Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Drug War
Država: Kitajska, Hong Kong
Leto: 2012
Žanri: Krimi
Dolžina: 107' , Imdb
Režija: Johnnie To
Scenarij: Ryker Chan, Ka-Fai Wai
Igrajo: Louis Koo, Honglei Sun, Yi Huang, Michelle Ye, Siu-Fai Cheung, Wallace Chung, Tao Guo, Ka Tung Lam, Suet Lam, Guangjie Li, Hoi-Pang Lo
Johnnie To je pravi trade mark hogkongškega filma. Ime, ki garantira vrhunsko filmsko zabavo, ki jo nikakor ne gre zamuditi. Sploh ko se odloči posneti akcijsko kriminalko in nam še enkrat več ponudi zgodbo o spopadu dobrih in slabih fantov. V njegovi bogati filmografiji najdemo lepo število filmov, ki se ukvarjajo z drugačnimi temami (drame, romantične komedije), toda zgodbe o mafijskih organizacijah, velikih in majhnih kriminalcih in policijskih herojih, ki jih poskušajo ustaviti, jo okolje v katerem se To počuti kot riba v vodi. Drug War je, kot sugerira že sam naslov, izlet v svet trgovcev z mamili, infiltriranih detektivov pod krinko in policijskih odredov, ki se soočajo z močnimi in prebrisanimi nasprotniki.
Med tistimi, ki želijo razkrinkati dobro organizirano tihotapsko verigo je tudi kapetan Zhang Lei (Sun Honglei), ki uspešno vodi dobro uigrano ekipo detektivov, ki že nekaj časa poskuša razbiti veliko prekupčevalsko mrežo, ki z metamfetamini oskrbuje velik del Kitajske. Po eksploziji v enemu izmed večjih laboratorijev za proizvodnjo mamil, Zhang Lei in njegovi možje po naključju aretirajo Timmyja Choija (Louis Koo), pomembnega člana tihotapske mreže, čigar poznanstva segajo v sam vrh tihotapske organizacije. Količina mamil, ki so jo zasegli pri njem, zadostuje za obsodbo na smrt in Timmyju je jasno, da ga pred smrtno obsodbo lahko reši le sodelovanje s policijo. Zato v zameno za zmanjšanje kazni sklene dogovor s kapetanom Zhangom - predstavil ga bo velikim šefom in mu pomagal pridobiti njihovo zaupanje. Na hitro skujeta načrt, kako priti do samega vrha prekupčevalske piramide in se skupaj podata na nevarno pot, na kateri življenje policistov in ovaduhov ni vredno počenega groša.
Samo pravi mojstri obrti lahko posnamejo takšen film. Film, s tako velikim številom likov in s tako kompleksno zgodbo, ki je kljub zapletenosti povsem jasna, enostavno sledljiva in razumljiva. Drug War funkcionira kot dobro podmazan stroj, pri katerem tudi najmanjši kolešček ima svojo funkcijo, ki je podrejena brezhibnemu funkcioniranju le tega. Če želiš posneti takšen film, moraš imeti zelo dober temelj, oziroma scenarij. V tem primeru je glavno besedo znova imel režiserjev stalni sodelavec, prijatelj in poslovni partner, izkušeni Wai Ka-Fai, s katerim je To že večkrat uspešno sodeloval. Skupaj sta ustvarila kos celuloida, ki gledalca že od uvodnih minut posrka v dogajanje in ga ne izpusti iz primeža vse tja do zadnjega kadra finalnega obračuna. Tisti ki nas opozarjajo, da je film enodimenzionalen, liki pa premalo karakterizirani, pri argumentaciji svojih razmišljanj pozabljajo, da je Drug War film, pri katerem standardna ocenjevalna merila nimajo ključne vloge. V filmu kot je ta, ki se povsem osredotoča na dinamiko preiskovalne akcije, ki za cilj ima aretacijo velikih narko šefov, izbrani pristop, po mojem mnenju, funkcionira perfektno. V zgodbi, ki je postavljena v nekajdnevni časovni okvir enostavno ni prostora za tiste tipične epizode, v kateri se kolege policisti po napornem delavniku odpravijo na pivo, ni nezadovoljne partnerice, ki tarna nad njegovo odsotnostjo, ne simpatičnega dekleta, ki ji srce bije za moškega na napačni strani zakona. Vse je zgolj in samo posel, v katerem ni časa za takšne postranske dejavnosti.
V tem smislu film deluje kot dolga vožnja skozi enosmerno ulico, ki je kljub gibanju v eni smeri ostaja neverjetno zanimiva. Razloge za takšno počutje gledalca ni težko identificirati: odličen občutek za ritem, vrhunska vizualizacija, odlična glasba in zelo kvalitetni igralski nastopi. Vse to je zapakirano v izjemno komponirano celoto, v kateri je kamera ves čas na pravem mestu, vodena izostrenim občutkom za detajl in prostor. Drug War med drugim prinaša zanimiv pogled na hitro rastočo azijsko ekonomijo, ki v neverjetnem tempu spreminja podobo današnje Kitajske. Večpasovne avtoceste, moderna prevozna sredstva in urbana središča, ki niti malo ne zaostajajo za zahodnimi mesti, nam približajo utrip moderne Kitajske. V eri, ko večina prisega na specialne učinke, spektakularne eksplozije in dih jemajoči CGI, je To pokazal, kako posneti akcijsko kriminalko, ki pozornost gledalca gradi na tistih prvinskih vrednotah filmskega medija. Moja edina pripomba se nanaša na dejstvo, da nam Johnnie To s tem filmom ni ponudil nič novega, ampak se je raje podal v precizno, do popolnosti spolirano recikliranje tipične policijsko-mafijske kriminalke, ki tistim, ki gledamo veliko filmom, ne bo prinesla novih spoznanj. Ta majhna pripomba kljub temu ne more zasenčiti vrhunske kvalitete vseh ostalih prvin Tojevega filmskega izraza, zaradi katerih je Drug War najboljša akcijska kriminalka, ki sem jo videl letos. (+4)
Samo pravi mojstri obrti lahko posnamejo takšen film. Film, s tako velikim številom likov in s tako kompleksno zgodbo, ki je kljub zapletenosti povsem jasna, enostavno sledljiva in razumljiva. Drug War funkcionira kot dobro podmazan stroj, pri katerem tudi najmanjši kolešček ima svojo funkcijo, ki je podrejena brezhibnemu funkcioniranju le tega. Če želiš posneti takšen film, moraš imeti zelo dober temelj, oziroma scenarij. V tem primeru je glavno besedo znova imel režiserjev stalni sodelavec, prijatelj in poslovni partner, izkušeni Wai Ka-Fai, s katerim je To že večkrat uspešno sodeloval. Skupaj sta ustvarila kos celuloida, ki gledalca že od uvodnih minut posrka v dogajanje in ga ne izpusti iz primeža vse tja do zadnjega kadra finalnega obračuna. Tisti ki nas opozarjajo, da je film enodimenzionalen, liki pa premalo karakterizirani, pri argumentaciji svojih razmišljanj pozabljajo, da je Drug War film, pri katerem standardna ocenjevalna merila nimajo ključne vloge. V filmu kot je ta, ki se povsem osredotoča na dinamiko preiskovalne akcije, ki za cilj ima aretacijo velikih narko šefov, izbrani pristop, po mojem mnenju, funkcionira perfektno. V zgodbi, ki je postavljena v nekajdnevni časovni okvir enostavno ni prostora za tiste tipične epizode, v kateri se kolege policisti po napornem delavniku odpravijo na pivo, ni nezadovoljne partnerice, ki tarna nad njegovo odsotnostjo, ne simpatičnega dekleta, ki ji srce bije za moškega na napačni strani zakona. Vse je zgolj in samo posel, v katerem ni časa za takšne postranske dejavnosti.
V tem smislu film deluje kot dolga vožnja skozi enosmerno ulico, ki je kljub gibanju v eni smeri ostaja neverjetno zanimiva. Razloge za takšno počutje gledalca ni težko identificirati: odličen občutek za ritem, vrhunska vizualizacija, odlična glasba in zelo kvalitetni igralski nastopi. Vse to je zapakirano v izjemno komponirano celoto, v kateri je kamera ves čas na pravem mestu, vodena izostrenim občutkom za detajl in prostor. Drug War med drugim prinaša zanimiv pogled na hitro rastočo azijsko ekonomijo, ki v neverjetnem tempu spreminja podobo današnje Kitajske. Večpasovne avtoceste, moderna prevozna sredstva in urbana središča, ki niti malo ne zaostajajo za zahodnimi mesti, nam približajo utrip moderne Kitajske. V eri, ko večina prisega na specialne učinke, spektakularne eksplozije in dih jemajoči CGI, je To pokazal, kako posneti akcijsko kriminalko, ki pozornost gledalca gradi na tistih prvinskih vrednotah filmskega medija. Moja edina pripomba se nanaša na dejstvo, da nam Johnnie To s tem filmom ni ponudil nič novega, ampak se je raje podal v precizno, do popolnosti spolirano recikliranje tipične policijsko-mafijske kriminalke, ki tistim, ki gledamo veliko filmom, ne bo prinesla novih spoznanj. Ta majhna pripomba kljub temu ne more zasenčiti vrhunske kvalitete vseh ostalih prvin Tojevega filmskega izraza, zaradi katerih je Drug War najboljša akcijska kriminalka, ki sem jo videl letos. (+4)
Ocena:
Filma še nisem gledal, a ga verjetno bom ko bo možno, sploh glede na ta opis
OdgovoriIzbriši