Loving Vincent (2017)

Slo naslov: Z ljubeznijo, Vincent: Van Goghova skrivnost

Država: Poljska, VB

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 94' ,  Imdb

Žanri: animacija, biografija, krimi

Slo recenzija: Mladina, Filmstart

Režija: Dorota Kobiela, Hugh Welchman

Scenarij: Dorota Kobiela, Hugh Welchman, Jacek Dehnel

Glasovi: Douglas Booth, Robert Gulaczyk, Eleanor Tomlinson, Jerome Flynn, Saoirse Ronan, Chris O’Dowd

[SLO]

Francija, poletje 1891. Pegasti in brezciljni mladenič Armand Roulin od očeta, poštarja Josepha Roulina, prejme pismo z napotkom, naj ga lastnoročno dostavi v Pariz. Odnesel naj bi ga bratu očetovega prijatelja Vincenta van Gogha, ki naj bi bil ravno naredil samomor. Armand nad nalogo ni preveč navdušen: očetovo znanstvo z Vincentom, tujim slikarjem, ki si je odrezal uho in so ga zaprli v lokalno umobolnico, ga spravlja v zadrego.

Z ljubeznijo, Vincent: Van Goghova skrivnost je prvi v celoti v olju naslikan celovečerni film. Izjemno življenjsko zgodbo Vincenta van Gogha prenese na platno z oživljanjem njegovih platen. Vsaka od 65.000 sličic filma je oljna slika. Ročno jih je naslikalo 125 profesionalnih slikarjev, ki so se produkciji filma v studiih na Poljskem in v Grčiji pridružili z vsega sveta. Enako izjemna kot Vincentove genialne umetnine pa sta bila tudi njegovo strastno, nesrečno življenje in skrivnostna smrt. -Kinodvor

[ENG]

In a story depicted in oil painted animation, a young man comes to the last hometown of painter Vincent van Gogh to deliver the troubled artist's final letter and ends up investigating his final days there.

Ocena

Le dossier 51 (1978)

aka Dossier 51

Slo naslov: -

Angleški naslov: Dossier 51

Država: Francija

Jezik: francoščina

Leto: 1978

Dolžina: 108',  Imdb

Žanri: drama, krimi

Slo recenzija: -

Režija: Michel Deville

Scenarij: Michel Deville, Gilles Perrault 

Igrajo: François Marthouret, Claude Marcault, Philippe Rouleau, Jenny Clève

[ENG]

French diplomat Dominique Auphal is put under surveillance by an unnamed secret service. They wish to find a weakness in his life in order to control him politically. Auphal becomes "File no. 51": his private life is spied, analysed and commented. -Written by Pastique45

Ocena

Girls Trip (2017)

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 122',  Imdb

Žanri: komedija

Slo recenzija: -

Režija: Malcolm D. Lee

Scenarij: Erica Rivinoja, Kenya Barris, Karen McCullah   

Igrajo: Regina Hall, Queen Latifah, Jada Pinkett Smith, Tiffany Haddish

[ENG]

When four lifelong friends travel to New Orleans for the annual Essence Festival, sisterhoods are rekindled, wild sides are rediscovered, and there's enough dancing, drinking, brawling, and romancing to make the Big Easy blush.

Ocena

Jestem morderca (2016)

aka I'm a Killer

Slo naslov: -

Angleški naslov: I'm a Killer

Država: Poljska

Jezik: poljščina

Leto: 2016

Dolžina: 117',  Imdb

Žanri: krimi, drama, triler

Slo recenzija: -

Režija: Maciej Pieprzyca

Scenarij: Maciej Pieprzyca

Igrajo:  Miroslaw Haniszewski, Arkadiusz Jakubik, Agata Kulesza, Magdalena Poplawska, Piotr Adamczyk

[ENG]

Inspired by true events from the 1970s, the story revolves around a young detective who becomes the head of a police unit focused on catching a rampant serial killer of women, nicknamed 'The Silesian Vampire'.

Ocena

Stronger (2017)

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina 

Leto: 2017

Dolžina: 119',  Imdb

Žanri: drama, biografija

Slo recenzija: Filmoljub

Režija: David Gordon Green

Scenarij: John Pollono, Jeff Bauman (knjiga)

Igrajo: Jake Gyllenhaal, Tatiana Maslany, Clancy Brown, Frankie Shaw, Miranda Richardson, Maggie Castle, Acei Martin, Lenny Clark

[SLO]

Jeff Bauman je bil mladenič v množici gledalcev, ki mu je eksplozija doma izdelane bombe med terorističnim napadom 15. aprila 2013 na bostonskem maratonu raztrgala nogi (umrli so trije ljudje, več kot 250 pa je bilo ranjenih); v bolnišnici so mu pozneje obe okončini amputirali nad kolenom. Jeff se je moral soočiti z grozljivo stvarnostjo invalida; razen privajanja na novo življenje ter krpanja odnosov s svojci in z dekletom je bil njegov največji izziv tudi strahovita pozornost javnosti in medijev, ki so iz dotlej povsem neznanega Bostončana naredili nacionalnega junaka. Jeff ni mogel razumeti, s čim si je prislužil herojski naziv "bostonski silak" (Boston Strong) in kaj hvalevrednega naj bi storil: zgolj po naključju se je znašel ob napačnem času na napačnem kraju. -Filmoljub

[ENG]

Stronger is the inspiring real life story of Jeff Bauman, an ordinary man who captured the hearts of his city and the world to become a symbol of hope after surviving the 2013 Boston Marathon bombing.

Ocena

The Ghoul (2016)

Tom Meeten in The Ghoul (2016)

Slo naslov: -

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2016

Dolžina: 85' ,  Imdb

Žanri: drama, triler

Režija: Gareth Tunley

Scenarij: Gareth Tunley

Igrajo: Tom Meeten, Alice Lowe, Rufus Jones, Niamh Cusack, Geoffrey McGivern, James Eyres Kenward

Na britanski sceni že nekaj časa deluje skupina ustvarjalcev, ki snema drugačne filme. Skupni imenovalec teh filmov sta temačnost in absurd, ki v večji ali manjši meri krojita njihove črne komedije, psihološke drame, srhljivke... Zastavonoša tega, ne vem če mu lahko rečem "gibanja," je Ben Wheatley (tu v vlogi producenta), kot vidnejše člane te ekipe pa lahko izpostavimo še Steva Orama, Alice Lowe in igralca in novopečenega režiserja Geretha Tunleyja, ki podpisuje scenarij in režijo naslovne stvaritve.

Tunley  zgodbo odpre s preiskavo čudnega dvojnega umora – Chris (Tom Meteen) je detektiv, ki na povabilo londonskega kolega pride pomagati pri razsvetlitvi "nevsakdanjih" okoliščini, v katerih sta umrla dva človeka. Pri vsej zadevi je najbolj begajoče dejstvo, da sta se obe žrtvi še nekaj časa premikale, potem ko ju je storilec večkrat ustrelil v prsni koš in glavo. Sled ju pripelje do človeka, ki se mu ni lahko približati in Kathleen, policijska sodelavka zadolžena za profiliranje kriminalcev predlaga, da Chris pod krinko zgube s psihičnimi težavami obišče psihiatrinjo, h kateri hodi glavni osumljenec. Chris idejo uresniči, toda po nekaj terapijah tudi sam začne kazati znake psihične nestabilnosti in na neki točki se že poraja vprašanje, kaj od tega, kar smo videli, se je dejansko zgodilo. 

  

Alice Lowe in The Ghoul (2016)

The Ghoul gledalcu na ta način približa zmedo v glavi  protagonista, ki počasi izgublja občutek identitete. Tunley nas postavi v čevlje protagonista, ki več ne ve, ali je detektiv pod krinko, ki se zaradi psihičnih težav izgublja v svoji vlogi. Razvoj zgodbe namreč ponudi tudi drugo interpretacijo, po kateri je Chris dejansko nepomembnež s psihičnimi težavami, ki v svoji domišljiji igra detektiva, ki preiskuje dvojni umor. V zgodbi je v kontekstu psiho terapije večkrat omenjen Moebiusov trak, ki morda najbolje opiše pot glavnega protagonista, saj dokaj zgodaj zaslutimo, da Chris po Moebusovem traku potuje na začetek zgodbe. Zaradi dualnosti lika in odsotnosti otipljivih odgovorov bo marsikdo celo nekoliko razočaran z zaključnim dejanjem, toda vsem nejasnostim navkljub  film ima kar nekaj občudovanja vrednih lastnosti. Fascinantna je predvsem obrtna plat izdelka, vzdušje in prejemi, s katerimi režiser stvarem z drobnimi spremembami da povsem drugačen pomen, ter spretnost, s katero prepleta dve vzporedni realnosti. The Ghoul kljub temačnemu vzdušju ni grozljivka, ampak psihološka drama,  študija psihične motnje, nekakšne mešanice depresije in manične obsesije, zaradi katere protagonist povsem izgubi stik z realnostjo. V vsakem primeru govorimo o filmu, ki bo težko zadovolji širšo publiko. V njem užitek lahko najde predvsem gledalec z dovolj potrpljenja za analiziranje njegove zanimive strukture in toleranco do vprašanj, ki jih Tunley pusti odprta, nam v razmislek in presojo.

Ocena

Call Me by Your Name (2017)

Foto: Sony Pictures Digital Inc

Slo naslov: Pokliči me po svojem imenu

Država: Italija, Francija

Jezik: angleščina, italijanščina, francoščina

Leto: 2017

Dolžina: 132',  Imdb

Žanri: drama, romantični

Režija: Luca Guadagnino

Scenarij: James Ivory, André Aciman (knjiga)

Igrajo: Armie Hammer, Timothée Chalamet, Michael Stuhlbarg, Amira Casar, Esther Garrel, Victoire Du Bois, Vanda Capriolo

Pokliči me po svojem imenu je film, ki ga najdemo na skoraj vseh relevantnih seznamih najboljših filmov lanskega leta. Peti igrani celovečerec italijanskega režiserja Luce Guadagnina je sklepni del njegove trilogije poželenja, v katero poleg naslovnega sodijo še Jaz sem ljubezen (Io sono l'amore, 2009) in Nemirna obala (A Bigger Splash, 2015). Italijan je tokrat snemal po istoimenski knjižni predlogi, ki jo je v scenarij priredil James Ivory (ta bi po prvotnem načrtu moral film tudi režirati, na koncu je ta režiserski stolček prepustil Guadagninu). Dogajanje je tako kot v Nemirni obali postavljeno v vroče mediteransko podnebje, to pot v idilično mestece Crema na severu Italije. Tam poletne počitnice preživlja premožna ameriška judovska družina Pearlman. Sedemnajstletni Elio svoj čas investira v branje, igranje klavirja, kopanje v bližnjem jezeru in spogledovanje s puncami. Toda njegove prioritete se spremenijo, ko na delovni obisk k njegovemu očetu, sicer uglednemu profesorju antične kulture, pride postavni ameriški doktorski študent Oliver. Ta bo z njimi preživel nekaj tednov in pod profesorjevim mentorstvom opravil pripravništvo. Elio sprva ni navdušen nad prišlekom, ki je za njegov okus preveč sproščen in neformalen, njegova nenaklonjenost pa bi lahko bila rezultat (pretirane) pozornosti, ki jo njegovi starši namenjajo gostu in dejstva, da kakih deset let starejši Oliver ne kaže pretiranega zanimanja za najstniškega sina svojih gostiteljev.

Foto: Sony Pictures Digital Inc

Imamo torej najstnika na pragu polnoletnosti, ki do prihoda postavnega gosta ni veliko premišljeval o svoji seksualni usmeritvi. Mladega človeka, v katerem se počasi prebujajo čustva in nagoni, ki jih dotlej ni poznal. Z vsakim novim dnem v Oliverjevi bližini se spreminja tudi njegov odnos do prišleka – nenaklonjenost zamenjata sproščenost in dobro počutje – v njunih druženjih je vedno opaznejše stopnjevanje seksualne napetosti in obojestranske telesne privlačnosti. In to je tisto vzdušje, v katerem do izraza pride Guadagninov občutek za prefinjeno polaganje čustvenih plasti, na katerih bo vzniknila nova ljubezen. Italijanski režiser je mojster detajla, avtor, ki zna ustrezno poudariti pomen drobnega dotika in v odličnem sodelovanju z igralci v objektiv kamere ujeti poželenje v pogledih in govorici teles. Pomembno vlogo v nastajajoči pripovedi o prvi ljubezni imajo pokrajina (režiserjev domač kraj), letni čas in časovna distanca (dogajanje je postavljeno v prvo polovico 80-ih let). Okolje in okoliščine bodo marsikakšnega gledalca usmerile v prebujanje nostalgičnih spominov na brezskrbne čase dolgih poletnih počitnic in prve ljubezni. Kajti če odmislimo homoseksualno komponento pripovedi, dobimo povsem konvencionalno zgodbo o odraščanju in prvi ljubezni. Pokazati univerzalnost ljubezenskih čustev, ne glede na seksualno usmeritev protagonistov, je hote, ali nehote, subtekst vsakega filma s podobno tematiko. Tisto, kar v naslovnem primeru (še vedno) dela razliko, to, kar ustvari dodatno vrednost, je istospolna ljubezen. Brez tega elementa bi končni vtis nedvomno bil manj poseben. Brez te komponente bi po ogledu v spominu ostala vizualna senzualnost tajskega direktorja fotografije Sayombhuja Mukdeeproma, še en zanesljiv, odlično uravnotežen igralski nastop Eliovega filmskega očeta Michaela Stuhlbarga in odkritje izjemnega igralskega talenta mladega Timothéeja Chalameta. Pokliči me po svojem imenu je film čudovitih kadrov, odlično ujetih trenutkov in lepo sestavljenih prizorov, ki v seštevku, ne glede na vse odlične sestavine, ne pusti tako močnega vtisa. Čustveno silovitost prve (istospolne) ljubezni je za moj okus še boljše ujel Abdellatif Kechiche, v svoji z zlato palmo nagrajeni mojstrovini Adelino življenje.

Ocena

Una mujer fantástica (2017)

aka A Fantastic Woman

Foto: Funny Balloons

Slo naslov: -

Država: Čile

Jezik: španščina

Leto: 2017

Dolžina: 104',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Sebastián Lelio

Scenarij: Sebastián Lelio, Gonzalo Maza

Igrajo: Daniela Vega, Francisco Reyes, Luis Gnecco, Aline Kuppenheim, Nicolas Saavedra, Amparo Noguera, Nestor Cantillana

Sebastian Lelio je poleg Pabla Larraina in Andresa Wooda eden najbolj pomembnih avtorjev čilske kinematografije, ki so se uveljavili v času po koncu diktature na začetku 90-ih let prejšnjega stoletja in političnih spremembah, ki so sledile. Celovečerni  prvenec The Sacred Family (La sagrada familia, 2005) ga je izstrelil v festivalski krogotok, dokončno uveljavitev pa mu je prinesla komična drama Gloria (glavna igralka Paulina Garcia je leta 2013 za svoj nastop prejela srebrnega medveda v Berlinu). S Fantastično žensko se je Lelio vrnil v Berlin in tokrat dosegel še odmevnejši rezultat (film je prejel tri nagrade, najodmevnejša med njimi je srebrni medved za scenarij), zgodba o uspehu pa se je nadaljevala z nominacijo za zlati globus in nazadnje še z oskarjevsko nominacijo za tujejezični film.

Foto: Funny Balloons

Lelio zgodbo odpre z vsakdanjo rutino moškega v poznih petdesetih. Orlando (Francisco Reyes) se po obisku savne sprehodi do hotela in bližnjega nočnega kluba, v katerem poje njegova veliko mlajša partnerka Marina (Daniela Vega). Marina je nekoč bila fant, zdaj pa se z nastopi v nočnih klubih poskuša uveljaviti kot pevka. Marina ima rojstni dan in Orlando ji je pripravil presenečenje: prijetno večerjo v kitajski restavraciji, rojstnodnevno torto in ovojnico z romantičnim potovanjem za dva. Prijeten večer je sklenjen z obiskom nočnega kluba, plesanjem in strastnim ljubljenjem. Idilo prekine slabost, ki sredi noči obide Orlanda. Kljub temu, da ga Marina hitro spravi v najbližjo bolnišnico, ta tam še isti večer umre. Na ta način je romantično razmerje prekinjeno še preden dobimo vpogled v globino čustev, ki so povezovala Marino in njenega pokojnega partnerja, Lelio pa zgodbo nato popelje v povsem drugačno smer. Romanca je pozabljena, v ospredje pa stopi Marinin boj s pokojnikovo nerazumevajočo, sovražno razpoloženo družino, ki ji ne želi dovoliti udeležbe na pogrebni slovesnosti.

S tem je odprto osrednje poglavje zgodbe, v katerem smo priča konstantnemu spodkopavanju temeljnih pravic glavne junakinje. Padec po stopnicah, ki ga je Orlando zaradi slabosti doživel tik pred smrtjo, je dovolj, da detektivka oddelka za spolne zločine na pobudo pokojnikove bivše žene pod vprašaj postavi naravo njenega odnosa s pokojnikom. Dovolj, da jo vpraša, ali ji je pokojnik plačeval za spolne odnose? Njeno dostojanstvo spodkopavajo prav vsi: zdravniki v bolnišnici, policija, pokojnikova družina... Edina izjema je pokojnikov brat, ki v njej vidi žensko, ki ji vsi odrekajo njeno temeljno pravico – pravico do žalovanja. Marina vso to silno nepravičnost in nehumanost prenaša izjemno stoično, saj sovražnikom ne želi ponuditi niti najmanjšo priložnost za naslajanje nad njeno bolečino. Lelio svoji junakinji trenutka slabosti in čustvene ranljivosti ne dovoli niti v najbolj kritičnih situacijah. Niti takrat, ko poniževanje prestopi mejo psihičnega in postane fizično. S tem njegova družbena kritika pridobi na ostrini, vendar tudi nekaj izgubi, predvsem v smislu, da gledalcu onemogoči večjo čustveno vpletenost v zgodbo, ki jo na svojih plečih suvereno nosi Daniela Vega (pohvala Leliu, ki je naslovno vlogo zaupal transseksualni igralki). Njena Marina je tako pristna in prepričljiva, da dobimo občutek, da sta Marina in Daniela ena oseba. Fantastična ženska je dokaj običajna karakterna študija nekonvencionalne glavne junakinje, ki učinkovito izpostavlja svoje ključne sporočilne momente, a se za moj okus preveč distancira od temeljitejšega analiziranja glavne protagonistke. Zato film kljub številnim kvalitetam doživljam kot nekoliko nedorečen portret ženske, ki ji okolje zaradi drugačnosti ne dovoli uresničiti prirojenih potreb.   

Ocena

Barracuda (2017)

©2017 La Barracuda, LLC

Slo naslov: -

Drugi naslovi: La Barracuda

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017 

Dolžina: 100' ,  Imdb

Žanri: drama, glasba, triler

Režija: Jason Cortlund, Julia Halperin

Scenarij: Jason Cortlund

Igrajo: Allison Tolman, Sophie Reid, JoBeth Williams, Luis Bordonada, Larry Jack Dotson 

Sinaloa je mlada ženska, ki z nahrbtnikom potuje po ruralnem ameriškem jugu. Spoznamo jo ravno v času, ko po jutranjem plavanju v bližnjem jezeru pakira stvari ob postelji, na kateri spi nekdo, s kom je preživela preteklo noč. V teh prvih desetih minutah brez dialoga ugotovimo, da je mlada, samozavestna potepuhinja vajena življenja na poti. Pot jo naposled pripelje v Austin, ki je kot kaže, njen primarni cilj. Po prihodu poišče hišo v predmestju, se usede na verando in pred vhodom potrpežljivo čaka. Izkaže se, da polsestro Merle, ki do tistega trenutka ni vedela, za njen obstoj. Sinaloa ji razloži, da je njun pokojni oče, sicer legenda country glasbe, v angleškem Brightonu redno obiskoval njo in njeno mamo. Situacija je čudna in previdna Merle neznanke, ki zatrjuje da je njena mlajša sestra, verjetno ne bi niti povabila v hišo, če tega ne bi predlagal njen bodoči mož Raul. 

©2017 La Barracuda, LLC

Avtorja Julia Halperin in Jason Cortlud že v teh uvodnih minutah vzpostavita enigmatično in nekoliko grozeče vzdušje, v katerem gledalec (tako kot Merle) poskuša dognati, koliko je resnice v Sinaloinih trditvah in kakšne so sploh njene namere. Punca trdi, da je prišla le zato, ker je želela spoznati sestro in da jo razen očetove glasbe, ne zanimajo drugi, materialni aspekti očetove zapuščine. Tudi Sinaola je, kot se kasneje izkaže, nadarjena glasbenica. Pesmi, ki jih zapoje ob zvokih očetove stare kitare nekoliko omilijo obrambno držo starejše sestre, ki do nje ima vedno manj zadržkov. Toda Merle pozna le eno komponento sestrine persone, njen drugi, manj prijeten obraz pa bodo spoznali nekateri sorodniki. Še posebej eden izmed njiju, ki jo želi povezati z odvetnikom za nasledstva – ta po njegovih besedah Sinaloi lahko pomaga vzeti tisto, kar ji pripada po pokojnem očetu. Njen odziv nam pove, da imamo opravka z nevarno žensko, ki je sposobna storiti marsikaj in pojasni, da je v dejanjih vodijo predvsem čustva. Ali drugače, Sinaloo bolj kot materialna zanima čustvena, recimo temu, kompenzacija. Manko občutka pripadnosti družini je generator nakopičene, potisnjene jeze, ki tinja pod površjem in lahko vsak hip izbruhne. Režiserski tandem Halperin-Cortlud na temeljih te prikrite grožnje vzpostavi odlično vzdušje, v katerem do izraza pride potencial mlade britanske igralke Sophie Reid, ki odlično uteleša vse aspekte svoje vloge: fizične, igralske in glasbene. Allison Tolman, ki jo imam(o) v lepem spominu iz prve sezone televizijskega Farga, je pravi protiutež Reidovi, ki s svojo prijaznostjo in iskrenostjo nevede obvladuje sestrine maščevalne nagone. Ugaja tudi country glasba, ki se lepo navezuje na vzdušje in poudarja tisto, kar ostane neizrečeno v dialogih. Dopade se mi tudi način, kako film gledalcu z avdio-vizualnimi prejemi posreduje občutek za kraj dogajanja. Nekatere je zmotil počasen ritem, ki resda nekoliko omili triler efekt, toda takšen pristop je po moji oceni upravičen, ker ravno v teh počasnih delih do izraza pride subtilna liričnost filma.

Ocena

Anchiporuno (2016)

aka Antiporno

Foto: Django Film

Slo naslov: -

Drugi naslovi: Antiporno

Država: Japonska

Jezik: japonščina

Leto: 2016

Dolžina: 76',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Sion Sono

Scenarij: Sion Sono

Igrajo: Ami Tomite, Mariko Tsutsui, Asami, Fujiko, Ami Fukuda, Honoka Ishibashi, Yûya Takayama

Nikkatsu je ustanovljen še v eri nemega filma in velja za najstarejši veliki filmski studio na Japonskem. Studio se je z naraščanjem popularnosti televizije na začetku 70-ih znašel v finančnih težavah in vodilni možje so rešitev videli v prodoru v segment takrat izjemno popularnega "pinku" filma. Roza film je skupno ime za mehke pornografske filme, ki  so vključevali vse od seksploatacije, do romantičnih filmov z veliko seksa.  Slednji so sodili v podkategorijo Roman Porno (romantična pornografija), ki so jih snemali vse do poznih 80-ih, ko je prihod VHS-a označil konec "pinku" ere. Leta 2016 je studio Nikkatsu ustanovil "Roman Porno Reboot Project" in k sodelovanju povabil pet eminentnih japonskih režiserjev. Vsi so dobili enak budžet in 7 snemalnih dni, posneti so morali od 70-80 minut dolg film, z vsaj enim vročim prizorom na vsakih 10 minut. Med povabljenci je bil tudi "enfant terrible" japonskega filma Sion Sono, njegov Antiporno je četrti film v tej "reboot" seriji.  

Verjamem, da marsikdo pri Nikkatsuju ni bil pretirano zadovoljen s Sonovim končnim izdelkom, toda očitati mu niso mogli nič, saj je s filmom zadovoljil prav vse kriterije, ki so jih pred njega postavili investitorji. Pri Sonovih filmih je najbolje, če pred ogledom veste malo ali nič, zato bom s tem povzetkom poslušal izdati čim manj ključnih podatkov.

Foto: Django Film

V skoraj povsem rumeni sobi na modri postelji leži tehnično ne povsem gola mladenka Kyoko. Pogled se ji ustavi na steklenici na bližnji omarici, v kateri je ujet kuščar, ki zaradi svoje velikosti ne more zapustiti mini bivališča. Sonova genialnost postane očitna šele kasneje, ko dojamemo, da nam je že v teh prvih kadrih, pod krinko navidezne zvezdniške muhavosti, pod nos porinil osrednjo metaforo filma. Po prihodu Kyokine malce starejše osebne asistentke Noriko spoznamo, da imamo opravka z zelo popularno in uspešno umetnico. Sono že od samega začetka zgodbo pilotira na meji absurda: izjemno muhasta zvezdnica ima namišljeno prijateljico (pokojno sestro), njena razpoloženjska nihanja (evforija, histerija) so težko razumljiva, s prihodom novinarske ekipe pa postane vse skupaj samo še bolj čudno. Zgodba naenkrat zavije v smer sadistične eksploatacije, v kateri objekt izkoriščanja postane nerazumljivo pohlevna asistentka Noriko. A nato se odpre novo poglavje in Sono z zgolj enim rezom vsemu, kar smo videli dotlej, da povsem drugačen pomen.  

Sono, ki so ga v preteklosti večkrat obtožili mizoginije, je to pot posnel izrazito feminističen film, ki ima marsikaj povedati na temo  emancipacije, represije in zatiranja ženske seksualnosti. Film, ki preko položaja ženske v zabavni industriji kroji alegorijo za  vsesplošno represijo (japonske) družbe nad žensko. Pri tem, paradoksalno, ne izbira sredstev – tudi on svoj pretežno ženski igralski kader podvrže eksploataciji – vendar njegovo početje ima dvojni pomen: film tako izpostavi desetletja trajajočo represijo nad ženskami in obenem pokaže sredinca projektu, katerega sestavni del je tudi sam. Skladno z našo percepcijo zgodbe se spreminja tudi naše dojemanje igralskih nastopov, saj na koncu dojamemo, da je vse, kar je sprva deluje slabo in neartikulirano, v resnici zelo dobro in premišljeno. Tu želim izpostaviti predvsem obe glavni igralki,  Ami Tomite in Mariko Tsutsui. Antiporno je obenem izjemna vizualna izkušnja (kudos za kamero in scenografijo Makija Ita in Takashija Matsuzuko). Moram priznati, da sem šele naslednji dan, ko sem se ujel v premišljevanju o filmu, spoznal kako zelo zanimiv kos celuloida sem v resnici videl in kako zelo poseben režiser je Sion Sono. Preden razkrije svoje namene in pokaže, kam pravzaprav meri s svojo navidezno nepovezanostjo, Antiporno od gledalca zahteva nekaj potrpljenja, a to glede na izjemno vizualno komponento in prijazno minutažo ne bi smel biti problem.

Ocena