The Ghoul (2016)

Tom Meeten in The Ghoul (2016)

Slo naslov: -

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2016

Dolžina: 85' ,  Imdb

Žanri: drama, triler

Režija: Gareth Tunley

Scenarij: Gareth Tunley

Igrajo: Tom Meeten, Alice Lowe, Rufus Jones, Niamh Cusack, Geoffrey McGivern, James Eyres Kenward

Na britanski sceni že nekaj časa deluje skupina ustvarjalcev, ki snema drugačne filme. Skupni imenovalec teh filmov sta temačnost in absurd, ki v večji ali manjši meri krojita njihove črne komedije, psihološke drame, srhljivke... Zastavonoša tega, ne vem če mu lahko rečem "gibanja," je Ben Wheatley (tu v vlogi producenta), kot vidnejše člane te ekipe pa lahko izpostavimo še Steva Orama, Alice Lowe in igralca in novopečenega režiserja Geretha Tunleyja, ki podpisuje scenarij in režijo naslovne stvaritve.

Tunley  zgodbo odpre s preiskavo čudnega dvojnega umora – Chris (Tom Meteen) je detektiv, ki na povabilo londonskega kolega pride pomagati pri razsvetlitvi "nevsakdanjih" okoliščini, v katerih sta umrla dva človeka. Pri vsej zadevi je najbolj begajoče dejstvo, da sta se obe žrtvi še nekaj časa premikale, potem ko ju je storilec večkrat ustrelil v prsni koš in glavo. Sled ju pripelje do človeka, ki se mu ni lahko približati in Kathleen, policijska sodelavka zadolžena za profiliranje kriminalcev predlaga, da Chris pod krinko zgube s psihičnimi težavami obišče psihiatrinjo, h kateri hodi glavni osumljenec. Chris idejo uresniči, toda po nekaj terapijah tudi sam začne kazati znake psihične nestabilnosti in na neki točki se že poraja vprašanje, kaj od tega, kar smo videli, se je dejansko zgodilo. 

  

Alice Lowe in The Ghoul (2016)

The Ghoul gledalcu na ta način približa zmedo v glavi  protagonista, ki počasi izgublja občutek identitete. Tunley nas postavi v čevlje protagonista, ki več ne ve, ali je detektiv pod krinko, ki se zaradi psihičnih težav izgublja v svoji vlogi. Razvoj zgodbe namreč ponudi tudi drugo interpretacijo, po kateri je Chris dejansko nepomembnež s psihičnimi težavami, ki v svoji domišljiji igra detektiva, ki preiskuje dvojni umor. V zgodbi je v kontekstu psiho terapije večkrat omenjen Moebiusov trak, ki morda najbolje opiše pot glavnega protagonista, saj dokaj zgodaj zaslutimo, da Chris po Moebusovem traku potuje na začetek zgodbe. Zaradi dualnosti lika in odsotnosti otipljivih odgovorov bo marsikdo celo nekoliko razočaran z zaključnim dejanjem, toda vsem nejasnostim navkljub  film ima kar nekaj občudovanja vrednih lastnosti. Fascinantna je predvsem obrtna plat izdelka, vzdušje in prejemi, s katerimi režiser stvarem z drobnimi spremembami da povsem drugačen pomen, ter spretnost, s katero prepleta dve vzporedni realnosti. The Ghoul kljub temačnemu vzdušju ni grozljivka, ampak psihološka drama,  študija psihične motnje, nekakšne mešanice depresije in manične obsesije, zaradi katere protagonist povsem izgubi stik z realnostjo. V vsakem primeru govorimo o filmu, ki bo težko zadovolji širšo publiko. V njem užitek lahko najde predvsem gledalec z dovolj potrpljenja za analiziranje njegove zanimive strukture in toleranco do vprašanj, ki jih Tunley pusti odprta, nam v razmislek in presojo.

Ocena