nedelja, 13. julij 2014

Noah (2014)


Slovenski naslov: Noe
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Akcija, Avantura, Drama
Dolžina: 138',  Imdb
Režija: Darren Aronofsky 
Scenarij: Darren Aronofsky, Ari Handel
Igrajo: Russell Crowe, Jennifer Connelly, Anthony Hopkins, Ray Winstone, Emma Watson, Logan Lerman

Darren Aronofsky še ni zatajil. S samo petimi celovečerci, ki jih je ustvaril pred naslovnim spektaklom in njegovim najbolj ambicioznim projektom doslej, si je rojeni Newyorčan v filmskem svetu ustvaril velik ugled. Njegov najnovejši film s(m)o  mnogi upravičeno uvrščali med najbolj zanimive naslove tekočega leta, čeprav je senca dvoma bila vseskozi prisotna. Malo zaradi dejstva, da se je Aronofsky tokrat odločil za sodelovanje z velikim studiem in visokoproračunski film, malo zaradi izbrane teme, ki je napovedovala določeno stopnjo metafizike, ki se praviloma slabo sklada s studijsko logiko filmskega udejstvovanja. Verjamem, da zgodbo ni potrebno posebej podrobno predstavljati. Russell Crowe je Noe, ki ga Stvarnik v sanjah usmeri v graditev velike barke, na katero se bo poleg njegove družine vkrcal še po en par vsake živalske vrste in tako rešil vrsto pred izumrtjem in napovedano vodno apokalipso. Torej, Stvarnik se pripravlja na tovarniški reset planeta, s katerim bo izbrisal zlonamerno programsko kodo in sistemu vrnil davno izgubljeno ravnovesje. Okej, zadaj  bi lahko še sam utrujal s svojimi razmišljanji o tej nakani, a ne bom. Tukaj je bolj bistvenega pomena to, kakšen film je Aronofsky iztisnil iz te premise. Po mojem prepričanju ne preveč dobrega, saj se je doslej nezmotljivi režiser ujel v zanko visokoproračunskih pričakovanj in enormno tematsko širino izbranega gradiva, v katerem ni enostavno najti ustrezen fokus in ga v filmskem jeziku predstaviti na (dovolj) kakovostnem nivoju. 
Film od samega začetka poskuša najti ravnovesje med intimno družinsko dramo in velikimi idejami. Deli filma, ki se vrtijo okoli usode družine so obenem najbolj zanimivi, a tudi v tem segmentu so žal doseženi sila povprečni rezultati. Pri filmu tako cenjenega režiserja pač pričakuješ nekaj več in potem toliko bolj bodejo v oči številne pomanjkljivosti, ki iz minute v minuto postajajo vedno večje breme, pod katerim se film počasi pogreza v sivino tipičnega poletnega blockbusterja. Občutek je, da film največ točk izgubi prav zato, ker se poskuša prilagoditi okusu čimvečjega spektra gledalcev. Kako drugače razložiti očitno prisiljeno težnjo po akcijskem spektaklu, zadovoljeno z vpeljavo lika zlobnega kralja Tubala Kajna, ki se iz slabo utemeljenih razlogov odloči, da bo zavzel Noetovo barko.  Čeprav odlični Ray Winstone iz svoje vloge iztisne maksimum, njegovega Tubala Kajna ne bomo našli na seznamih najboljših negativcev na velikem platnu. Kaj drugega sploh pričakovati od karakterja, ki vsaki drugi stavek začne z We are men… Med tuhtanjem kako naj izpelje svojo nalogo se Noe odpravi na obisk k staremu očetu, ki ga (o, kako izvirno) igra Anthony Hopkins. Z dolžnim spoštovanjem do igralske ikone njegovega kalibra se vseeno sprašujem, ali je res potrebno tlačiti ene in iste obraze tudi v takšne, za samo pripoved manj pomembne vloge? Ali ni takšen casting v resnici kontraproduktiven? Na drugi  strani se Russell Crowe v naslovni vlogi izkaže za zelo primerno izbiro; tudi zato, ker mu je scenarij dopustil zgraditi dovolj kompleksno centralno figuro. Enako bi težko trdil za njegovega najstarejšega in najmlajšega sina, ki sta zraven zgolj zato, da zapolnita število sodelujočih. Nekaj več karakternega mesa najdemo na kosteh Noetove žene (Jennifer Connelly je po Čudovitem umu še drugič odigrala Crowovo filmsko ženo), srednjega sina in snahe, a tudi tu težko govorimo o zgledni karakterizaciji. Močno me je zmotila prekomerna raba CGi-ja, ki bi verjetno bolj učinkovala v bistveno skromnejšem odmerku. Ob takšni količini mestoma kičastih posebnih učinkov mi je vse skupaj delovalo preveč generično in očesu ničkaj prijetno. In potem so tu še Stražniki, ti veliki kamniti velikani, ki so pred tem že pomagali nekem drugem junaku, v nekem  drugem filmu. Heh, od režiserja takšnega kalibra enostavno  pričakujemo več izvirnosti in domiselnosti.  (-3)

Ocena:


3 komentarji:

  1. Še zadnje mnenje, po katerem se mi z ogledom nikakor ne mudi. Si raje še enkrat ogledam odlični Pi (1998), na primer.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hm, zanimivo. Zdaj ko sem si ga končno ogledal, pa moram reči, da me je še kar pritegnil. Mogoče prav zato, ker sem imel pričakovanja na nuli. V kratkem kaj spišem.

    OdgovoriIzbriši