Soshite chichi ni naru [Like Father, Like Son] (2013)

Slovenski naslov: Kakršen oče, takšen sin
Država: Japonska
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 121' , Imdb
Režija: Hirokazu Koreeda
Scenarij: Hirokazu Koreeda
Igrajo: Masaharu Fukuyama, Machiko Ono, Yoko Maki, Lily Franky, Keita Ninomiya, Shogen Hwang

Kakršen oče, takšen sin je lanskoletni dobitnik nagrade žirije na canskem festivalu, ki je po odmevni premieri nadaljeval uspešno festivalsko življenje in na koncu v seštevku prejel kar 18 različnih nagrad in približno še enkrat toliko nominacij. Japonski cineast Hirokazu Kore-eda je s tem filmom je zasluženo prišel do prve večje nagrade na enemu izmed A - festivalov, ob tej nagradi pa se je še enkrat pokazalo, da nekateri avtorji  za mednarodno uveljavitev v svoji filmografiji potrebujejo več odmevnih filmov, ki so nemalokrat boljši od tistega, za katerega so prejeli najvišja priznanja. Kore-eda je danes eden izmed najpomembnejših japonskih sodobnih avtorjev, zaradi njegovega smisla za natančno in tenkočutno izrisovanje filmskih zgodb, ki v fokus jemljejo družinsko dinamiko, ga mnogi primerjajo z velikim japonskim mojstrom Yasujiro Ozujem.

Pričujoča zgodba govori o dveh družinah, ki ju nepričakovano poveže dogodek iz preteklosti.  Rjota Nonomija je uspešen poslovnež, ki je v življenju dosegel veliko. Njegova delovna vnema je tako visoka, da mu celo lastnik podjetja sugerira, da bi mogoče bilo dobro, če bi si vzel nekaj več časa zase in družino. Rjota si tudi v zasebnem življenju ne dovoljuje odstopanja od načrtov, saj je njegovo življenje sosledje skrbno načrtovanih aktivnosti, dogodkov in procedur. Od obvezne vsakodnevne vadbe na klavirju za Keito, njegovega 6-letnega sina edinca, do navodil za soprogo, koliko minut naj kuha rezance. Na drugi strani imamo družino Saiki, ki je pravo nasprotje družine Nonomija. Edina skupna točka, ki povezuje družini sta 6-letna potomca, ki sta bila zamenjana ob rojstvu. 6 let kasneje resnica o zamenjavi pride na dan in straši se naenkrat znajdejo pred izjemno težko odločitvijo. Enostavne rešitve za nastalo situacijo ni, že tako kompliciran položaj pa se še bolj zaplete, ko Rjoto poskuša zadevo rešiti z neprimerno (denarno) ponudbo.

Zamenjava otrok na filmu je bila že mnogokrat tematizirana. Najbolj pogosto v televizijskem formatu, večina teh filmov pa je narejena na dokaj slabem kakovostnem nivoju. Občutek je, da se je na račun popularnosti v televizijskem okolju okoli teh filmov sčasoma ustvarilo negativno vzdušje, ki je na nek način odgnalo resne filmarje, ki bi v ta obrabljeni tematski okvir lahko vnesli nekaj svežine in ga obravnavali na bolj kakovosten način. Nato se je zadeve lotil Kore-da in še enkrat dokazal, da je ne glede na izbrano temo spretnost pripovedovalca tisti ključni dejavnik, od katerega je odvisno marsikaj. Japonec, ki je tako kot pri večini svojih filmov sam spisal scenarij, zgodbo gradi okoli ambicioznega očeta, ki je kljub pomembnosti ostalih likov izstopa kot centralna figura. Na njegovem primeru Kore-da prevprašuje vpliv modernih življenjskih tokov na starševsko vlogo in položaj otroka, ki se ga v odvisnosti od preferenc roditeljev že od zgodnjega otroštva postavlja v kalupe, ga se omejuje z normativi, obremenjuje z uspešnostjo in pretirano disciplino, vse v funkciji bodoče prosperitete. Nato Kore-da v zgodbo vključi še drugo, revnejšo družino in si tako odpre prostor za resno in na momente komično pretresanje razrednih razlik, ki je istočasno ustrezen okvir za prikaz drugačnega pristopa k starševski vlogi. Vse to je postavljeno v tisti sekundarni nivo, na primarnem pripovednem nivoju pa režiserja najbolj zanima, kaj je tisti ultimativni dejavnik, ki opredeljuje relacije med starši in otroci. So pomembnejše krvne vezi, ki povezujejo starše in njihove potomce, ali je vendarle bolj pomembno trajanje in kakovost časa, ki ga starš in otrok preživita skupaj? Kored-da ve, kako preprečiti zdrs v pretirano melodramatičnost — z  majhnimi incidenti in nesporazumi, ki zgodbo vlečejo naprej, a od akterjev vendarle ne zahtevajo večjih čustvenih izlivov. Vse to so elementi, ki zgodbi dajejo potrebno kompleksnost in prepričljivost, ki dopolnjena z dobrimi igralskimi nastopi in zanesljivo režijo tvorijo več kot solidno filmsko predstavo.

Ocena: