Only God Forgives (2013)

Slovenski naslov: Samo bog odpušča 
Država: Francija, Tajska, ZDA, Švedska
Leto: 2013
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 90',  Imdb
Režija: Nicolas Winding Refn
Scenarij: Nicolas Winding Refn
Igrajo:  Ryan Gosling, Kristin Scott Thomas, Vithaya Pansringarm, Yayaying Rhatha Phongam, Tom Burke, Sahajak Boonthanakit

Kraj dogajanja: Bangkok, Tajska. Brata Julian (Ryan Gosling) in Billy (Tom Burke) vodita boksarski klub, ki je v resnici le krinka za glavno dejavnost — posel z mamili. Preprodaja drog ni edina nečedna aktivnost Julianovega brata, ki se v večernih urah najraje sprehaja po bangkoški rdeči četrti. Dejstvo, da se rad zabava z mladoletnimi dekleti je manj problematičen del njegove sprevrženega seksualnega življenja. Billy je namreč v družbi prostitutk zelo nasilen moški in ena izmed njegovih epizod v rdeči četrti se konča tragično. Krvavo truplo mladega dekleta in Billyjev okrvavljeni obraz — to je  prizor, ki ga zatečejo policisti, ko prispejo na kraj dogodka. Malce kasneje si prizorišče zločina ogleduje skrivnostni detektiv Chang (Vithaya Pansringarm), ki pri svojem delu uporablja zelo nekonvencionalne metode. Podrejenim naroči, naj na prizorišče pripeljejo očeta umorjene prostitutke, rezultat takšne povelje je še eno truplo na prizorišču. Truplo je, kakopak, Billyjevo. Billyjev umor v Bangkok pripelje njegovo mater (Kristin Scott Thomas), ki od Juliana zahteva maščevanje bratovim morilcem. Julian pod materinim pritiskom začne raziskovati ozadje umora, vse poti pa ga vodijo proti skrivnostnem detektivu Changu. 

Only God Forgives je film ki polarizira. Močno. Slabe ocene prevladujejo in verjetno bi povprečno zadovoljstvo kritikov izraženo v odstotkih bilo še nižje, če vsaki peti ali šesti ocenjevalec filmu nebi namenil zelo visoke ocene. Tomatometer se je ustavil pri 38-ih odstotkih, Metascore pa je še za odstotek nižji, na vsako pozitivno kritiko pa se praviloma usuje pravi plaz negativnih komentarjev. Iz teh odzivov je moč razbrati močno frustracijo večine, ki svoje nezadovoljstvo z Refnovim najnovejšim produktom izkazuje zelo množično. Mislim, da je tukaj še najbolj na mestu vprašanje, zakaj toliko ljudi čuti potrebo izraziti svojo frustracijo? Vsi smo že velikokrat videli film, ki nam ni bil všeč, a smo potem nanj hitro pozabili, filmska zgodba je enostavno izpuhtela iz naših malih sivih celic in to je to.  Torej, zakaj toliko jeznih (mislim, da ne pretiravam s takšno kvalifikacijo) gledalcev? Edini smiseln odgovor ki mi pade na pamet je, da vsi ti nezadovoljneži iz svojih glav enostavno ne morejo izbiti Refnovih slik. Ni jim všeč in želijo pozabiti, a je to kar so videli vseeno preveč intrigantno, preveč izzivalno, da bi se tako hitro izbrisalo iz spomina.

Zato mi je še toliko bolj nerazumljivo, ko poklicni novinarji svoje frustracije izrazijo v številkah, filmu podelijo zaničevalno oceno (0/5) in trdijo, da je Samo bog odpušča eden najslabših filmov vseh časov, kajti že sama vizualna lepota filma bi morala zadostovati za bolj prizanesljiv tretma. Vedno se izpostavlja Vozi! (Drive, 2011), kot nekakšno izhodišče in poudarja razočaranje, da je režiser po enem fajn filmu posnel takšno nerazumljivo zmedo od filma. K..c gleda (odlični) Drive! Pozabite na Drive! Naredite domačo nalogo in si oglejte Božjega bojevnika (Valhalla Rising, 2009). Po možnosti tudi Bronsona (2010). Če nič drugega, boste vsaj malce bolj pripravljeni na Only God Forgives. Zdaj se bom posvetil moji interpretaciji videnega, zato opozarjam vse, ki filma še niso videli, naj se tukaj ustavijo. Od tukaj naprej je vse polno spojlerjev.

Veliko je teorij, s katerimi se poskuša dešifrirati bistvo naslovne stvaritve in ena izmed najbolj pogostih je tista, da detektiv Chang pooseblja Vsemogočnega. Njegovo policijsko spremstvo so angeli, ki ga varujejo in mu pomagajo uveljavljati pravico. Večina teh interpretacij temelji na nekem članku, v katerem je režiser povedal, da je iz igralca ki igra Changa želel iztisniti karseda boljši performans, zato mu je v pripravah na snemanje prizorov šepetal na uho: Ti si Bog! Ti si Bog! Okej, mogoče je nekaj na tem, toda jaz sem Changa vseeno doživel nekoliko drugače. Film sem videl le enkrat in možnost, da z mojo interpretacijo merim povsem mimo, je vsekakor realna opcija, vendar mi se sledeča razlaga enostavno zdi najbolj smiselna. Torej, kar k bistvu. Chang ne obstaja. Chang je v resnici le Julianov alter ego, imaginarni maščevalec in pravičnik, druga polovica njegove razcepljene osebnosti. Odraščanje ob ženski, kakršna je Juilanova mati, incestna namigovanja in spoznanje, da  umoril lastnega očeta, vsekakor ponujajo osnovo za razvoj takšne motnje.

Julian je ustvaril svojega temačnega sopotnika zato, ker je prešibek, da bi se samostojno nosil z družinsko disfunkcijo in nalogami, ki jih pred njega postavlja njegova zlobna mati. Ta v nekem trenutku izjavi, da je že ko ga je nosila v trebuhu čutila, da je drugačen. Čutila je, da ni zloben kot njegov starejši brat, kot njegov oče, kot ona. Dalje, Chang ne ubije očeta umorjene prostitutke ampak ga kaznuje z rezanjem — tudi Julian ne želi vzeti njegovega življenja. Chang je direktni krivec za Billyjevo smrt, Julian meni, da je brat dobil tisto, kar je zaslužil. Ko Chang naposled pokonča mater in tako simbolično v onstranstvo pošlje še zadnjega zlobnega člana družine, se nad materinim truplom nekaj trenutkov kasneje pojavi Julian. S Changovim mečem v rokah. Zdi se, da se Julian ob materini smrti počuti podobno, kot se je počutil, ko je umrl Billy. Njena smrt je zanj zaslužena, pravična. Roke v materinem razrezanem trebuhu simbolizirajo željo po vrnitvi na začetek, ko je bil zgolj nedolžno bitjece v njenem trebuhu. Ponavljajoči se motiv rezanja rok, ki se v Julianovi glavi vrti od samega začetka filma, je samoobsodba, kazen za izdajo družine, kazen za umor očeta, brata in matere. Menim, da je v filmu veliko kadrov in prizorov, ki nakazujejo dualnost Julianove osebnosti. Drugi ogled bo verjetno razkril še marsikaj, ki je ob prvem pogledu ostalo spregledano, a zaenkrat se mi opisana razlaga zdi najbolj verjetna. Vedno sem zadovoljen, ko me film spravi k razmišljanju in Samo bog odpušča je zagotovo bil ena izmed bolj zahtevnih filmskih izkušenj v zadnjih nekaj let. Lahko ga doživimo kot čisti nesmisel (kakor trdijo mnogi), toda že sama vizualna dovršenost filma je po moji oceni dovolj tehten razlog, da mu ponudimo priložnost. 

Ocena: