Le demantelement [The Auction] (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Auction, The Dismantlement
Država: Kanada
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 111' ,  Imdb
Režija: Sebastien Pilote
Scenarij: Sebastien Pilote
Igrajo: Gabriel Arcand, Gilles Renaud, Lucie Laurier, Sophie Desmarais, Johanne-Marie Tremblay

Ob koncu leta 2012, ko sem sestavljal mojo lestvico najboljših filmov z letnico 2011, je prvenec kanadskega režiserja in scenarista  Sebastiena Piloteja za las ostal izven najboljše petindvajseterice. Le vendeur je danes, dve leti kasneje, še vedno čvrsto zasidran v mojem spominu in zato je prihod drugega celovečerca obetavnega quebeškega režiserja bil zares lepa novica. Drugi film je pogosto prelomna točka v karieri mladega režiserja, na kateri avtor pod pritiskom uspešnega prvenca mora dokazati, da uspešen debi ni bil splet srečnih naključij. Mogoče se je tudi zato Pilote odločil še enkrat uporabiti recept, ki je uspešno funkcioniral že pri njegovi debitantski stvaritvi. V ospredje je znova postavil osamljenega moškega sredi 60-ih, ki vstopa v obdobje življenja, ko se je potrebno pripraviti na upokojitev.

Gaby Gagnon (Gabriel Arcand) že nekaj časa sam živi na družinski farmi ovac, ki jo je podedoval od pokojnega očeta. Pred dvajsetimi leti se je ločil, potem so družinsko gnezdo zapustile še obe potomki. Starejša Marie je poročena, mati dveh otrok, mlajša Frederique je samska in se poskuša uveljaviti v gledališču. Razen enega starega prijatelja in prijazne sosede z bližnje kmetije, Gaby nima veliko kontakta s sovaščani. A kmalu bo v hiši po dolgem času znova živahno, saj na obisk prihaja starejša hčerka z otrokoma. Nekajdnevno druženje z ljubljeno hčerko in vnukoma mine hitro in Gaby ponovno ostane sam. A le nekaj dni kasneje se Marie vrne in mu pove, da se ločuje. Pove tudi, da z možem nista bila tako premožna, kot se je to kazalo navzven. Večina premičnin in nepremičnin je pod hipoteko in Marie zdaj mora izplačati možev delež, če želi obdržati družinsko hišo. Očeta prosi za izdatno finančno pomoč, čeprav tudi sama dobro ve, da njegova finančna situacija ni najboljša. Gaby želi pomagati čeprav dobro ve, da je prodaja družinske farme edini izhod.

Sebastien Pilote s svojim drugim celovečercem nadaljuje s seciranje sorodnih tem načetih v prvencu, zato je med obema filmoma mogoče povleči nekaj očitnih vzporednic.  Oba filma se lotevata prevpraševanja družinskih odnosov iz istega izhodišča: iz perspektive moškega v jeseni  njegovega življenja. Druga pomembna skupna točka je analiza učinkov globalizacije / hiperkapitalizma, ki veliki večini ni prinesla nič dobrega. V Le Vendeur je glavni  generator socialne ogroženosti propad največje tovarne, ki je zaposlovala večino prebivalcev majhnega mesta. V Avkciji so okoliščine, ki so pripeljale večino malih kmetij na rob prepada veliko bolj zapletene,  a v  grobem jih lahko označimo za stranske učinke globalnih gospodarskih trendov. Živimo v času počasnega umiranja podeželja in vedno večje koncentracije prebivalstva v velikih urbanih središčih. Težnja sodobnega človeka je čim lagodnejše življenje, ki v svoji najbolj problematičnih oblikah nemalokrat pripelje do propada družin in družinskih vrednot. Ta problem se najbolje reflektira v odnosu med Gabyjem in njegovo izkoriščevalsko hčerko Marie, ki se v nekem trenutku mora odpovedati lagodnem montrealskem življenju. Vrnitev v rojstno hišo, v kateri je več kot dovolj prostora za vse, za njo ni nikoli bila realna opcija. Hčerka je za lastno udobje pripravljena do konca ožeti svojega ostarelega očeta in ga brez kančka slabe vesti poslati v najeto garsonjero. V tej situaciji režiser lepo zoperstavi motive nepremišljenega potrošništva in brezpogojne starševske ljubezni. Oče ve, da ga potomka izkorišča, a jo vseeno pripravljen storiti vse, da ji pomaga. Pilote nam s finimi vizualnimi prejemi približa Gabyjevo navezanost na farmo, v njegovem odnosu do posesti pa lahko prepoznamo bolečino, ki jo junak čuti ob počasnem poslavljanju od svojega imetja. Njegovo interakcijo z živalmi in sprehode po hribčkih in travnikih slika v mehki zlato-rjavih odtenkih, ki na gledalca učinkovito prenašajo melanholijo glavnega protagonista, ki ga je več kot dobro upodobil quebeški veteran Gabriel Arcand. Poleg Arcanda  dober vtis pusti tudi Sophie Desmarais (opazili smo jo že v Sarah Prefers to Run), v kratki in zapomljivi vlogi mlajše hčerke Frederique. Vem, da bo Le demantlement za marsikoga prepočasen in premalo konkreten, a meni je bil všeč. Za odtenek slabši od večkrat omenjenega prvenca, a še vedno zelo soliden filmček. (+3)

Ocena: