Thelma (2017)

Foto: The Orchrad

Slo naslov: Thelma

Država: Norveška, Francija, Danska, Švedska

Jezik: norveščina

Leto: 2017

Dolžina: 116',  Imdb

Žanri: drama, misterij, fantazijski

Režija: Joachim Trier

Scenarij: Eskil Vogt, Joachim Trier

Igrajo: Eili Harboe, Kaya Wilkins, Henrik Rafaelsen, Ellen Dorrit Petersen, Grethe Eltervåg

Že uvodna sekvenca četrtega celovečerca norveškega režiserja Joachima Trierja je nekaj posebnega. Oče in hčerka se preko poledenelega jezera odpravljata v lov v bližnji gozd. Med hojo prek jezera opazujeta ribe ujete pod ledeno skorjo, kar je že prva metafora s katero Trier nekako namigne, kaj nas čaka v nadaljevanju. Na muhi lovske puške se po prihodu v gozd znajde mlada srna, nakar oče puško obrne proti deklici, ki ne opazi, kaj se dogaja za njenim hrbtom. Prizor v hipu dobi drugačen, zlovešč kontekst. Videti je, da oče resno razmišlja o tem, ali naj pritisne na petelina. Naposled povesi orožje in prizor se zaključi brez prelite krvi. Njegova nezmožnost, da nekaj, kar je morda bil prvotni načrt, spelje do konca, nas po začetni šokiranosti pripravi do tega, da se začnemo spraševati, kakšno je ozadje tega, čemur smo pravkar bili priča. S tem Trier v sodelovanju s stalnim scenarističnim sodelavcem Eskilom Vogtom (ki je tudi sam talentiran režiser, glej Blind) mojstrsko  odpre zgodbo in podžge našo domišljijo. Sledi časovni skok v prihodnost. Thelma je kakih 15 let kasneje mlada punca, ki prvič v življenju zapusti dom in na univerzi začne študirati biologijo. Mlada ženska kot produkt konservativne krščanske družine sprva ima nekaj težav z vzpostavljanjem stika z okolico. Njeni svobodomiselni in odprti sovrstniki uživajo alkohol, kadijo travo, seksajo in so v vseh pogledih pravo nasprotje vrednot, ki jih je punca s seboj prinesla iz domačega okolja. 

Foto: The Orchrad

Sprememba je očitno prehuda in Thelma v knjižnici nenadoma doživi epileptični napad, po katerem konča v bolnišnici. Zdravnica, ki vodi zdravljenje ji pove, da je v njeni kartoteki stoji, da je kot otrok doživela živčni zlom in namigne, da bi napad, ki ga je doživela, lahko bil psihološke narave. Thelma kmalu po napadu spozna prijetno sošolko Anjo, iskrica preskoči in obojestranska naklonjenost in privlačnost neustavljivo trasirata pot Thelmini prvi ljubezni. Sočasno z odkrivanjem novih močnih čustev spremljamo njeno pot skozi zdravstveni sistem, ki poskuša dognati razloge njenega stanja. Izkaže se, da vse poti vodijo v preteklost, preko flashbackov pa se pred nami zlagajo koščki sestavljanke, ki bodo osvetili otvoritveni prizor in razkrili Thelmino skrivnost. Trpljenje, osamljenost, identiteta, drugačnost in protagonisti, ki nekako ne morejo najti svojega mesta pod soncem so motivi, ki jim se Trier v svojih filmih vedno znova vrača. Tandem Trier- Vogt je to pot v zgodbo vključil še nadnaravne elemente, ki filmu dajo poseben pečat. Le-ti so podaljšek čustvenih stanj mlade protagonistke, ki nima nadzora nad svojimi telekinetičnimi sposobnostmi, saj jih upravljajo globoka, potlačena čustva, ki jih tudi sama Thelma s težavo identificira. Za izhod iz slepe ulice v kateri je obtičala in pot v normalno življenje mora mlada ženska obračunati s preteklostjo in sprejeti vse aspekte svoje identitete. Thelma je mešanica žanrov v katerih ni težko prepoznati vpliva Hitchcocka, De Palme, Cronenberga in drugih avtorjev, film počasnega tempa in izrazite vizualne lepote (kudos za  kamero Trierjevega stalnega sodelavca Jacoba Ihreja), ki v svojem jedru govori tem, kako zelo močna je lahko ljubezen in kako uničujoče so lahko posledice čustvenih ran in vsakovrstne represije.

Ocena