Slovenski naslov: Zadnji obhod
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 109' , Imdb
Režija: David Ayer
Scenarij: David Ayer
Igrajo: Jake Gyllenhaal, Michael Peña, Anna Kendrick, Natalie Martinez, Frank Grillo, David Harbour, America Ferrera
Večina filmskih zanesenjakov najbrž ve, da je Davida Ayerja v orbito izstrelil scenaristični prispevek pri uspešnici Dan za trening (Training Day, 2001, Antoine Fuqua). Štiri leta kasneje je napočil čas za njegov režiserski prvenec, krimi dramo Težki časi (Harsh Times, 2006), ki mu je sledila policijska kriminalna drama Kralji ulice (Street Kings, 2008). Osebno sem oba filma doživel kot spodobno filmsko razvedrilo, četudi Ayerju s filmoma ni uspelo doseči širšega kroga gledalcev, kritiški odzivi pa so bili pretežno zadržani. Ko je že kazalo, da se Ayer - režiser ne bo nikoli približal nivoju, ki ga je, tudi po njegovi zaslugi, dosegel Dan za trening, se je praktično od nikoder pojavil Zadnji obhod, ki ga je v prvih tednih kino predvajanja toplo sprejela velika večina kritikov. Prvi scenaristični osnutek je Ayer končal v šestih dneh, delovna verzija scenarija pa je pristala pri Jaku Gyllenhaalu, ki je takoj izkazal pripravljenost za večnivojsko sodelovanje. Ena izmed dveh glavnih vlog je, kakopak, pripadla njemu, drugo je skozi avdicijsko rešeto prisvojil Michael Peña. Z Zadnjim obhodom se Ayer vrača na domač teren, na ulice, na katerih je preživel najstniška leta in dokončno dozorel. Na ulice, kjer veljajo zakonitosti, ki jih Ayer odlično pozna in na katerih so po njegovih načrtih pred enajstimi leti že posneli odlično filmsko zgodbo.
Brian Taylor (Gyllenhaal) in Mike Zavala (Peña) nista povprečna policijska partnerja, ampak tudi najboljša prijatelja, ki patruljirata po losangeleški četrti South Central. Med čakanjem na naslednji poziv Brian in Mike izmenjujeta življenjske modrosti, se drug drugemu izpovedujeta, zoperstavljata stališča in delita nasvete. Oba sanjata o detektivski znački, zato se z veliko elana in poguma spopadata z bistvom policijskega poklica. Ko med rutinsko kontrolo ustavita člane lokalnega narko kartela, se jima posreči veliki met. Zasežeta orožje in denar, ter tako postaneta najbolj »vroča« policista v celi enoti. Pohvale in tapljanje po ramenih ju spodbudi, da se še bolj vneto podata v boj proti kriminalu. Z odmevno akcijo sta partnerja že pošteno stopila na žulj lokalnim mafijcem, ki po njuni naslednji akciji, v kateri Zavala in Taylor prekineta še eno donosno dejavnost (tihotapljenje ljudi), sklenejo, da je napočil čas za povračilne ukrepe.
Bilo je le vprašanje časa, kdaj bodo t.i. found footage posnetki prestopili meje primarnega horor okolja in se preselili v policijske filme. Kamere, nameščene v patruljna vozila, že lep čas snemajo policijski vsakdan in prav neverjetno je, da filmarji niso prej izrabili teh okoliščin in posneli film, ki bi se baziral na teh posnetkih. Ročna, tresoča kamera ni nič novega v filmu o policijskih junakih, vendar jo doslej nihče, vsaj v tem obsegu ne, ni mešal s found footage posnetki. Vse, kar je Ayer potreboval, je junak, ki je dovolj trendovski, da s seboj v službo vzame kamkorder. Tako je kamera končala v Gyllenhaalovih rokah in akcija se je lahko začela. In če je Ayer svoj največji uspeh dosegel z zgodbo o pokvarjen policistu, potem lahko rečemo, da je z Zadnjim obhodom naredil nekakšen protiutež, ko je v epicenter postavil poštena policista, ki dejansko počneta tisto kar bi morala - varujeta in ščitita.
Ustvarjalci so v objektiv kamer želeli ujeti dogajanje iz doslej redko videnih perspektiv in na ta način pripoved obarvati s pristnostjo, ki nam jo navadno nudijo dokumentarni filmi. Takšen pristop od gledalca zahteva nekakšen prilagoditveni čas (recimo 15-20 minut), po katerem se navadimo na nenavadno geometrijo. Če odmislimo tehnični aspekt filma, v jedru pripovedi prepoznamo klasične motive, kot so tovarištvo, ljubezen, družina … in tukaj nam Ayer, v smislu scenaristične izvirnosti, ne ponudi presežka. Veliko bolje se je odrezal s samo vizualizacijo - predvsem z odlično selekcijo snemalnih lokacij in pametno rabo ozkih ulic in prehodov za graditev suspenza v akcijskih prizorih. Jake Gyllenhaal in večno podcenjeni Michael Peña, ki sta v pripravah na snemanje šla skozi petmesečni trenažni proces, tvorita zelo prepričljiv partnerski duo, kateremu ob dobri igri ne manjka niti dobre kemije. Kot največjo težavo Ayerjevega tretjega celovečerca vidim dejstvo, da se glavna junaka prehitro in prepogosto znajdeta sredi kriminalnega dogajanja. Prehod od enega do drugega junaškega dejanja je (pre)hiter, oziroma preveč površno utemeljen, da bi držal vodo. Če bi tem detajlom namenili nekaj več pozornosti, bi končni vtis zagotovo bil veliko boljši. Tudi za ceno daljše minutaže. Scenaristična poglobitev v prehode med posameznimi akcijskimi epizodami bi zgodbi zagotovo prinesla več strukturne trdnosti in prepričljivosti. (+3)
Ocena:
Mja no, tako nekako :)
OdgovoriIzbrišitudi sam bi mu podelil 3 zvezdice, ajd mogoče pol več :) ima pa film veliko privržencev, ki ga res močno hvalijo.
http://paucstadt.wordpress.com/2012/11/22/end-of-watch-2012/
Tukaj še eden, ki šteje ta izdelek za "enega najboljših filmov letošnjega leta". No, do danes celo najboljši. Za razliko od Iztoka, pa mi je bil super tudi Harsh Times ... btw. Goodfella, za razliko od lanskega in predlanskega leta, opažam, da se najine ocene filmov vedno bolj razlikujejo. Hmm :)
OdgovoriIzbrišiSaj ne pravim, da je biser ... Najboljši zato, ker je vse drugo tako slabo. Žal ... In tem copy/paste igricam z ocenami ostalih kritikov, se lahko le nasmejim, ker na njihovo mnenje ne dam prav nič. Vsaj našel (razen Goodfelle, kot sem že omenil) še ga do danes nisem. Dovolj je le, če v Google vtipkaš "best movie of 2012", ter se ob rezultatih začneš smejati. Med 10 (najpogosteje): Amour, Tabu, Beast of Southern Wild ... zraven njih pa takoj Batman, Avengers in pdb. sranje. Uf, kako lahko in enostavno gre manipulirati z ljudmi. In to prav vsako leto isto.
OdgovoriIzbrišiGužva v službi :( komaj sem spravil ta komentar skupaj ;)
OdgovoriIzbrišiZa tega sem se šparal in ga imel za enega resnejših kandidatov za the best of 2012 lestvico. Žal ni šlo. Malenkostno me je zmotil že tisti požar, epizoda z ilegalci pa je zame bila le nepotrebno dolivanje olja na ogenj (naključje preveč). Fantom se enostavno preveč dogaja, vmes pa manjka nekaj, kar bi te epizode povezalo in predvsem bolje utemeljilo. Potem je tu še finale, v katerem predolgo čakamo na okrepitve …
Dobrih stvari je kar nekaj – vidi se, da je Ayer na teh ulicah doma – super kadri in atmosfera, dobra karakterizacija in igra obeh glavnih igralcev. Registriral sem tudi všečno rabo Cleja Sloana (odlična TD referenca) in tako kot tam, lepo moralno niansiranje dober - slab - slabši.
Predvidevam, da je Cosma prepričal tehnični aspekt filma, v kombinaciji z dobrim ritmom in atmosfero.
Saj vemo, kako je z ocenami – so stvar trenutka, razpoloženja, izkušenj …
Določene stvari nekomu vedno bolj dogajajo … (recimo meni Holy Motors) :)
Pa saj mi je film kar všeč,
konec koncev ga niti nisem tako slabo ocenil ;)
@ Cosmo
OdgovoriIzbrišiNe morem verjeti, da med vsemi filmi, ki si jih videl letos ni filma, ki bi prekosil EOW.
Vem, da si videl vse, kar nekaj šteje, zato mi je neverjetno, da spredaj ne postavljaš Hanekeje, Seidla,Friedkina, Andersona ...
Se mi je prej mudilo v službo, tako da sedaj lahko v miru dorečem še kako (tudi nekaj, kar ni povezano s tem filmom ) …
OdgovoriIzbriši“Predvidevam, da je Cosma prepričal tehnični aspekt filma, v kombinaciji z dobrim ritmom in atmosfero.” Ja, atmosfera in tempo, predvsem pa pristnost likov (prepričljivi dialogi med obema igralcema) in situacij. Npr. prizor, ko se Pena iz avta tako prijazno in prijateljsko pogovarja s svojim novim »prijateljem«, s katerim se je pred časom tepel, pod oknom pa že ima pripravljeno pištolo. Sekundni, nevpadljiv prizor, ki pa veliko pove o sami situaciji ter razmerju med policistom/kriminalcem.
Tudi mene je motilo to prekomerno dogajanje in najverjetneje tudi Ayera, zato je samo zgodbo raje raztegnil čez nekaj mesecev. Verjamem, da toliko finalne akcije policisti res ne doživijo, a realnost je vseeno nekje blizu. Ayer je predvsem imel težave, kako razložiti ta dokumentarni stil. Po mojem niti ne gre za nekakšen found footage material, kajti mnogokrat je kamera postavljena v roke »profesionalca«, snemajo pa se tudi gangsterji. Pač, shaky kamera in s tem večja realnost pokazana na malo drugačen, nov način.
Saj si ga dobro razčlenil in utemeljil pro in kontra razloge, tako kot vedno. Mnogokrat se strinjava prav v vsakem negativnem ali pozitivnem detajlu, minutni pikici, ki lahko pokvari ali izboljša film in prav zaradi tega me včasih pač preseneti drugačna ocena, kot sem jo pričakoval. Včasih je res najboljše le argumentirati, oceno pa si naj raje vsak posameznik razbere iz samega zapisa. Tako, kot to dela Paucstadt.
“ Ne morem verjeti, da med vsemi filmi, ki si jih videl letos ni filma, ki bi prekosil EOW.« Ti takoj vrnem! Ne verjamem, da ti je Amour (vzemi v obzir, da si ga gledal v kinu) boljši od Halt auf Freie Strecke. In ne mi reči, da ju ne morem primerjati. Prepričljivi dialogi, realnost in zahrbtnost same bolezni, intenzivnost, reakcije najbližjih in navsezadnje tudi ljubezen med obema zakoncema (ja, tako se ljudje obnašajo, ko skrbijo drug za drugega) … V vsem tem Halt auf Freie Strecke prekosi Amour. Haneke se še celo zaveda plehkega konca, ki ga hoče na silo, predvsem pa pomilovanja vredno kaširati z neko simboliko goloba. Ampak okej, tudi Amour je še vedno odličen. Je pa res, da si filmska stroka prav vsako leto najde neki film, ki ga potem vztrajno ponavlja pri vseh nominacijah. To omenjam tudi zaradi tega, ker se nanaša na Filmoljuba oz. na to, kar sem prej hotel povedati.
@filmoljub. Tudi jaz se ne bi branil, če kdo omenja Beasts kot naj film leta 2012, niti za Avengerse. Ampak eno in drugo na eni lestvici ne gre skupaj, kot to opažam pri mnogih lestvicah iz tujih spletnih straneh (so primeri, kjer se skupaj tikata ekstremni art - tip portugalski Tabu ter Neesonov The Grey). Kot da se kdo ne bi hotel komu zameriti in zaradi tega nastavi nekaj za »levičarje« in nekaj za »desničarje«. To je tako , kot če bi za album leta na prvo mesto postavil Sigur Ros, na drugo pa Rihanno, ker je pač lepa, ultra uspešna ter bogato sproducirana s strani najvplivnejših v tem biznisu. Kot pravim, to leti na račun mnogih filmskih kritikov, ki pod pritiskom (plače) niti ne upajo ali ne znajo napisati to, kar si mislijo. In zaradi tega mi mnenja kritikov, ki jih ne spremljam čez leta (in se s tem tako naučim kako sploh razmišljajo o filmu), ne pomeni prav dosti oz. sploh nič. Za razliko od nas vseh tu (saj veste kdo vse). Mi se med seboj že toliko poznamo, da točno vemo, kdaj koga zanese (v eno ali drugo stran) zaradi osebnega okusa. Na vaše mnenje dam veliko več.
Ravno zaradi tega je Goodfella dobro vedel, da mi je Siedel še kako dobro sedel (mogoče je celo Paradies Liebe moj naj film leta), tako kot Alps, o katerem pa sva na tem blogu že debatirala. Prav tako vsi vemo, da si Štefančič ne more pomagati, ko je v filmu (negativnega) govora o ameriški politiki:)
Aja Goodfella, za Holy Motors pa si me itak napizdil. Pričakoval sem mojstrovino, dobil pa … hmm, recimo, da ni bilo za pet zvezd. Saj veš, kakšno je prvo pravilo pri montaži filma … Vsako sceno/kader/prizor, ki ne vpliva na sam potek zgodbe oz. bi lahko film obstajal tudi brez tega prizora, se mora izbrisati oz. se ne sme pojaviti v filmu. Me zanima, kaj bi ostalo od filma, če bi se tega pravila Carax res držal.
OdgovoriIzbrišiMogoče bom na svojem blogu celo na kratko povzel najzanimivejše filme leta (recimo 100). Zdaj so dopusti, zdaj bo čas. Mogoče …
lp
Super. Dobiš nagrado za najboljši komentar na tem blogu.
OdgovoriIzbriši*****
Vse, kar si zapisal v prvem komentarju je na mestu in tvojim ugotovitvam dejansko ne morem ugovarjati.
Kar zadeva tehnične aspekte filma - upoštevaj, da nekateri (jaz), razen nekaj teoretičnega znanja ne vemo kaj dosti o teh finesah in zakonitostih. Filme gledam kot laik, ki je videl nadpovprečno število filmov.
Evo, recimo Tabu, ki si ga že omenil zgoraj. Film sem videl pred nekaj dnevi. Zanimiva forma, (narativno) drugačen, vreden pozornosti vsekakor, vendar jaz vseeno ne vem, kako bi se ga lotil. Ta love story mi je nekako, kaj vem ... preveč usodna.
Za tistih top 100 pa upam, da jih spraviš skupaj. Že povsem navaden seznam bo v redu. Za umetniški vtis lahko dodaš kakšno slikico. ;)
Bi rekel, da sta oba daleč od navadnega laika. V vajinih zapisih je vloženo preveč truda in dela (ter leta in leta izkušenj z gledanjem, predvsem pa podrobnejšim analiziranjem - pa čeprav le samemu sebi - samega filma), da bi se jim lahko reklo zapisi laika. A tisti, ki pa prepisuje rumene novice za Lady ali moškisvet.si, se pa lahko kliče novinar? Le zato, ker je pred leti to študiral? Ali to pomeni, da so vsi župani in poslanci (pa pustimo vso to sovraštvo proti njim) le navadni laiki, ker se niso šolali za politika? Ali drugače, kdaj pa postaneš "profi" (če odštejemo denar) in ne samo laik?
OdgovoriIzbriši"Za tistih top 100 pa upam, da jih spraviš skupaj. Že povsem navaden seznam bo v redu. Za umetniški vtis lahko dodaš kakšno slikico. ;)" Nekaj mi že uspeva, še več pa dnevno sledi ... http://odvisni-od-neodvisnih-filmov.blogspot.com/
OdgovoriIzbrišiOh kje so casi ko smo brezskrbno gledali filme :-) zdaj sem res vesel, ce vidim vsaj 3,4 na teden. Potem pa da se clovek kaj spise je pa podvig prve vrste. Enostavno ne vem kje vi najdete prostor oz. cas.( cosmo, filmoljub, fella). ;-) Pa kako slediti vsem naslovom itd :-)
OdgovoriIzbrišiNo ja... Bo potrebno v 013 cas drugace razporediti.