Mom and Dad (2017)

Selma Blair in Mom and Dead

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 86',  Imdb

Žanri: grozljivka, triler

Slo recenzija: Filmoljub

Režija: Brian Taylor

Scenarij: Brian Taylor

Igrajo: Nicolas Cage, Selma Blair, Anne Winters, Lance Henriksen, Joseph D. Reitman, Rachel Melvin, Olivia Crocicchia, Lorena Diaz

[ENG]

There's definitely something terrible going on in the peaceful suburban community, as, one after the other, otherwise loving and caring parents mysteriously turn into ravenous carriers of an unfathomable pandemic that targets their offspring. Suddenly, every son and daughter--not only in the neighbourhood but also in the entire region--have to run for their lives, as the rage-filled murderous intent is simply as unstoppable as it is inexplicable. Of course, Brent and Kendall's teenage children are no exception, and before long, the simmering but usual familial tensions will take a completely different meaning. Kids, stop hiding. Mum and Dad love you so much.

Ocena

Lao shi (2016)

aka Old Stone

Slo naslov: -

Angleški naslov: Old Stone

Država: Kitajska, Kanada

Jezik: mandarinščina

Leto: 2016

Dolžina: 80',  Imdb

Žanri: drama

Slo recenzija: -

Režija: Johnny Ma

Scenarij: Johnny Ma

Igrajo: Gang Chen, Nai An, Hongwei Wang, Zebin Zhang, Xue'er Luo

[ENG]

When a drunken passenger causes Lao Shi to swerve and hit a motorcyclist, the driver stops to help the injured man. When no police or ambulance arrive he drives the victim to the hospital, checks him in and finds himself liable for the man's medical bills. The repercussions of Shi's selfless act expose a society rife with bone-chilling callousness and bureaucratic indifference. On the verge of losing his cab, his job and his family, Lao Shi (in a magnificent performance by Chen Gang) has to resort to desperate measures to survive.

Ocena

Only the Brave (2017)

Slo naslov: Samo za pogumne

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 134',  Imdb

Žanri: drama, biografija

Slo recenzija: Filmoljub

Režija: Joseph Kosinski

Scenarij: Ken Nolan

Igrajo: Taylor Kitsch, Jennifer Connelly, Jeff Bridges, Josh Brolin, Miles Teller, Andie MacDowell, James Badge Dale, Geoff Stults, Ben Hardy, Natalie Hall

[SLO]

Film po resnični zgodbi elitne gasilske enote iz Prescotta v Arizoni, ki se je junija 2013 borila s požarom v Yarnellu, v katerem je izgubilo življenje 19 gasilcev. V akcijski drami spremljamo resnično zgodbo enote lokalnih gasilcev, ki je postala ena najpomembnejših elitnih gasilskih enot v državi. Ko večina izmed nas beži pred nevarnostjo, se oni odpravijo naravnost vanjo - bdijo nad našimi življenji, domovi in vsem, kar nam je ljubo, ter tvorijo bratsko skupnost, osredotočeno na gašenje požarov. -Kolosej

[ENG]

Based on the true story of the Granite Mountain Hotshots, a group of elite firefighters who risk everything to protect a town from a historic wildfire.

Ocena

Ava (2017)

Slo naslov: -

Država: Francija

Jezik: francoščina, španščina

Leto: 2017

Dolžina: 105',  Imdb

Žanri: drama, romantični

Slo recenzija: -

Režija:  Léa Mysius

Scenarij:  Léa Mysius, Paul Guilhaume 

Igrajo: Noée Abita, Laure Calamy, Juan Cano, Tamara Cano, Baptiste Archimbaud

[ENG]

Ava, 13, is spending the summer on the Atlantic coast when she learns that she will lose her sight sooner than expected. Her mother, Maud decides to act as if everything were normal so as to spend their best summer ever. Ava confronts the problem in her own way. She steals a big black dog that belongs to a young man on the run and later they have a big adventure. -Written by lament

Ocena

Roger Waters + Demolition Group

2X Happy:

Roger Waters - Us+Them - Arena Zagreb, 06.05.2018

Demolition Group - Kino Šiška, 09.05.2018

A Floresta das Almas Perdidas (2017)

aka The Forest of the Lost Souls

Foto: Anexo 82

Slo naslov: -

Angleški naslov: The Forest of the Lost Souls

Država: Portugalska, ZAE, Španija 

Jezik: portugalščina

Leto: 2017

Dolžina: 71 ',  Imdb

Žanri: drama, grozljivka, misterij

Režija: José Pedro Lopes

Scenarij: José Pedro Lopes

Igrajo: Daniela Love, Jorge Mota, Mafalda Banquart, Lígia Roque, Lília Lopes

Japonci na gori Fudži imajo gozd Aokigaharo, bolj znan kot gozd samomorilcev, ki ga vsako leto za svojo zadnjo postajo izbere vedno več ljudi. Fenomen je nekaj let nazaj v obravnavo dokaj neuspešno vzel tudi slavni Gus Van Sant (The Sea of Trees, 2015), naslovni Gozd izgubljenih duš pa nam pokaže, da podoben kraj imajo tudi Portugalci. Gozd, ki leži na severu države, nekje na meji med Portugalsko in Španijo, ima podobno reputacijo kot japonski Aokigaharo in ta portugalska različica gozda samomorilcev je primarno prizorišče celovečernega prvenca Joséja Pedra Lopesa. Otvoritveni prizor v črno-beli tehniki posnetega filma nam predstavi Ricarda (Jorge Mota), starejšega moškega, ki v gozdu želi storiti samomor. Njegove priprave zmoti srečanje z mlado Carolino (Daniela Love), ki je v gozd prišla z enakim namenom. Srečanje dveh potencialnih samomorilcev je eden od vrhuncev filma, v katerem Lopes z zabavnimi črnohumornimi dialogi fino izkorišča medgeneracijski prepad med mladenko in starejšim moškim, ter tako postavi soliden, in, kot se kasneje izkaže, zavajajoč temelj za nadaljevanje njune zgodbe. Nekaj ozadja: Ricardo je v gozdu končal predvsem zato, ker se ne more sprijazniti s smrtjo svoje mlade hčerke. To spoznanje pojasni njegovo pripravljenost, da nekoliko podaljša svoje bivanje na Zemlji in poskuša Carolino prepričati, naj opusti svoj samomorilski načrt. Ricardo je v prvi vrsti oče, zato ni težko predvideti, da bo situacija v njem prebudila zaščitniška nagnjenja. Mladenka je v gozd prišla veliko bolj pripravljena od svojega potencialnega rešitelja. To je prvi signal, da v tej zgodbi nekaj ne štima, a sem kljub temu začel idealistično premišljevati o možnosti, da se iz pesimistične situacije lahko izcimi nekaj pozitivnega za oba. Toda Lopes nato v le nekaj minutah premeša karte in pokaže,  kako zelo malo je potrebno, da stvari doživimo v povsem drugačni luči. Naenkrat smo v filmu, ki upravičuje svojo žanrsko značko in v katerem mladi režiser domiselno in ekonomično zlaga nepredvidljivo sosledje dogodkov. Zgodba nas postavi v vlogo nemočnega opazovalca dejanj inteligentne psiho-morilke, ki izjemno mirno uresničuje svoj grozljivi načrt. Krvi je zelo malo, saj so splatter prizori posneti z distance. Zanimiva odločitev, s katero Lopes ob ustreznem vzdušju zgodbo suvereno krmari med umetniškim in žanrskim filmom. Vse kar gledamo je ves čas trdno zasidrano v resničnosti, prizori in razvoj dogodkov so verjetni, pri tem pa navduši enostavnost, s katero je izpostavljena ranljivost človeka ob nenadni nevarnosti. Zgodba je morda nekoliko nedorečena v segmentu motivacije likov, predvsem glavne antagonistke, vendar mu to pretirano ne škodi. Gozd izgubljenih duš je pod črto pozornosti vreden prvenec in zanimivo bo videti, kaj nam lahko mladi Portugalec ponudi v prihodnosti.

Ocena

El ataúd de cristal (2016)

aka The Glass Coffin

Slo naslov: -

Angleški naslov: The Glass Coffin

Država: Španija

Jezik: španščina

Leto: 2016

Dolžina: 75' ,  Imdb

Žanri: grozljivka, triler

Režija: Haritz Zubillaga

Scenarij: Aitor Eneriz, Haritz Zubillaga

Igrajo: Paola Bontempi

Španska kinematografija nam je v zadnjih dvajsetih letih ponudila kar zanimivih žanrskih  izdelkov in v duhu tega dejstva je tudi celovečerni prvenec španskega režiserja Haritza Zubillage dobil svoj delež mednarodne pozornosti. Steklena krsta je mikrolokacijska grozljivka, ki se skoraj v celoti odvrti v notranjosti velike limuzine. V njej se znajde uspešna igralka Amanda, ki bi jo z limuzino morali odpeljati na gala prireditev, na kateri ji bodo podelili nagrado za njene igralske dosežke. Toda nedolgo potem, ko pred svojo hišo vstopi v luksuzno vozilo se igralki začne svitati, da nekaj ne štima. Vožnja traja predolgo, na zaslonih v notranjosti se vrtijo prizori iz njenih filmov, komunikacija z osebo, ki upravlja z vozilom ne deluje. Ko igralka preko ozvočenja zasliši grozljiv glas še vedno upa, da gre za potegavščino, neslano šalo njenega partnerja, s katerim bi se morala srečati kasneje. Toda ko se vozilo ustavi in v potniški prostor vstopi zamaskirana oseba in jo začne pretepati s kovinsko palico Amanda dojame vso resnost njenega položaja. Iz tega zanimivega izhodišča Zubillaga gradi zgodbo, ki po začetnem entuziazmu iz minute v minuto vedno bolj spodkopava lastne temelje in se naposled sesede pod težo slabega scenarija, neprepričljive motivacije osrednjega antagonista in smešnega obnašanja žrtve. Zubillaga nima dovolj "jajc, " da do konca spelje praktično nič, saj se že žrtvina prva ponižujoča naloga, ki je zamišljena kot preizkus igralskega talenta za nastopanje v filmih za odrasle konča, še preden Amanda uspe odpeti nedrček. Vse skupaj čez črto prebavljivega potisne nadležen glas antagonista, ki z dolgimi monologi poskuša kompenzirati tisto, kar nam režiser ne zna ponuditi z vizualnimi sredstvi. Vrhunec slabih rešitev je finalno razkritje grozljive podobe antagonista, ki jo Zubillaga nikoli ne postavi v smiseln kontekst. Ta šok brez kritja nekako povzame vse slabosti filma, ki se mu je najbolje izogniti v širokem loku.

Ocena

Une jeune fille (2013)

Foto: Films 53/12

Slo naslov: -

Država: Kanada

Jezik: francoščina

Leto: 2013

Dolžina: 85',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Catherine Martin

Scenarij: Catherine Martin

Igrajo: Ariane Legault, Sébastien Ricard, Marie-Ève Bertrand, Hélène Florent

Življenje za mlado Chantal ni enostavno. Z mamo priklenjeno na posteljo, konstantnim pomanjkanjem denarja in brezposelnim očetom, ki se ni nikoli zmenil za njo ali njeno hudo bolno mater, na njeno mlado življenje že dolgo ni posijalo sonce. V njene oči sta se naselila žalost in obup, in ko se mati po dolgotrajni bolezni dokončno poslovi, Chantal nima več nobenega razloga, da bi ostala doma. V nahrbtnik vrže najnujnejše stvari, v žep spravi nekaj bankovcev, ki jih je z muko skrivala pred očetom, in odide. Mati ji je tik pred smrtjo s solznimi očmi pripovedovala o kraju, na katerem se je prvič in zadnjič v življenju počutila srečno – zato Chantal s seboj vzame fotografijo idilične plaže v obmorskem mestecu Gaspe in se odpravi tja. Denarja ji hitro zmanjka, zato začne spati pod mostovi in drugimi improviziranimi zaklonišči, zaradi lakote je njeno telo vedno šibkejše in punca naposled obleži ob zapuščeni makadamski cesti. Vprašanje je, kako bi se vse skupaj izteklo, če se v svojem terencu mimo ne bi pripeljal lokalni farmer Serge. Ta je s tal pobral njeno izčrpano telo in jo odpeljal na svojo kmetijo, jo nahranil in ji ponudil prenočišče. Serge je samotar, ki sam živi na veliki propadajoči farmi, ki jo je podedoval po smrti staršev in hitro izkaže se, da redkobesedni možakar v poznih tridesetih in mlada Chantal imata marsikaj skupnega. Serge začuti njeno stisko in ji za nekaj časa ponudi zatočišče, ona pa mu v zahvalo začne pomagati pri vsakdanjih opravilih. Tu režiserka in scenaristka Catherine Martin ob izdatni pomoči dveh glavnih igralcev, mlade Ariane Legault in Sébastiena Ricarda, vzpostavi intimen mikrokozmos dveh osamljenih duš, ki postopoma, skorajda brez besed, sobivajo in gradijo njun rahločuten odnos. Vprašaj, ki smo ga na začetku postavili, ko smo pretresali njegov motiv počasi bledi in ko opazujemo njuno interakcijo, vedno bolj očitno je, kako zelo dobro se ujemata. Razlika v letih je  dejavnik, ki ne dovoli postavitve njunega odnosa v vnaprej določen predal. Večjim delom sem imel občutek, da opazujemo odnos med očetom in hčerko, vendar sem v njunem odnosu vseeno začutil pridušeno seksualno napetost. Morda ne toliko v smislu naraščanje le-te, ampak predvsem kot neka utež, ki protagonista najbolj ovira, da se popolnoma sprostita in povežeta, predvsem na človeški ravni. Senzibilnost, s katero režiserka zgodbo krmari med temi čustvi, ki počasi prevzemajo oba protagonista, je ena ključnih vrednosti filma. Une jeune fille subtilno povezuje motive osamljenosti, minljivosti, navezanosti na določen kraj, odgovornosti do zapuščine prednikov in prvinskost čustev, ki se rojevajo ob zbliževanju dveh duš.

Ocena

120 battements par minute (2017)

aka 120 BPM (Beats Per Minute)

Foto:The Orchard

Slovenski naslov: 120 utripov na minuto

Angleški naslov: 120 BPM (Beats Per Minute)

Država: Francija

Jezik: francoščina

Leto: 2017

Dolžina: 143' ,  Imdb

Žanri: drama

Režija: Robin Campillo

Scenarij: Robin Campillo, Philippe Mangeot

Igrajo: Nahuel Pérez Biscayart, Arnaud Valois, Adèle Haenel, Antoine Reinartz, Félix Maritaud, Ariel Borenstein, Aloïse Sauvage, Simon Bourgade, Médhi Touré, Simon Guélat, Coralie Russier

Šest francoskih filmskih nagrad cesar (vključno z nagrado za najboljši film), štiri nagrade na filmskem festivalu v Cannesu, med le-temi najdemo veliko nagrado žirije in nagrado FIPRESCI, nagrada za najboljši film v San Sebastianu, nominacija za nagrado LUX... Našteta odličja so le del dolgega seznama priznanj, ki jih je do danes prejel eden najodmevnejših lanskoletnih celovečercev z LGBT tematiko. Zgodba postavljena na začetek 90-ih let prejšnjega stoletja prikazuje izbruh epidemije aidsa in prizadevanja aktivistične skupine ACT UP, ali natančneje, pariške podružnice radikalne organizacije za boj proti aidsu, ki je najprej bila ustanovljena v New Yorku. V času izbruha epidemije in visoki smrtnosti obolelih, ne oblast, ne velike farmacevtske družbe niso kazale pretirane vneme pri reševanju problema, ki je iz dneva v dan terjal večji davek med obolelimi. Skupina ACT UP je izvajala akcije, ki za cilj niso imele le pritiska na tiste, ki lahko nekaj storijo. Potrebno je bilo predramiti kar celotno družbo, ki je aids primarno doživljala kot bolezen homoseksualcev in jo kot takšno potiskala na rob družbenega interesa. Številni člani skupine so tudi sami bili okuženi s smrtonosnim virusom in zato je njihov boj imel toliko bolj osebne, čustvene konotacije. 

Foto: The Orchard

120 utripov na minuto je v rekonstrukciji okoliščin in vzdušja je med drugim pristen tudi zato, ker ga je posnel francoski režiser in scenarist Robin Campillo – med ostalim ko-scenarist odličnega Razreda (Entre les murs, Laurent Cantet, 2008) – ki je tudi sam bil aktivni član omenjene skupine. Campillo dobršen del precej dolgega filma nameni prikazu dinamike aktivistične skupine: dolgim debatam, usklajevanju strategij, trenji znotraj skupine in akcijam, s katerimi ACT UP želi uresničiti svoje cilje in iz aidsa narediti politično vprašanje. Na račun Campillove doslednosti pri prikazovanju delovanja skupine smo dobili pristen vpogled v sistem delovanja in razumljivo, dobro utemeljeno opredelitev ključnih vprašanj, ki poganjajo aktivizem. Toda takšna strategija se izkaže za dvorezni meč, saj je z njo sicer dosežen cilj kakovostne razčlenitve principov aktivizma, toda z dolgimi razpravami in številnimi liki, ki dobivajo priložnost iznesti svoja stališča, film v nekaterih odsekih postane monoton in od gledalca zahteva kar nekaj potrpljenja. 120 utripov na minuto za moj okus funkcionira najbolje takrat, ko se osredotoča na usode posameznih likov, ko v fokus postavi zasebnost dveh osrednjih protagonistov in njuno ljubezensko razmerje. Tu bi izpostavil predvsem doprinos Nahuela Péreza Biscayarta, ki je izjemno upodobil umirajočega mladega človeka, svoj delež pa so pristavili tudi vsi pomembnejši člani obsežne igralske zasedbe. Campillov film zato doživljam kot metodično študijo vloge in pomembnosti aktivizma, ki ključna vprašanja in ideje prepričljivo integrira v usode svojih protagonistov.

Ocena

Dangshin Geogi Iteojoorraeyo (2016)

aka Will You Be There?

Foto: Timemachine

Slo naslov: -

Angleški naslov: Will You Be There?

Država: Južna Koreja

Jezik: korejščina

Leto: 2016

Dolžina: 111' ,  Imdb

Žanri: drama, fantazijski, romantični

Režija: Hong Ji-Young

Scenarij: Hong Ji-Young, Guillaume Musso (novel)

Igrajo: Kim Yun-Seok, Byun Yo-Han, Chae Seo-Jin, Kim Sang-Ho, Park Hye-Soo, An Se-Ha

Južnokorejska fantazijska romantična drama Will You Be There? je še en v nizu filmov, ki ga poganja fantastična možnost potovanja skozi čas. K ogledu tretjega celovečerca relativno neznanega režiserja Hong Ji-Younga, ki je v scenarij adaptiral istoimenski roman francoskega pisatelja Guillaumeja Mussoja – originalni naslov: Seras-tu là? – me je pritegnil predvsem Kim Yun-Seok (The Chaser, The Yellow Sea, Tazza: The High Rollers), ki igra glavnega protagonista, priznanega kirurga Soo-Hyuna. Ta se potem ko zboli za neozdravljivo boleznijo posveča človekoljubnemu delu in poskuša čim bolj izkoristiti čas, ki ga še ima na voljo. Zdravnik med humanitarno akcijo v Kambodži spozna starčka, se z njim zbliža in mu razloži svojo situacijo, ta pa mu v zahvalo za opravljeno delo podari stekleničko z magično vsebino. V njej so tabletke, ki Soo-Hyuna po zaužitju za kratek čas vrnejo v preteklost, v obdobje ko je kot mlad zdravnik srečal svojo veliko ljubezen. Žensko, ki jo ni nikoli prebolel, potem ko je ta pred tridesetimi leti umrla. Soo-Hyun je kasneje sicer srečal žensko, ki mu je rodila hčerko, toda prave ljubezni več ni našel. Že odrasla hčerka je sedaj najpomembnejša ženska v njegovem življenju in vse do srečanja s starim šamanom je kazalo, da tega ne more nič spremeniti. Toda z magičnimi tabletkami je Soo-Hyunu dobil priložnost popraviti stvari v preteklosti in tako nas zgodba pripelje do osrednjega konflikta, saj junak spozna, da spreminjanje preteklosti ima direkten vpliv na sedanjost. Ali drugače, reševanje ženske, ki jo ljubi v preteklosti, lahko pripelje do izbrisa ženske, ki mu pomeni vse v sedanjosti. Nekje v tej kombinatorki film izgubi še tisti kanček šarma, ki ga je imel, in dokončno zdrsne v pocukrano melodramo. Protagonist pridno prazni vsebino stekleničke in dela korekcije v preteklosti in potem ko se zdi, da mu bo uspelo rešiti vse razen samega sebe, del te kombinatorike postane še njegov najboljši prijatelj, ki izkoristi zadnjo priložnost in zgodbo usmeri proti srečnemu koncu.

Ocena