Äta sova dö [Eat Sleep Die] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Eat Sleep Die
Država: Švedska
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 104' ,  Imdb
Režija: Gabriela Pichler
Scenarij: Gabriela Pichler
Igrajo: Nermina Lukač,  Milan Dragišić, Jonathan Lampinen, Peter Fält, Ružica Pichler, Elin Berg

Äta sova dö ali po domače Jej, spi, umri, je prvenec mlade švedske režiserke Gabriele Pichler, ki je med drugim prejel štiri zlate hrošče (švedski oskarji) in nagrado občinstva v Benetkah, v programskem sklopu Mednarodni teden kritike. Najuspešnejši švedski film lanskega leta je socialna drama, ki v fokus vzame življenje malih ljudi na švedskem podeželju v času aktualne ekonomske krize. Naša glavna protagonistka, 20-letna Raša (Nermina Lukač), živi z brezposelnim očetom, ki zaradi kroničnih težav z zdravjem ne more najti adekvatne zaposlitve. Raša je zadovoljna s svojo službo v lokalni pakirnici sadja in zelenjave. Delovne dolžnosti opravlja vestno in zanesljivo, saj se zaveda, da s svojo stopnjo izobrazbe ne bo nikoli dobila boljšega delovnega mesta. Raša je malce nenavadno dekle — s svojo netipično pobalinsko držo se je prikupila večini, med sodelavci in izven delovnega okolja — povsod je sprejeta s simpatijami in punca se počuti dobro v svoji koži. Mladi, sramežljivi Nicki je njen sodelavec in najboljši prijatelj, s katerim Raša občasno pobegne nazaj v nedolžni otroški svet, v katerem lahko za nekaj trenutkov pozabi realnost delavke v pakirnici, ki prinaša kruh na mizo zase in svojega bolnega očeta. Raša po moško prenaša vse, kar ji servira življenje in čeprav je včasih težko, lahko rečemo, da punca živi srečno življenje. Toda nad njeno usodo se nabirajo temni oblaki — ekonomska kriza ni obšla majhnega mesteca in vodilni možje podjetja načrtujejo bistveno zmanjševanje števila zaposlenih. 

Debitantka Gabriela Pichler je snemala po lastnem scenariju, ki vsebuje mnogo avtobiografskih elementov, saj Gabrielo in njeno glavno protagonistko povezuje marsikakšna pod(r)obnost,  preslikana iz režiserkinega življenja. Tako kot Raša tudi Gabriela prihaja iz imigrantske delavske družine in čeprav je bila rojena v predmestju Stockholma, avstrijsko-bosanske korenine so gotovo igrale pomembno vlogo pri formiranju njene osebnosti. Gabriela je tako kot Raša odraščala na podeželju in delala v tovarni, dokler nekega dne ni sklenila, da bo poskušala uresničiti svoje sanje in se vpisala v šolo za filmsko režijo. Rezultat tih prizadevanje je zelo zanimiva karakterna drama,  ki jo na svojih plečih suvereno iznese simpatična Nermina Lukač. Mlada igralka je v svojem debitantskem nastopu ustvarila eden tistih posebnih filmskih likov, ki še dolgo časa ostanejo z gledalcem. Čeprav bi vam z veseljem predstavil kakšen košček mozaika, ki sestavlja njeno zanimivo osebnost, mislim, da bo najbolje, če Rašo spoznate kar sami. Gabriela Pichler je v na pol dokumentarističnem slogu, s premišljeno izbiro snemalnih lokacij  in pisano igralsko zasedbo, sestavljeno iz neprofesionalnih igralcev, lepo ujela vzdušje življenja na švedskem podeželju. V osrčju zgodbe stoji portret nekoliko neobičajnega odnosa med očetom in hčerko, v katerem je otrok po spletu okoliščin prevzame večji del starševskih funkcij in nalog. Režiserka pravi, da je s svojim filmom želela na novo definirati podobo švedske nacionalne identitete — podobo, ki jo danes tvorijo tudi otroci priseljencev, ki Švedsko doživljajo kot edino domovino, a se kljub temu morajo nositi s predsodki okolice, ki jih še vedno ne obravnava kot enakopravne člane skupnosti. Film se skozi perspektivo težje zaposljivega kadra (mladih, starejših in nizko kvalificiranih) dotakne aktualne vseevropske problematike brezposelnosti. Obravnavane teme mogoče zvenijo depresivno, vendar je režiserki uspelo zgodbo oplemenititi s pravo dozo finega humorja, ki se odlično sklada z obravnavano tematiko. Film bi po moji oceni lahko bil boljši, če bi se očetov socialni status definiral manj površno, z več podrobnostmi in boljšo utemeljitvijo njegovega položaja. Na drugi strani sem dobil občutek, da je centralna figura v nekaterih točkah nepotrebno obremenjena z detajli, ki delujejo malce prisiljeno. Kljub temu je Äta sova dö zanimiv prvenec, ki nam je razkril nove talente (režiserka in glavna igralka), ki si zagotovo zaslužijo pozornost in omembo. (+3)

Ocena: