reševalnim vozilom, ter prisluškuje policijskim radijskim zvezam. Cilj terenskega agenta je čim prej priti na kraj nesreče, kajti v njihovem poslu se železo kuje, dokler je še vroče. Takojšnji kontakt pomeni prednost pri sklepanju pogodb za zastopanje, zato agenti poškodovane in svojce takoj seznanijo z njihovimi pravicami. Ob prihodu na kraj neke nesreče Sosa spozna Lujan (Martina Gusman), mlado zdravnico iz reševalnega vozila, ki nedolgo nazaj prišla v Buenos Aires z argentinskega podeželja. Tako kot vsi mladi zdravniki, tudi ona mora nekaj časa delati na terenu in opraviti lepo število nadur, če želi napredovati. Sosa pomaga Lujan pri oskrbi ponesrečencev in tako pridobi njeno pozornost. Ta po začetnem zavračanju vendarle privoli v ponovno srečanje, ki se zgodi prav kmalu. Po koncu njene izmene se odpravita v bližnji bar na kavo in kmalu ugotovita, da se prav lepo ujemata. Vprašanje je le, ali ni narava njunih poklicev tisto kar jih bo ločilo, kajti prav ta povezava par postavi v nelagodno situacijo in nekako zaokroži zgodbo v celoto. 

Pabla Trapera nekateri verjetno poznajo po njegovem dosedanjem delu, med njegovimi filmi najdemo nekaj zanimivih naslovov, med katerimi so najbolj prepoznavni Leonera , El bonaerense, Mundo grúa. Ricarda Darína verjetno ni potrebno posebej predstavljati, saj je človek igral v zelo velikem številu filmov, zato je Darin za marsikoga prva asociacija, ko govorimo o argentinskem filmu. Glavno žensko vlogo je Trapera zaupal svoji stalni sodelavki Martini Gusman. Prav okoli dveh glavnih likov je Trapera zgradil zanimivo zgodbo o zakulisju zavarovalniških poslov, odškodninskih zahtevkov, vloge policije in zdravstvenih služb v poslu, kjer se vrtijo veliki denarci. In tam kjer so veliki denarci je vedno prostor za korupcijo in finančne malverzacije. To, da se denar dela iz tuje nesreče ne moti prav nobenega. Ne šefov odškodninskih družb, ne odgovornih na policiji, ne zdravnikov, ki se nahajajo na pomembnih položaji in posledično lahko podpisujejo potrebne papirje. Vsak seveda dobi svojo kuverto, tam kjer so kuverte, prste vmes imajo tudi mafijci, vsi skupaj pa so ena velika srečna in predvsem finančno priskrbljena družina. V vsej tej zgodbi se na napačni ali če hočete pokvarjeni strani najde Sosa, ki je že prej imel pomisleke, saj se je ves čas zavedal, daj je to kar počne narobe. Nato je srečal Lujan, ki je v njemu prebudila občutke za pravico in pravičnost. Zgodba je zastavljena tako, da tudi dobri ljudje počnejo slabe stvari, kar je ob zelo temačni atmosferi (večina filma je snemana v nočnih urah) in depresivnih, grdih snemalnih lokacijah podarja dejstvo, da večina vpletenih ni zraven po lastni volji ali zato, ker bi to želela. Carancho je dobro posneta drama, ki s preteklim časom vedno bolj postaja krimi-triler, v katerem boste ob prepričljivi igri in nekaj res odlično posnetimi sekvencami našli vse sestavine, ki jih potrebuje dober film. Vredno ogleda.

Ocena: 7.5/10

Going the Distance (2010)

Slovenski naslov: Ljubezen na daljavo
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Romantični
Dolžina: 102' ,  Imdb 
Režija: Nanette Burstein
Scenarij: Geoff LaTulippe
Igrajo: Drew Barrymore, Justin Long, Christina Applegate, Ron Livingston, Kristen Schaal, Charlie Day, Kelli Garner

Nanette Burstein ni popolna neznanka v svetu filma. Že res, da je Going the Distance njen debi, kar zadeva igrane filme, vendar je Bursteinova nabrala že nekaj izkušenj s snemanjem dokumentarcev. Režirala je že štiri dokumentarne filme, za nekatere med njimi je prejela pomembne nagrade (Sundance). Za prvenec On the Ropes si je prislužila oskarjevsko nominacijo.

Erin (Drew Barrymore) se zaradi pripravništva pri ugledni časopisni hiši začasno preseli v New York. Novinarstvo je njena velika ljubezen, služba profesionalnega novinarja pa eden življenjskih ciljev. Garrett (Justin Long) dela v glasbeni industriji, njegovo delo je odkrivanje novih nadebudnih posameznikov in glasbenih skupin. Pravkar ga je zapustila punca, zato je pivo s prijatelji v bližnjem baru logična izbira. Pri avtomatu s priljubljeno igro spozna Erin. Ta pritegne njegovo pozornost, ko spozna, da je prav ona lastnica najboljšega rezultata. Zato jo povabi na pijačo, že od samega začetka se odlično ujameta in še isto noč končata v postelji. To je bil začetek zveze brez prihodnosti, saj sta se oba zavedala, da bo vsega prav kmalu konec, saj se čas Erinine vrnitve v San Francisco neizogibno približuje. V nekaj odličnih tednih se Garrett in Erin zelo zbližata, zato njuna ločitev in Erinin odhod domov ne pomeni konca. Na letališču se v zadnjem hipu zmenita, da bi vendarle poskusila z zvezo na daljavo. Poskušala bosta dokazati, da zveze na daljavo niso nujno obsojene na neuspeh. 

Ljubezen na daljavo pade v verjetno najbolj zlizano filmsko kategorijo, ki jo najraje označujemo z romantična komedija. Vsako leto jih posnamejo veliko, studii so večinoma prepričani, do so to projekti, na katerih najlažje zaslužiš nekaj denarja. Seveda, ponudba filmov v kinodvoranah je neke vrste trg, na katerem gledalci (kupci) izbirajo, kaj bodo kupili, oz videli. Toda tipični crowd pleaserji počasi presedajo širokim množicam, lahko bi rekli, da se je publika »najedla« takšnih filmov, iz preprostega razloga, kar jih je bilo odločno preveč. Drugi pomemben faktor je zagotovo bila kvaliteta teh filmom, ter neskončno ponavljanje podobnih zgodb in motivov. In kam v vsej tej zgodbi umestiti Ljubezen na daljavo. Mislim, da film Nanette Burstein zadovolji nekaj osnovnih kriterijev, ki naredijo film gledljiv in relativno zabaven. Drew Barrymore in Justin Long sta zanimiv par, ki se lepo ujema pred kamero, njihova romanca je prepričljiva in sproščujoče zabavna. Kar nekaj kritikov se je pritoževalo nad slabo kemijo med glavnimi igralci, moram priznati, da sam nisem imel takega občutka. Stranski liki niso ravno posrečeni, vendar jim kljub temu lahko pripišem nekaj zabavnih vrstic (pojasnitev, kako so lahko brki na moškemu uporabijo kot časovni stroj). Seveda, tudi Ljubezen na daljavo izpolni svojo kvoto klišejevskih prejemov, ki sem jih ob dobrem ritmu in solidnem vzdušju pripravljen spregledati.

Ocena: 6.5/10