petek, 1. februar 2013

Life of Pi (2012)



Slovenski naslov: Pijevo življenje
Država: ZDA, Tajvan
Leto: 2012
Žanri: Avantura, Drama
Dolžina: 127', Imdb
Režija: Ang Lee
Scenarij: David Magee, Yann Martel (knjiga)
Igrajo: Suraj Sharma, Irrfan Khan, Adil Hussain, Tabu, Rafe Spall, Ayush Tandon, Gérard Depardieu

Najbrž ste že kje prebrali ali slišali, da v filmu Pijevo življenje lahko občudujemo izjemno prepričljivo  računalniško podobo bengalskega tigra. Žival, ki jo gledamo v večini prizorov sploh ne obstaja, je čisti CGI, resnični tiger pa je bil uporabljen le izjemoma. To je ena izmed zanimivosti predstavljenih v tistih promocijskih filmčkih, ki nas popeljejo v zakulisje nastanka filma, s katero so ustvarjalci verjetno želeli poudariti,  da smo naposled dobili računalniško ustvarjeno podobo, ki lahko konkurira neprekosljivem Golumu. Mogoče res, žival je vsekakor zelo realistična, vendar zgodbo okoli tigra imenovanega Richard Parker omenjam zato, ker menim, da se sodobni film veliko preveč ukvarja s tehničnimi aspekti in pri tem pozablja na tiste bolj bistvene elemente kot so scenarij, karakterizacija, dramaturgija in podobne reči. Ali drugače, pomislimo kaj nam ostane od Pijevega življenja, če odštejemo 3D efekte in CGI. Ekipa zadolžena za podeljevanje zlatih kipcev očitno meni da veliko, saj so mu odredili kar enajst nominacij, kar ga uvršča na drugo mesto po številu nominacij. Uspešnejši  je le Spielbergov Lincoln, ki ga je Akademija častila z dvanajstimi nominacijami. In ko sem že pri nominacijah naj povem, da se ena izmed teh nanaša na prirejeni scenarij Davida Mageeja, ki je za osnovo imel istoimensko knjižno uspešnico kanadskega pisatelja Yanna Martela.
Pijevo življenje se začne z obiskom romanopisca na domu našega glavnega junaka Piscina Molitorja Patela, ali krajše Pija, indijskega emigranta, ki živi v Kanadi. Pisatelj je od skupnega znanca slišal, da je Pijeva življenjska zgodba zelo zanimiva, zato je prišel v upanju, da jo bo lahko slišal iz prve roke. Na tej točki se vrnemo v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je Pi skupaj z družino še živel v Indiji. Njegov oče je lastnik čisto pravega živalskega vrta, v katerem se radoživi fant lahko do mile volje druži z živalmi. Pi je že od zgodnjega otroštva kazal zanimanje za najrazličnejše stvari: raziskoval je okolje, spoznaval različne religije in naravo,  ter o vseh teh stvareh razvijal lastne teorije in prepričanja. V nekem trenutku je celo verjel, da je njegov najboljši prijatelj čisto pravi bengalski tiger po imenu Richard Parker, a ga je oče s pravo lekcijo prepričal v nasprotno. Nato je prišla gospodarska kriza, družina je morala vrniti zemljišče, na katerem je stal živalski vrt, živali pa prodati. Oče se odloči, da je za družino najboljša rešitev selitev v Kanado, kjer lahko prodajo svoje živali in začnejo znova. Tako se je 16-letni Pi  skupaj z družino vkrcal na čezoceansko tovorno ladjo, v trup ladje pa so vkrcane številne živali iz živalskega vrta. Po nekaj mirnih dneh na morju ladjo ujame neurje, besnenje narave pa ima tragične posledice. Ladja je potopljena, Pi pa čudežno preživi. Nekaj ur kasneje se zbudi na rešilnem čolnu, na katerem mu družbo delajo ranjena zebra, opica, hijena in njegov stari znanec, tiger Richard Parker.  
Najprej želim jasno in glasno povedati, da je Pijevo življenje dober film. S to trditvijo se strinja večina, mnenja pa se začnejo deliti, ko želimo bolj natančno opredeliti, koliko dober. Po mojem skromnem prepričanju, niti približno toliko dober, kot so mi v zadnjih dneh in mesecih želeli dopovedati številni kritiki in navdušeno občinstvo. V samem uvodu Pi Patel poslušalcu obljubi zgodbo, ob kateri bo našel vero in začel verjeti v boga. Ta misel je nekakšna rdeča nit filma, saj dogajanje okoli glavnega protagonista lahko opazujemo skozi prizmo prevpraševanja vere, oziroma sprehajanja po tisti tanki črti, ki na eno stran postavi razumsko doživljanje sveta, na drugo pa spiritualno dojemanje stvari in dogodkov. Ta motiv našega junaka spremlja že od zgodnjih najstniških let, ko se mladi Pi prvič sreča z religijo (religijami) in že takrat kaže nagnjenje k idealiziranju in romantiziranju okolja, a se na koncu podredi vplivu ateističnega očeta, ki svet presoja predvsem s hladnim razumom. A po brodolomu nič več ni tako kot je bilo - očeta več ni zraven in fant mora na hitro postati moški. Se soočiti z bolečo izgubo in tam sredi ocena, v družbi nevarnega plenilca sprejeti določene resolucije, oziroma izbrati način, kako se spopasti z nezavidljivo situacijo. Lahko uporabi očetovo filozofijo in se položaja loti razumsko, lahko pusti, da ga pri odločitvah vodi srce, tretja možnost pa je težavno balansiranje med obema opcijama. Preživeti 227 dni na odprtem morju lahko uspe le duhovno močni osebi, zato ga ustvarjalci želijo takšnega tudi pokazati. A to jim uspe le delno, saj se karakterno niansiranje in potapljanje v središče njegove duše umakne vizualno lepem, a kljub vsemu čustveno šibkem kolažu podob. V prvi polovici sem še upal, da me v nadaljevanju čaka več emotivnega naboja, da se zgodba ne bo iztekla z nizanjem čudovitih prizorov, vendar se je zgodilo prav to. Na koncu sem imel občutek, da sem ves čas opazoval prelepo razglednico, kar se nikakor ne more primerjati z izkušnjo, ki jo prinese dejanski obisk kraja na razglednici. Mogoče je kaj narobe z mano, vendar po ogledu nisem občutil niti malo tistega prijetnega razpoloženja, ki me prevzame takrat, ko vidim vrhunski film. Ob tem sem se spomnil  na Ledeno nevihto (The Ice Storm, 1997) in občutka, ki sem ga imel ob koncu te Leejeve mojstrovine. Ob običajnih osumljencih (Gora Brokeback, Prežeči tiger, skriti zmaj) je to zagotovo film, ob katerem lahko spoznate pravega Leeja. Če pa želite videti zares zanimivega in zabavnega brodolomca, potem je Zemeckisov Brodolom še vedno najboljša izbira.  (+3)


Ocena: 


9 komentarjev:

  1. Oho, zelo zanimivo. Po eni strani me tvoja ocena ne preseneča, je pa verjetno pričakovati shitstorm vseh, ki jih je film totalno navdušil. Kar pa zadeva Ledeno nevihto, tudi po mojem res izjemen film, bi si zaslužil ponoven ogled.

    OdgovoriIzbriši
  2. No, ja. Izgleda, da nisem začutil čarovnije, o kateri vsi govorijo.
    Film ni slab, le masterpis ni in to je to. V nasprotno me ne prepriča nič in nihče.
    Nič se mi pa ne zdi sporno, če kdo v njem vidi kaj več.
    Sicer v zadnjem času opažam, da mi filmi, ki gredo preveč v širino in se trudijo pričarati neke višje resnice, ne ležijo preveč.

    OdgovoriIzbriši
  3. Se ne strinjam povsem. Meni je - točno tako - čaroben! Mislim, da ta optimizem, to iskanje vere še kako paše v današnji, jebeni sivi dan. Vsebinsko kot tehnično mi je fantastičen in mu gladko podelim eno celo oceno več kot ti. (4+). Resda povsem hwoodsko mainstream, ampak kljub temu me dovolj prepriča.

    http://paucstadt.wordpress.com/2013/01/08/life-of-pi-2012/

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Tvojo recenzijo sem prebral takoj po ogledu. Razumem tvoje argumente, vendar se me film nekako ni dotaknil (kot bi moral?). Jaz sem očitno tisti, ki mu je bolj všeč tista druga različica zgodbe ;)

      Sicer si v svojem zapisu omenil Se, Ji (2007) in Taking Woodstock (2009), kot povprečna. Pri Se, Ji bi se skoraj strinjal, s tem da ga jaz postavim v isti nivo s Pijevim življenjem, dočim mi je Woodstock izjemno zanimiv in zabaven film, boljši od obeh omenjenih.

      In tukaj pridemo do tistega subjektivnega momenta pri ocenjevanju - sam ob Woodstocku vedno pomislim: kaj bi dal, da sem bil tam! ;)

      Izbriši
  4. E, vidiš, jaz bi dal pa vse, da bi bil na tem čolnu! S tigrom! :D

    Se strinjava, da moram dati Woodstocku še eno priložnost? Ker takrat sem ga gledal rahlo odsoten :D , ampak vseeno se me ni baš dotaknil.

    OdgovoriIzbriši
  5. he, he ... "druga zgodba mi je bila boljša", s tem sem se tudi jaz takoj "pohvalil". Ampak, s tem koncem je tako moja ocena nekoliko boljša od tvoje (4/5). Namesto fantazijskega filma sem sprejel resnično zgodbo, le drugače interpretirano s strani edinega preživelega/"norca", ki še do danes ni prebolel oz. dojel krute resnice, ki se mu je na čolnu pripetila. Saj vem, poanta je res v tem božjem delu (ki ga tudi jaz nisem sprejel), ampak meni bolj paše žalostna izpoved (blodnje) zlomljenega moža.

    OdgovoriIzbriši
  6. Hm, sicer jaz te božje dele vedno zavračam, ampak tu me je očitno ravno to prevzelo O_o

    Ja, ravno resnična zgodba, ki je drugače interpretirana, to je tisto sočno bistvo, ki je mene prijetno stisnilo.

    OdgovoriIzbriši
  7. Že ob branju knjige pred nekaj leti se mi je zdelo, da se je skušalo na sicer dobro idejo s tigrom 'obesiti' preveč neke duhovne vsebine oz. globljih pomenov, zato sem se kar obotavljala z odločitvijo za ogled filma. In res me ni navdušil, celo nekoliko dolgočasen se mi je zdel. En kup lepih prizorov… Tudi tiger, ki ga vsi tako hvalijo, ni naredil vtisa name. Verjamem, da je tehnični dosežek, ampak njegovo vedenje se mi pa ne zdi ravno verodostojno – niti za žival, niti za zver v človeku. Eh ja, mogoče sem pa samo jaz preveč plitva in ne razumem…
    Pa še to: zadnji dve sem zvesta spremljevalka filmskega kotička in brez njega bi zgrešila veliko dobrih filmov. Hvala!

    OdgovoriIzbriši
  8. @ Anonimna

    Vesel sem, da lahko pomagam.

    OdgovoriIzbriši