A Quiet Place (2018)

Foto: Kolosej

Slo naslov: Tiho mesto

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 90',  Imdb

Žanri: drama, grozljivka, triler

Režija: John Krasinski

Scenarij: Scott Beck, Bryan Woods John Krasinski

Igrajo: Emily Blunt, John Krasinski, Noah Jupe, Millicent Simmonds, Cade Woodward

"Dan 69." Tiho mesto nas s tem preprostim napisom na črnem zaslonu vrže v postapokaliptično ero. Gledamo mesto duhov: prazne hiše in trgovine, zapuščene avtomobile in travo, ki skozi razpoke v asfaltu priča o tem, da je življenje v mestu zamrlo. Nato opazimo znake življenja. Po zapuščeni trgovini se v tišini premika petčlanska družina Abbott, ki se je z bližnje kmetije spustila v mesto poiskati nujne življenjske potrebščine. Družina se v popolni tišini sporazumeva z znaki in gestami, saj dobro vedo, da govorjenje prinaša smrt. Zemljo in ljudi so namreč pokorila smrtonosna bitja (vesoljci?), ki  sicer ne vidijo in ne vohajo, a zato imajo izrazito sofisticirano čutilo sluha, s katerim na večkilometrskih razdaljah registrirajo zvok. Preživeli so le redki, ki so uspeli ostati zelo tiho in so svoja življenja znali prilagoditi novim pogojem. Olajševalna okoliščina je, da so Abbottovi že pred prihodom krvoločnih stvorov znali komunicirati v znakovnem jeziku, saj je najstarejša hčerka od rojstva gluhonema. Kljub doslednemu upoštevanju pravil mlajši sin med izletom v mesto  prekrši pravila, ko v nahrbtnik na skrivaj stlači igračo na baterije. Majhna raketa z lučkami na poti proti domu sproži sosledje dogodkov, v katerih družino čaka hud boj za preživetje.

Tiho mesto je tretji celovečerec Johna Krasinskega, scenarista, igralca in režiserja, ki v zadnjem obdobju vzporedno z igralsko gradi tudi režisersko kariero. V vseh treh filmih, ki jih je doslej režiral, je nastopil tudi kot igralec, pred naslovnim sem njegov režiserski prispevek opazil v simpatični komični drami Hollars (2016). Tiho mesto je na nek način družinski projekt, saj poleg Krasinskega glavno žensko vlogo zaseda njegova življenjska sopotnica Emily Blunt. V zgodbi, ki sta jo spisala Scott Beck in Bryan Woods je studio sprva videl še en del franšize Cloverfield, a nato sta avtorja v sodelovanju s Krasinskim dodelala scenarij, po katerem je nastal samostojen film, brez povezave z omenjeno serijo filmov.

Foto: Kolosej

Med kvalitetami Tihega mesta bi najprej izpostavil enostavnost s katero so vzpostavljeni osnovni parametri zgodbe (okoliščine, pravila) in hitrost s katero nas film potegne v dogajanje. Zgodba zelo hitro preide v preživetveni modus in v 90-ih minutah ponudi napet, dobro tempiran miks družinske drame in grozljivke, v katerem vneto stiskamo pesti za naše protagoniste. Glede na osnovno premiso ne preseneča, da v filmu pomembno vlogo igra zvočni dizajn – ustvarjalcem s premišljeno kombinacijo tišine in zvočnih efektov večinoma uspe ustvariti funkcionalno kolekcijo BU! efektov. Maloštevilna igralska zasedba dobro opravi svoje delo, poleg Bluntove in Krasinskega prepričajo tudi mlade snage. Krvoločni stvori so dovolj grdi in strašljivi, da konkretno in korektno opravijo svojo nalogo, četudi v smislu dizajna ne prinašajo nič revolucionarnega. Tiho mesto vse od premiere spremljajo izrazito pozitivni kritiški odzivi in moram priznati, da sem pod vplivom le-teh svoja pričakovanja pred ogledom zastavil temu ustrezno visoko. Toda že nekje na pol poti sem žal začel ugotavljati, da zadeva v resnici ni tako sofisticirana, saj ustvarjalci za napenjanje dramaturškega loka uporabijo nekatere rešitve, ki bodo stežka zadovoljile razmišljajočega gledalca. Že pri prvem zapletu sem težko pogoltnil, da tako dobro organizirana in usklajena starša glede na potencialno nevarnost tako grobo ignorirata logiko in brez pravega nadzora na repu kolone pustita otroka. Jasno je, da bi neobstoječa zvočno izolirana zaklonišča pod zemljo lahko rešila marsikakšno težavo – namesto tega si je oče v kleti uredil delovni prostor, v katerem poskuša odkriti sovražnikovo šibko točko in najti rešitev za hčerkino okvaro sluha. Po prvi tretjini filma na začetku zastavljena pravila postanejo nekoliko fleksibilnejša, zakonca Abbott pa se ne zmenita za statistične podatke o zmanjšanjem številu rojstev v kriznih  časih in se odločita za še enega potomca. Močna vreča za perilo, žebelj in razumevajoč reptil, ki očetu da priložnost, da hčerki izpove svoja čustva, vsi to so detajli, ki se akumulirajo in v seštevku filmu nekaj odvzamejo, ga spustijo v povprečje. Ne glede na vse pomisleke je Tiho mesto zame dovolj zanimiva, kratkočasna izkušnja, med katero sem ponovno bil nekoliko nejevoljen zaradi konstantnega klepetanja, nekaj vrst za mano. Tako zelo, da sem celo začel premišljevati o tem, kako fajn bi bilo, če bi v naše multiplekse pripeljali par stvorov iz filma, ki bi ekspresno naredili red v naših kinodvoranah.

Ocena