Slovenski naslov: Večna ljubimca
Država: VB, Nemčija
Leto: 2013
Žanri: Drama, Grozljivka, Romantični
Dolžina: 123' , Imdb
Režija: Jim Jarmusch
Scenarij: Jim Jarmusch
Igrajo: Tilda Swinton, Tom Hiddleston, John Hurt, Mia Wasikowska, Anton Yelchin
Čeprav Jim Jarmusch v svojem najnovejšem filmu v središče postavi vampirski par, po ogledu o njem ne razmišljamo kot o še enem vampirskem filmu, ki se vrti okoli dobro znanih vampirskih vzorcev. Večna ljubimca nam ponuja veliko več od tega in je v mnogih pogledih verjetno najbolj humanističen vampirski film vseh časov. Stvaritev, ki skozi prizmo svojih vampirskih protagonistov izpostavlja probleme sodobnega človeka in njegovo nezmožnost, da prepozna stvari, ki bi jim, v našem razmeroma kratkem bivanju na tem svetu, morali namenjati največ pozornosti. Potem ko je vsa vampiromanija, ki smo ji bili priča v nekaj zadnjih letih že pošteno splahnela, je očitno napočil čas za nekoliko drugačno obravnavo vampirskih motivov. Filmi vampirje najpogosteje slikajo kot večstoletna bitja, ki se med svojo dolgo navzočnostjo med ljudmi niso naučili veliko, saj se je v fokusu večine filmarjev vedno znova znašla njihova neutolažljiva potreba po rdeči tekočini, ki se preteka po naših žilah. Logično je, da vsako razumsko bitje z leti pridobiva izkušnje, se uči in izpopolnjuje in Jarmusch je eden redkih, ki ne zanemari to logiko. Prav zato sta njegova vampirja verjetno najbolj sofisticirana, občutljiva in inteligentna krvosesa na filmskem platnu.
Ali drugače, njegova Adam (Tom Hiddleston) in Eva (Tilda Swinton) sta bolj človeška od večine ljudi. Zakonca in Večna ljubimca, ki se drug drugega nista naveličala kljub temu, da sta za človeške standarde nepredstavljivo dolgo skupaj. Čeprav v času ko ju spoznamo živita na različnih koncih sveta, sta močno povezana. V sanjah, preko sodobnih oblik komunikacije in seveda, tako kot vsi vampirji, telepatsko. Evo odlikuje življenjski optimizem in romantična zasanjanost, Adam pa je nekoliko depresiven in vase zaprt glasbenik, ki živi v napol razpadajoči hiši v Detroitu. Zanimiva izbira, ki nekako napove družbenokritično držo filma, saj govorimo o mestu, ki je nekoč bilo simbol ameriške industrijske superiornosti in napredka, danes pa je to industrijsko središče ogledni primer grdih stranski učinkov hiperkapitalizma. Med Adamovo vožnjo po pustih ulicah iz njegovega avtomobila kamera v objektiv ujame številne propadajoče stavbe, zapuščena skladišča in napol podrte stanovanjske objekte. Motivi družbenega propada se ne manifestirajo le v propadajočih stavbah, ampak tudi v dejstvu, da Adam in Eva vedno težje prihajata do nekontaminirane krvi. Glavna akterja svojo potrebo po krvi ne blažita z ubijanjem; zdravnik zaposlen v lokalni bolnišnici proti plačilu skrbi za njune zaloge neoporečne krvi, iz te informacije pa lahko izvlečemo določene zaključke. Prepoznamo lahko korupcijo, kot eno izmed najbolj problematičnih bolezni sodobne družbe, dejstvo, da se po žilah večine preteka kontaminirana kri, pa lahko postavimo v kontekst vedno bolj problematičnega načina prehranjevanja večine, ki si ne more privoščiti zdrave in kakovostne hrane. Mogoče nas (ljudi) Adam prav zato doživlja kot zombije, moralno oporečna bitja, ki so pripravljena ubijati za nafto, medtem ko večina živih bitij ubija iz čiste potrebe po hrani/preživetju. Z vampirji vred, ki nekako ne sodijo v to kategorijo.
To so le nekateri razlogi, zaradi katerih Večna ljubimca nista le visoko stilizirana pripoved o ljubezni, življenju in umiranju. Jarmusch svoje ideje fino poveže z dialogi, v katere vključi številne reference: glasbene, književne in filozofske, ki so idealno sinhronizirane z življenjskim stilom glavnih junakov. V zgodbo je vključena tudi pravšnja doza (pretežno) črnega humorja, v tem segmentu pa največ zaslug gre pripisati Antonu Yelchinu, ki je pod Jarmuschovo dirigentsko palico zabeležil eno izmed zanimivejših vlog v svoji dosedanji karieri. In ko sem že pri igralskih prispevkih, ne morem mimo odličnih igralskih kreacij veterana Johna Hurta, izjemne Tilde Swinton in zanimivega Toma Hiddlestona. Zlasti slednja sta v skupnih prizorih odlično zabrisala dokaj veliko starostno razliko med njima in nas povsem prepričala v pristnost njunih čustev. Na koncu se klanjam še navdušujoči vizualni plati pripovedi, ki v kombinaciji z izvrstno glasbeno spremljavo tvori odlično, z nalezljivo melanholijo nabito atmosfero, ki vsako sekundo filma spremeni v čisti užitek.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar