Cirkus Columbia (2010)

Slovenski naslov: Cirkus Columbia
Država: BiH, Francija, Nemčija, Slovenija, Srbija
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 113' ,  Imdb 
Režija: Danis Tanović
Scenarij: Ivica Đikić, Danis Tanović,
Igrajo: Miki Manojlovic, Boris Ler, Mira Furlan, Jelena Stupljanin, Mario Knezović, Milan Štrljić, Svetislav Gončić

Začetek devetdesetih prejšnjega stoletja je pomenil konec nekdanje skupne države, kar je posledično pomenilo tudi spremembo oblastnih struktur v vseh državah nekdanje Jugoslavije. Prišel je čas, ko so se nasprotniki prejšnjega režima  lahko vrnili v domovino in po dolgih letih znova občutili domača tla pod nogami. Eden takih je bil tudi Divko Buntić (Miki Manojlović), ki je majhno hercegovsko mestece je zapustil, ko bi moral oditi v JLA. Pobegnil je čez mejo in se več ni vrnil. Zdaj je napočil njegov čas. Zdaj se vrača v domovino z denarnico polno nemških mark, za volanom novega Mercedesa in atraktivno mladenko na sovoznikovem sedežu. A ja, še mačko ne smem pozabiti. Divko je s sabo pripeljal tudi črnega mačka Bonija, najpomembnejšo živalco v njegovem življenju. Takoj po prihodu se odpravi na občino in obišče novega župana, starega znanca, ki mu bo pomagal urediti nekaj »formalnosti.« Divko je za sabo pustil Lucijo (Mira Furlan), žensko od katere se nikoli ni uradno ločil. Zdaj Lucija in njegov 20-letni sin živita v hiši, iz katere bosta na Divkovo zahtevo kmalu deložirana. Takoj po deložaciji se Divko z novo žensko vseli v hišo, Lucija in njegov sin Martin pa končata na cesti. Divko je pripravljen sprejeti Martina in mu ponuditi streho nad glavo, za Lucijo ne želi slišati. Svoji mladi spremljevalki Azri  je obljubil poroko, takoj ko uredi razveljavitev prejšnjega zakona. V teh dneh je vojna vihra že pošteno zajela sosednjo Hrvaško, njeno bližino močno občutijo tudi v Hercegovini, kjer bo situacija kmalu dosegla vrelišče in sprožila dogodke, ki bodo premešali razmerja in odnose med vsemi akterji.

Danis Tanović - četrtič. Podlago za svoj zadnji film je Tanović poiskal v istoimenskem romanu Ivice Đikića, ki je rojen v krajih, kjer se dogaja njegov Cirkus Columbia. Scenarij sta skupaj spisala režiser in pisatelj, film je koprodukcija kar nekaj držav, med katerimi najdemo tudi Slovenijo. Po Triaži, o kateri sem že pisal na tem blogu, se je režiser vrnil v domače podnebje, igralski kader je sestavil od igralcev iz balkanske regije in tako poskušal ponoviti formulo, uporabljeno v Nikogaršnji zemlji. Miki Manojlović je postal zdomec zaradi svojih korenin. Predvideval je, da bi zaradi dogodkov iz preteklosti, v katere je bila vpletena njegova družina, lahko postal tarča maščevanja. Zato je odšel in za sabo pusti nosečo ženo, žensko, ki jo je ljubil. Zdaj, ko so na oblast prišli »njegovi« se je vrnil in začel maščevalni pohod. Zdaj je on pomembnež, ki bo užival v bogastvu ob atraktivni mladi ženi in se naslajal na bolečini ženske, ki ga je nekoč prizadela. Pripravljen je sprejeti le sina Martina (Boris Ler), kot sam pravi »kri ni voda,« zato je Martin vedno dobrodošel. Tudi Martin ne ostane hladen in vedno več časa preživi z očetom, njegovo zagretost za bivanje pod očetovo streho dodatno podžiga očetova mlada spremljevalka. Dober začetek, v katerem Tanović zelo verodostojno pričara predvojno vzdušje in spremembo oblasti, v katerem najdemo tudi nekaj dobrih komičnih elementov se nato nekoliko razvodeni in začne igrati na predvidljive strune. Mladi sinko se že od samega začetka spogleduje z Azro, njegova nevednost in nedolžnost pa očetovo dekle le dodatno spodbujata. Zadnja tretjina je spet nekoliko bolj zanimiva, stare in nove zamere postanejo relativne, ko v mesto prispe vojna in prve aretacije nepodobnih, med katerimi se znajde tudi Martin. Tanoviču znova ni uspelo posneti odličnega filma. Saj ne bom trdil da je Cirkus Columbia slab film, dovolj dober, da se ga splača videti, a presežka ni. Slabosti je kar nekaj, od že omenjene predvidljivosti, do nedorečenih stranskih likov (tukaj predvsem imam v mislih Martinovega najboljšega prijatelja), nelogični časovni skoki, do neke mere tudi neprepričljiva romanca med Martinom in Azro. So pa tudi dobre stvari. Miki Manojlović in Mira Furlan, tudi mladi Boris Ler je korektno opravil s svojo vlogo. Če k temu dodamo še všečen konec in neko skrito poetičnost nenadne sreče, ki jo stari par najde po zaslugi začetka največje balkanske morije, je končni vtis vseeno pozitiven.

Ocena: 7.0/10