Bir zamanlar Anadolu'da

Slovenski naslov: Bilo je nekoč v Anatoliji
Drugi naslovi: Once Upon a Time in Anatolia
Država: Turčija, BiH
Leto: 2011
Žanri: Drama, Krimi
Dolžina: 150' ,  Imdb
Režija: Nuri Bilge Ceylan
Scenarij: Nuri Bilge Ceylan, Ebru Ceylan, Ercan Kesal
Igrajo: Muhammet Uzuner, Yilmaz Erdogan, Taner Birsel, Firat Tanis, Ahmet Mümtaz Taylan, Ercan Kesal

Turčija, film, Nuri Bilge Ceylan. Nekako tako v mojih možganih funkcionirajo asociacije, ko razmišljam o aktualnem trenutku turškega filma. Nuri je človek, ki si je brez dvoma že zagotovil mesto na Olimpu turškega filma. Mogoče nekoliko nekorektno z moje strani, da Turka povezujem z Olimpom, v luči tradicionalno zategnjenih odnosov na relaciji Turčija-Grčija, a mislim, da ob tej priložnosti tudi Grki nebi ugovarjali tej metafori. Nenazadnje gre za umetnika, ki bi si ga vsaka nacionalna kinematografija z veseljem sprejela v svoje vrste. Ceylan doslej ni posnel slabega filma, med šestimi celovečerci, kolikor jih premore njegova filmografija, ne najdemo filma, ki ni prejel kakšno izmed festivalskih nagrad. V Cannesu ga tako zelo ljubijo, da so mu po nagradi za najboljši kratki film Koza (1995), podelili še pet priznanj. Od Velike nagrade žirije za Oddaljen (Uzak, 2002) in naslovni, Bilo je nekoč v Anatoliji, nagrade za najboljšo režijo za Tri opice (Üç maymun, 2008) in nagrade združenja kritikov FIPRESCI za Podnebje (Iklimler, 2006). Tisti, ki Nurija že poznate, veste, da kratki povzetki vsebine navadno ne ujamejo bistva njegovih filmov, ki se vedno  skriva nekje vmes, med vrsticami, a vseeno poglejmo, v kakšnem pripovednem okvirju je zgrajena njegova najnovejša študija človeških odnosov in značajev.  

Trije avtomobili se pod okriljem noči prebijajo skozi hribovito pokrajino, nekje na območju turške Anatolije. Na zadnjem vozilu je prižgana modra rotacijska luč, pogled v notranjosti vozil razkriva glavne protagoniste. Potniki so policisti iz kakih trideset kilometrov oddaljenega mesta, med njimi vklenjen sedi človek, na katerem opazimo sledi preiskovalnega postopka. V enemu izmed avtomobilov je tudi okrožni tožilec, lokalni zdravnik, delavca z lopatama in brat prvega osumljenca, čigar status je zaenkrat nejasen. Najverjetneje ga imajo za pomagača in sostorilca, kajti glavni osumljenec v prvem vozilu je že priznal umor. Zdaj se peljejo po makadamskih cestah in iščejo kraj, kjer je zakopal truplo. Morilec se poskuša spomniti, kje je pokopal svojo žrtev, toda noč je temna, hribi podobni in tudi vodnjakov, ki ga morilec omenja kot nekakšen orientir, je na tem območju kar nekaj. Komandir policije po nekaj neuspešnih postankih počasi izgubljata živce, tožilca zjutraj čaka službena pot in tudi njemu ni vseeno, ker se je na videz enostavna naloga zavlekla globoko v noč . Med vožnjo in posameznimi postanki se člani te manjše odprave med seboj pogovarjajo, šalijo in s sogovorniki delijo koščke svoje intime. Eni sramežljivo in iskreno, drugi spet zvito in previdno, tretji se bolje počutijo če molčijo, vendar vsi s skupnim imenovalcem – bremenom, ki ga vsak izmed njih nosi s seboj.    

Po nekaj dolgih kadrih v uvodu,  že tam nekje v deseti minuti, sem vedel. To bo film v katerem bom zares užival. Možgani so mi pošiljali flashbacke čudovitih kadrov iz režiserjevih prejšnjih filmov, ki so tako močno usidrani v mojem spominu, kljubujejo času in vprašanje je, če bodo sploh kdaj zbledeli. Nekako domače sem se počutil  ob Ceylanovi vizualni estetiki že od uvodnih minut, vesel, ker je pred mano še 140 minut filmskega razvajanja. Sproščena, komično obarvana otvoritev z diskusijo o bivoljem jogurtu, v kombinaciji z nepotrebno rotacijsko lučjo, tam nekje, bogu za hrbtom, je učinkovito krepila komični podton. Le pogled na mrk obraz vklenjenega morilca je govoril, da me v nadaljevanju čakajo tudi manj vedri toni. Ceylan je idejno osnovo našel v resnični zgodbi Ercana Kesala, dobrega prijatelja, ko-scenarista in igralca v filmu, ki je nekoč kot zdravnik služboval v tem delu Anatolije. Ob neki priložnosti je celo noč, z ekipo podobno tisti v filmu, iskal truplo. Če  že imate nekaj izkušenj s Ceylanom, potem veste, da je iskanje trupla le izgovor. Povod za pripovedovanje zgodbe o ljudeh, ki to truplo iščejo. Za razliko od režiserjevih prejšnjih filmov, so liki v »Anatoliji« kar gostobesedni, čeprav v dialogih poleg komičnih elementov ne najdemo veliko bistvenega. Tiste pomembne stvari se skrivajo v neizrečenem, se izrisujejo na obrazih glavnih protagonistov in na gledalcu je, da poskuša razvozlati in izluščiti bistvo. Mnenja sem, da se režiser že od samega začetka poigrava z mislijo večdimenzionalnosti resnice, da želi dokazati, da resnica enega, ni nujo tudi resnica drugega. Kot bi s čopičem posegel v sliko, ki z minimalno spremembo, z vsakim dodatnim niansiranjem več ni tisto, kar je bila minuto prej. »Anatolija« je film, ki nalašč testira gledalčevo potrpežljivost, stimulira razmišljanje in zahteva aktivno sodelovanje. Mislim, da niti ni tako pomembno, kateri opciji se bomo na koncu priklonili, oziroma, kaj mislimo, da se je pravzaprav zgodilo. Bolj pomembno se mi zdi Ceylanovo zavračanje teorije o črno-belem svetu, delitvi na dobre in slabe, če hočete. Človek, kot spekter vsega, kar lahko zamislimo. Dobrega, slabega in vsega kar pride vmes. Zanikanje obstoja absolutnega in prikimavanje relativnem. In kaj skupnega imajo vsi ti ljudje. Odgovor je lahko le eden - čustva. Iz če film gledamo iz tega zornega kota, lahko izluščimo trikratni motiv nesrečne ljubezni in prav to je največje bogastvo »Anatolije.« Ta večplastnost in večperspektivnost. In če življenje razumemo kot preplet različnih perspektiv, potem je tudi Anatolija prav to - življenje. 

Ocena: