Prince Avalanche (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 94' , Imdb
Režija: David Gordon Green
Scenarij: David Gordon Green, Hafsteinn Gunnar Sigurðsson (zgodba)
Igrajo: Paul Rudd, Emile Hirsch, Lance LeGault, Joyce Payne

Te dni bo preporojeni David Gordon Green v Benetkah predstavil svoj najnovejši film Joe, za enostavnim naslovom pa se skriva zgodba o nenavadnem prijateljstvu med bivšim zapornikom in 15-letnim fantom. Mislim, da omenjeni film prinaša Greenovo dokončno streznitev in vrnitev k snemanju filmov, kakršne je snemal na začetku kariere. Mogoče že veste, da je Green nekaj časa preživel v hollywoodski beznici rezervirani za najeto delovno silo, ki je proti plačilu honorarja pripravljena podpisati katerokoli neumnost (beri Vitez in sitnež). Prosim, ne me narobe razumeti, saj ni nič narobe, če povprečen ali slab režiser proti plačilu režira slabe filme. Tukaj gre bolj za to, da je dejansko škoda, če človek, ki je že pokazal nesporni talent ubere pot, po kateri je nekaj časa hodil Green. Vrnitev h koreninam se je začela prav s Prince Avalanche, ki je na začetku leta premierno predstavljen v Sundanceu, malce kasneje pa še v Berlinu, kjer mu je žirija namenila srebrnega medveda za režijo.

Prince Avalanche nam prinaša preprosto zgodbo o dveh moških, ki v ruralnih teksaških prostranstvih, ki jih je pred kratkim prizadel velik požar, opravljajo vzdrževalna dela na tamkajšnji cestni infrastrukturi. Alvina (Paul Rudd) in njegovega pomočnika Lancea (Emile Hirsch) čakajo kilometri in kilometri neoznačene ceste, ki potrebuje nove črte in odsevne količke ob robu vozišča. V funkciji nadrejenega nastopa Alvin, ki je Lancea vzel zraven zgolj zato, ker je ocenil, da se na ta način lahko prikupil svoji punci, sicer Lanceovi sestri. Ta ga je prosila, naj ga vzame za pomočnika in mu poskuša vcepiti delovne navade, disciplino in odgovornost, ki bodo bratovo življenje usmerile v pravo smer. Kajti Lance v nasprotju z Alvinom, ki je urejen, discipliniran in dobro organiziran moški, brezciljno tava skozi življenje in starejša sestra je ocenila, da bi njen izbranec lahko bil pozitiven vpliv. Moška se kljub različnim značajema in začetnim nesoglasjem počasi začneta zbliževati. Med tem procesom ne bosta zgolj spoznala drug drugega, Alvin in Lance bosta zraven spoznala še marsikakšno resnico o samemu sebi. 

Kako osvežujoče je gledati igralca kot je Paul Rudd v takšni vlogi. Ob vlogah kot je ta se vedno znova spomnim, kako je večina igralcev pri izbiri vlog  dodobra vkalupljena v pričakovanja gledalcev in producentov, ki od njih zahtevajo ponavljanje preverjenega recepta, ki se je v preteklosti izkazal za uspešnega. Igralski poklic je pač takšen in večina težko najde dovolj moči in motiva, da skoči ven iz ustaljenih tirnic in poskuša narediti kaj drugačnega. V zadnjih letih je Rudd postal sinonim zlajnane romantične komedije, ki sem jo po branju povzetka vsebine praviloma izpustil. Mogoče prav zato film ne bo izpolnil pričakovanj tistih, ki preferirajo njegovo minulo delo, toda Rudd je po moji oceni s Prince Avalanche končno naredil pozitiven premik v karieri in nam pokazal, da se zelo dobro nosi tudi z bolj resno zastavljenimi liki. Njegov igralski partner Emile Hirsch na drugi strani, je že zdavnaj dokazal svojo raznovrstnost in kvaliteto, ki je z nastopom v pričajočem kosu celuloida dobila le še eno potrditev. Rudd in Hirsch sta gonilni sili filma, v katerem njuna lika gledalcu, in drug drugemu, počasi razkrivata svoja značaja in nam počasi, a nezadržno, lezeta pod kožo. Green združi dva zelo različna karakterja, to različnost pa potem na prefinjeno humanističen način rabi za dosego komičnega učinka. Alvinova zadržana zainteresiranost in Lanceova dobrodušna iskrenost ustvarjata idealne pogoje za epizode, v katerih Lance na zelo naraven, neprisiljeno komičen način razkriva svoje ljubezenske podvige, ob katerih je težko ohraniti resen obraz. So pa tudi trenutki, v katerih ta dobrodušna iskrenost in zadržana zainteresiranost pripeljeta do resnega pogovora in ju prisilita v nekoliko tehtnejši premislek o življenjskih perspektivah. Mogoče se je Green na določenih mestih nekoliko preambiciozno lotil nekaterih globljih tem, kot je denimo bistvo našega življenja in obstoja, a to vseeno ne zmanjša prepričljivosti njegove študije krhkosti medčloveških odnosov in človekove neusahljive želje po ljubezni in prijateljstvu. Za konec naj kot zanimivost omenim, da je film, ki je bil posnet v 16-ih dneh in v popolni tajnosti, adaptacija islandskega filma Either Way (Á annan veg), ki ga je leta 2011 predstavil debitant Hafsteinn Gunnar Sigurðsson.

Ocena: