The Beaver

Slovenski naslov: Bober 
Država: ZDA, ZAE
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 91', Imdb
Režija: Jodie Foster
Scenarij: Kyle Killen
Igrajo: Mel Gibson, Jodie Foster, Anton Yelchin, Jennifer Lawrence, Henry Riley Thomas

Pregovor pravi, da spoznaš kdo so pravi prijatelji šele takrat, ko si v težavah. Nekaj takega bi lahko veljalo tudi za odnos na relaciji Mel Gibson - Jodie Foster. Fosterjeva je v času vsesplošnega zanikanja Gibsonovega igralsko-režiserskega obstoja zbrala dovolj poguma in mu ponudila glavno vlogo. Čeprav me oddaje o šov biznisu in filmskih zvezdah niso nikoli kaj prida zanimale, Gibsonove antisemitistične izjave, družinsko nasilje in vse ostalo povezano z njegovo odvisnostjo od alkohola, je bilo res težko spregledati. Kakorkoli, Gibson si je sam skuhal vročo kašo. Lani mu je po sedmih letih brez nastopa v igranem filmu priložnost ponudil Martin Campbell, v svoji krimi drami Na robu teme (The Edge of Darkness),  letos ga se je spomnila še Fosterjeva, s katero sta tako še drugič skupaj stala pred kamerami. Zadnjič sta združila moči pred sedemnajstimi leti v Donnerjevem Mavericku.

Spoznajmo Walterja Blacka, uspešnega poslovneža, soproga in očeta, ki je v življenju dosegel veliko. Njegova čudovita žena Meredith mu je rodila pametna sinova, mlajšega Stewarta in starejšega Porterja. Finančno priskrbljena družina ima vse predpogoje za družinsko idilo, toda atmosfera v družini je daleč od idealne. Walter se že dalj časa bori z zelo hudo depresijo, ki je pred kratkim dosegla vrhunec, ko se je izselil iz družinske hiše in se nastanil v hotelu. Vselitev v hotelsko sobo je obeležil z nakupom celega zaboja žganih pijač. Med pijančevanjem se v njegovi glavi izkristalizira misel, da je samomor edina trajna rešitev, zato se odloči, da bo naredil konec svojemu trpljenju. Na njegovo (ne)srečo je v tistem trenutku bil tako nažgan, da se je cela štorija končala z hudim mačkom in poskusom samomora. Tista noč je imela še en stranski učinek, saj se je Walter zbudil s plišastim bobrom na levi roki. In ko je bober spregovoril z zanimivim britanskim naglasom, je Walter dobil tesnega prijatelja, ki razume vse njegove težave in strahove, se za razliko od njega odlično nosi z depresijo in kot vse kaže, pozna pot iz labirinta polnega slepih ulic, v katerega je Walter nehote zašel. Od tistega trenutka naprej Walter začne z okolico komunicirati preko svojega pri(ročnega) prijatelja in stvari po dolgem času zanj in njegovo družino delujejo bolj optimistično.

Ameriška premiera tretjega celovečerca Jodie Foster je bila zavoljo negativne publicitete okoli zadnjih »podvigov«  Mela Gibsona prestavljena, a ji tudi to ni pomagalo na kinoblagajnah. Film je pogorel in v ZDA doslej ni zaslužil niti milijon zelencev, kar je ob proračunu ocenjenem na 21 milijonov $, velikanska negativna razlika. Nekoliko bolje mu kaže v tujini, kjer je že zaslužil šestkrat več, kot v domovini. A finančni neuspeh ne gre izključno pripisati negativni publiciteti, vsaj deloma je kriva tudi žanrska umestitev in dejstvo, da gre za črnogledo pripoved o moškem, ki z okolico komunicira skozi plišasto igračo. Danes  itak največ dobička prinašajo veliki tres-bum-bang spektakli, trend gledanja filmskih smeti je močnejši kot kdajkoli.

Če ste se odločili ponuditi priložnost naslovnemu umotvoru, se najprej morate sprijazniti z ugotovitvijo, da je zdravljenje hude depresije mogoče izpeljati tudi na kakšen bolj čudaški način. Konkretno, v našem primeru je to manifestacija pozitivnega, še neokuženega dela človeške osebnosti, skozi plišasto igračo, ki so jo junak nadene na roko. Pripoved lahko razčlenimo na dva najpomembnejša dela. Prvi pomembnejši del se posveča težavam glavnega junaka, drugi nekoliko manj izpostavljen element je odnos očeta in starejšega sina Portera. Seveda, zraven najdemo še nekaj pomožnih snovi, ki imajo svojo vlogo v strukturi filma kot so: ohranitev propadajočega zakona in čustvena vez med zakoncema, odnos z mlajšim sinom, ter romantična doživetja starejšega. Gibsonova interpretacija je zares odlična, ob pogledu na njegov obraz sem imel občutek, da je njegova filmska vloga zgolj podaljšek tistega, kar se mu dogaja v zasebnem življenju. In če rečem, da je Mel v epicentru, takoj zraven (na njegovi roki) je tudi bober - refleksija prisebne  polovice, ki prevzame kontrolo nad njegovim življenjem. Veliko pozornosti je posvečeno tudi manjšim detajlom pri prikazovanju njegove disfunkcije, zato se pogosto moramo skoncentrirati, da lahko spremljamo dejanja obeh. Nemalokrat je to opazovanje zelo zabavno, kot npr. v ljubezenskem prizoru, ko velja posebno pozornost nameniti bobru in njegovemu doživljanju posteljne akcije. V vlogi  starejšega sina se zelo dobro odreže Anton Yelchin, ki prepričljivo upodobi najstnika, ki se poskuša distancirati od svojih genetsko definiranih lastnosti in se tako izogniti prednastavljeni preobrazbi v zvesto kopijo svojega očeta. V filmu nekaj prostora dobi tudi Jennifer Lawrence, a se mi romanca med starejšim sinom in najpametnejšim dekletom na šoli zdi vsiljena in ničkaj prepričljiva. Pričakoval sem tudi, da bo več prostora posvečeno odnosu med zakoncema, toda režiserka svoj nastop pred kamero omeji na konkretno, a po moji skromni oceni premalo izpostavljeno vlogo. Črnohumoren pogled na depresijo, najpogostejšo disfunkcijo modernega časa, je po moji oceni preveč poenostavljen pogled na problem, ki nikoli ne poskuša bolj odločno poseči v srž problema, ne raziskuje korenine trenutnega položaja in se raje posveča iskanju sprejemljivega happyenda.

Ocena: 

Daydream Nation

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada
Leto: 2010
Žanri: Drama, Romantični
Dolžina: 98' ,  Imdb
Režija: Michael Goldbach
Scenarij: Michael Goldbach
Igrajo: Kat Dennings, Reece Thompson, Andie MacDowell, Josh Lucas

Caroline (Kat Dennings) se je pred kratkim z družino preselila iz velikega mesta v majhno mestece bogu za hrbtom. Luštna punca kot je ona, ne bi smela imeti veliko težav s prilagajanjem na novo okolje. Toda Caroline je drugačna, zanimajo jo nenavadni ljudje in nevsakdanje stvari. V številnih pogledih gre za punco, ki je izrazito zrelejša od svojih sovrstnic. Zato ne čudi njena ignoranca do sošolcev in zdi se, da v novem kraju ni nikogar, ki bi jo vsaj malo zanimal. Če ne bi bilo mladega, razgledanega profesorja Barryja (Josh Lucas), bi njeni šolski dnevi bili popolnoma zaspani. Malo zaradi dolgočasja, malo zaradi tega, ker ji je Barry tudi fizično všeč, Caroline začne zapeljevati mladega profesorja. Ta se sprva sicer upira, a ga Caroline že po nekaj dneh povsem omehča. Nekako istočasno je pogum za prvi kontakt zbral tudi Thurston (Reece Thompson), Carolinin sošolec, ki večino prostega časa preživi v kajenju marihuane s svojimi najstniškimi kolegi. Carioline se spusti v vroče seksualno razmerje z Barryjem, a se vseeno še naprej spogleduje s simpatičnim Thurstonom. Kmalu smo priča nenavadnemu ljubezenskem trikotniku, ki Caroline sprva zabava, toda vedno močnejša čustva je sila težko nadzorovati.

Po uvodu, v katerem  nam Goldbach servira truplo in zgodbo o serijskem morilcu v beli obleki sem napačno sklepal, da bo ta detajl imel pomembno nalogo v nadaljevanju. V resnici je tisto kar je sledilo najbližje definiciji romantične drame, čeprav zgodba o morilcu ni popolnoma nepomembna. Če sem prav razumel, je želel režiser z zgodbo o umorjeni študentki/slačipunci gledalcu približati zlagano čistunstvo in zlagano moralno neoporečnost majhnega zakompleksiranega mesta, v katerem  mestno dekle, s povsem drugačnimi nazori išče svoj prostor pod soncem. Režiser nam zgodbo podaja iz Carolininega zornega kota, z občasno uporabo njenega glasa čez sliko, ki nam s sarkastično duhovitostjo pojasnjuje svoje poglede na aktualne dogodke in življenje nasploh. Če zadevo ogolim do bistva, Daydream Nation ni nič drugega, kakor še ena coming-of-age  pripoved, v kateri zraven dobimo še malo Lolite, ki poskuša svojemu priljubljenemu učitelju pojasniti, zakaj je Monica Lewinsky oseba, v kateri vidi vzornico. V enemu od  svojih bistroumnih opažanj Caroline izjavi: »V tem mestu je več incesta, kot v filmih Atoma Egoyana.«  Le toliko za pokušino, da veste kaj lahko pričakujete.

Daydream nation je režisersko-scenaristični  prvenec neznanega Michaela Goldbacha, a se mu med ogledom ne pozna neizkušenost, prej bi rekel, da je na stolčku nekdo, ki ima kar nekaj izkušenj. Za konec bi še nekaj besed namenil igralskem kadru. Osrednji trojec Dennings-Thompson-Lucas ob pomoči Andie MacDowell kvalitetno opravi svoje delo, a bi tukaj nekaj več pozornosti namenil Denningsovi in Thompsonu. Zelo simpatična Kat ima za sabo že lepo število različnih vlog, v katerih je že pokazala veliko talenta. Nase je opozorila že v komični drami Charlie Bartlett  (Jon Poll, 2007), nato je prišel na vrsto dokaj uspešni  Nick in Nora: Zmenek za en večer (Nick and Norah's Infinite Playlist, Peter Sollett, 2008)  in zabavni Defendor  (Peter Stebbings, 2009), v katerem igra prostitutko. Letos smo jo lahko videli v Marvelovem blockbusterju Thor  (Kenneth Branagh). Punca napreduje z velikimi koraki in v prihodnosti jo verjetno bomo še bolj pogosto videvali  na velikem platnu. Reece Thompson je nekoliko manj znan, a zato nič manj talentiran mladi igralec, ki si je zaslužil pohvale za svojo vlogo v Rocket Science  (Jeffrey Blitz, 2007) avtorja tega bloga pa je dokončno prepričal v izjemno zabavnem najstniškem noiru Assassination of a High School President  (Brett Simon, 2008). Upam, da bo v prihodnje dobil več prostora za dokazovanje, saj si ga zagotovo zasluži.

Ocena:

Bad Teacher

Slovenski naslov: Huda učiteljica
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija
Dolžina: 92', Imdb 
Režija: Jake Kasdan
Scenarij: Gene Stupnitsky, Lee Eisenberg
Igrajo: Cameron Diaz, Jason Segel, Justin Timberlake, Lucy Punch

Elizabeth Halsey (Cameron Diaz) je egoistična izkoriščevalka, vedno na preži, vedno pripravljena na izkoriščanje neodločnih, za manipulacijo ustreznih moških. Nazadnje je  Elizabeth bila zelo blizu rešitve svojega finančnega statusa, a je na njeno žalost vse pokvarila pronicljiva bodoča tašča in od napovedane poroke ni bilo nič. Zdaj je Elizabeth znova na začetku, njen »projekt« je padel v vodo, začeti bo morala znova. Prisiljena je finančno skrbeti sama zase, zato sprejme službo na lokalni šoli, kjer bo delala kot nadomestna učiteljica. Elizabeth je idealna učiteljica v očeh svojih učencev. Učni načrt je resda enoličen, med njenimi urami je gledanje filmov edina opcija, a so zato spraševanja, kontrolke in domača naloga popolnoma pozabljene obveznosti. Elizabeth nepričakovana dobi novo priložnost za realizacijo dolgoročnih ciljev, ko se na šoli pojavi mlad, premožen učitelj (Justin Timberlake). Toda stvari ne potekajo po njenih načrtih. Novinec se je že zagledal v Amy Squirrel, najuspešnejšo učiteljico na šoli.

Čeprav mi Huda učiteljica še od samega začetka ni pretirano dišala, nekaj upanja v vsaj gledljiv film je ponujalo ime režiserja. Moje zadnje druženje z Jakom Kasdanom je bilo še kar zabavno, Hoja po moško (Walk Hard: The Dewey Cox Story, 2007)  z odličnim John C. Reillyjem je tudi na splošno prejel pozitivne kritike. Diazova pač ni Reilly in čeprav 38-letna Američanka ima za sabo veliko filmov, med katerimi najdemo tudi nekaj zares dobrih, me njena igralska pojava ni nikoli preveč navduševala. Ne želim biti nepravičen. Huda učiteljica je slab film, toda Diazova je verjetno najmanj kriva, da je temu tako. Avtorji so verjetno želeli ustvariti zabaven ženski badass  lik, a so pri snovanju le tega pokazali premalo domišljije. Še vedno mi ni jasno, zakaj so bili prepričani, da tako zastavljen sploh lahko deluje. Diazova bi potrebovala veliko bolj smiselne, cinično-bistroumne komentarje, da bi  njena Elizabeth pri gledalcu poleg obsojanja sprovocirala kaj več, njena misija zbiranja denarja za povečavo oprsja, v kontekstu osvajanja bogatega snubca je milo rečeno butasta. Moralno sprejemljivo koketiranje med Jasonom Segelom in Diazovo je v zavoljo značajske nekompatibilnosti povsem zgrešeno, veliko bolje bi bilo, če bi Segel bil samo še eden moški, ki želi zlezti v hlačke atraktivne nadomestne učiteljice. Veliko boljši primer neprijazne egoistične osebe in njenega odnosa do otroka in okolja nasploh dobimo, če (še enkrat) pogledamo Pokvarjenega božička  (Bad Santa, Terry Zwigoff, 2003),  če pa iščemo komedijo o zares zabavnem nadomestnem učitelju, potem je verjetno najboljša izbira Šola Rocka  (The School of Rock, Richard Linklater, 2003). 

Ocena: 

The Music Never Stopped

Slovenski naslov: Ni naslova

Država: ZDA

Leto: 2011

Žanri: Drama

Dolžina: 105', Imdb 

Režija: Jim Kohlberg

Scenarij: Gwyn Lurie, Gary Marks 

Igrajo: Lou Taylor Pucci, J.K. Simmons, Julia Ormond, Cara Seymour, Mía Maestro 

Režiserski debi  Jima Kohlberga je premierno predvajan na letošnjem Sundanceu in že takrat sem ga postavil v rubriko obetavno.  Jim Kohlberg je v zrelih letih posnel svoj prvi film, pred tem se je štirikrat znašel v vlogi producenta, kar mu je zagotovo prineslo nekaj potrebnih izkušenj.  Navdih za film je našel v eseju priznanega nevrologa Oliverja Sacksa The Last Hippie,  ki je bil objavljen v  zbirki z naslovom An Anthropologist on Mars.  Esej je nastal na podlagi resničnega primera, dr. Sacks je konec sedemdesetih zdravil pacienta z zelo hudo obliko amnezije, ki jo je povzročil tumor na možganih.

Zakonca Henry in Hellen Sawyer njunega edinega otroka nista videla skoraj dvajset let. Ta je v poznih najstniških letih zaradi spora z očetom odšel od doma in se več ni vrnil. Dvajset let pozneje sta prejela klic iz lokalne bolnišnice. Poklicali so, ker so v oskrbo sprejeli moškega, ki naj bi bil njun sin Gabriel. Dolgo nazaj izgubljeni sin je končal v bolnišnici zaradi hude amnezije, ki jo povzroča ogromen možganski tumor. Ta je sicer benigen, toda Gabriel nujno potrebuje operacijo, če želi živeti. Ko sta prispela v bolnišnico, dvomov ni bilo. Zares je šlo za Gabriela, ki je nekaj zadnjih let živel kot klošar. Če bi se pravočasno javil zdravniku, bi tumor odkrili dovolj zgodaj in poškodb in amnezije ne bi bilo. Kakorkoli, operacija je nujna in Hellen in Henry sta srečna, da sta sploh našla sina, čeprav hudo bolnega. Gabriel je uspešno prestal operacijo in zdaj ga je čakal zahteven rehabilitacijski proces. V njegovi glavi so se ohranili zgolj stari spomini, možgani so nezmožni ustvarjanja novih spominov, po nekaj minutah je vse kar se je zgodilo, šlo v pozabo. Nato so po naključju odkrili, da se Gabriel odziva na glasbo. Zato je Henry opravil manjšo raziskavo, ki ga pripelje do nevrologinje Dianne Daley, ki ime veliko izkušenj na področju zdravljenja z glasbo.

V nekem intervjuju je režiser poudaril pomen glasbe in nekaterih znanih glasbenikov pri nastanku filma. Že od samega začetka je vedel, da od projekta ne bo nič, če mu ne bo uspelo pridobiti avtorskih pravic glasbenikov in glasbenih skupin, ki v filmu imajo pomembno vlogo. Najprej mu je uspelo prepričati zastopnike Boba Dylana, kasneje je pridobil pravice za glasbo ostalih skupin, ki tvorijo zares izjemen soundtrack: The Grateful Dead, The Beatles, The Rolling Stones in Crosby, Stills and Nash. In če vemo, da je pred nami neodvisni, nizkoproračunski projekt, potem je jasno, da je Kohlberg dosegel veliko.

Film se začne nekje na koncu osemdesetih, ko Sawyerjeva po dolgih letih ponovno najdeta izgubljenega sina, nakar s flashbacki skačemo v preteklost, najprej v Gabrielovo otroštvo in kasneje v njegova najstniška leta in polnoletnost, ko so spori z očetom dosegli vrhunec. V tem potovanju skozi čas glasba igra pomembno vlogo, saj je to edini način, s katerimi je mogoče zadeti pravo kombinacijo, ki omogoča dostop, do Gabrielovih spominov. Film je zanimiv zaradi dveh aspektov. V prvem pomembno vlogo igrata Gabriel in njegova glasbena terapevtka Dianne, ki z veliko potrpežljivosti in strokovnega znanja s pomočjo vinilk in gramofona brska po preteklosti in Gabrielovih možganih, ter jih poskuša spodbuditi k sprejemanju novih informacij. Drugi, veliko pomembnejši aspekt je odnos oče-sin in zglajevanje skoraj dvajset let starega spora. Očetova naloga je zaradi sinove bolezni toliko težja, toda Henry je prvič v življenju zares pripravljen prisluhniti sinovim besedam. Da bi to dosegel, potrebuje glasbo sinove mladosti, glasbo ki jo je vedno imel za ničvredno, sramotno in na nek način odgovorno za vse, kar se je zgodilo. A ker z Gabrielom ne more komunicirati drugače, kot skozi glasbo, se mora resno posvetiti glasbi sinove mladosti. Zgolj poslušanje pesmi ne bo dovolj, če želi doseči resno interakcijo, če želi Gabriela popolnoma razumeti, potem pora razumeti in vzljubiti tudi njegovo glasbo.

Medgeneracijski prepad je kriv za prva nesoglasja, ki pozneje postajajo nepremagljive ovire. Starejše generacije se ne prilagajajo, s svojim odporom do novega in drugačnega inicirajo spopad s potomci, od katerih pričakujejo spoštovanje in upoštevanje preživetih norm. Najprej moram priznati, da se odlično zavedam pomanjkljivosti Kohlbergove stvaritve, saj film vsebuje pošteno mero klišejev in predvidljivih narativnih prejemov, da bi mu pripisal kakšno točko v rubriki izvirnost. Tudi nekoliko manj izkušen gledalec bo opazil zanke, ki jih režiser vključuje v pripoved in se jim na koncu vrne zaradi pobiranja sentimentalnih točk (slabo srce J.K. Simmonsa, koncert Deadov), a to vseeno ne uniči dobrega vtisa. The Music Never Stopped zveni kot pesem, ki ste jo že večkrat slišali, a se jo nikoli ne naveličate. Film ponudi znane sestavine, a tisto kar šteje, je, kakovost teh sestavin. Igralski ekipa je suverena,čeprav se mi Lou Taylor Pucci zdi nekoliko premlad za vlogo Gabriela. Največ užitkov ponudi J.K. Simmons, ki je dolgemu seznamu odličnih nastopov dodal še eno izjemno prepričljivo odigrano vlogo. Zavedam se, da sem pri ocenjevanju tega filma nekoliko pristranski, če ne zaradi drugega, potem zaradi glasbenega okusa. V filmu bodo uživali vsi, ki jim glasba nekaj pomeni v življenju, saj nam Kohlberg sporoča, da glasba zbližuje, premaguje najvišje ovire in v nekaterih primerih celo zdravi medicinsko neozdravljiva stanja. 

Ocena: 

68. beneški filmski festival

Benetke bodo spet za nekaj časa postale svetovna prestolnica filma. 68. beneški filmski festival 31. avgusta odpira Clooneyjev The Ides of March. Na tekmovalnem sporedu najdemo 21 filmov  iz petnajstih držav (samostojno ali v koprodukciji). Letošnja bera filmov je zares zanimiva, pogled na imena režiserjev, ki bodo predstavili nove filme, je zares impresiven: Roman Polanski, David Cronenberg, William Friedkin, Todd Solondz, Andrea Arnold, Steve McQueen … Tudi ostala režiserska imena so zelo respektabilna, zato bo boj za glavno nagrado izjemno zanimiv. Zadnji festivalski dan je 10. september, ko  bodo tudi razglasili vse dobitnike nagrad. 

Tinker, Tailor, Soldier, Spy

Gary Oldman je George Smiley, upokojeni agent britanske tajne službe MI6. Ko vodilni v MI6  posumijo, da se v njihovih vrstah skriva dvojni agent,  ki dela za KGB, je na pomoč poklican Smiley, ki bo poskušal razkrinkati dvojnega agenta. Dogajanje je postavljeno v čas hladne vojne, film so posneli po knjižni predlogi Johna Le Carreja.

IMDB

Režija:  Tomas Alfredson

Igrajo: Gary Oldman, Colin Firth, Tom Hardy, Mark Strong, Ciarán Hinds

Wuthering Heights

Filmska zgodovina nam je ponudila številne ekranizacije znamenitega romana Emily Brontë, najstarejša nosi letnico 1920, najnovejša pa bo svetovno premiero doživela prav v Benetkah. Glavni adut najnovejše verzije je zagotovo ženska na režiserskem stolčku.

IMDB 

Režija: Andrea Arnold

Igrajo: Kaya Scodelario, James Howson, Oliver Milburn

Texas Killing Fields

Drugi celovečerec Ami Canaan Mann, hčerke slavnega Michaela Manna je temačni krimi triler, v katerem teksaška detektiva oddelka za umore lovita sadističnega morilca, ki trupla svojih pohabljenih žrtev odlaga v lokalnem močvirju.

IMDB

Režija:  Ami Canaan Mann

Igrajo: Sam Worthington, Jessica Chastain, Chloe Grace Moretz, Jeffrey Dean Morgan

The Ides of March

S svojim  četrtim filmom se George Clooney spet podaja v svet politike in političnih igric. Tokrat bo v ospredju predsedniška kampanja in vse kar paše zraven. V to umazano politično vojno, polno zakulisnih igric in nizkih udarcev se spusti tudi Stephen Myers (Gosling), idealistični član volilnega štaba predsedniškega kandidata,  ki ga igra prav Clooney.

IMDB

Režija: George Clooney

Igrajo: Ryan Gosling, George Clooney, Paul Giamatti, Marisa Tomei, Philip Seymour Hoffman

Quando la notte (Ehen the Night)

Marina je krhka mlada ženska, ki se trudi po najboljših močeh, da bi bila dobra mama. V upanju, da bo sprememba okolja izboljšala dojenčkovo splošno počutje se odloči, da bo preživela poletne počitnice v gorah. Marina zase in otroka najame apartma pri gorskem vodiču  Manfredu. 

IMDB

Režija: Cristina Comencini

Igrajo: Filippo Timi, Claudia Pandolfi, Thomas Trabacchi

Terraferma

Majhna ribiška vasica na Siciliji je bila dolgo časa pozabljena, v številnih pogledih izolirana od ostanka sveta . Nato so v vasico začeli prihajati prvi turisti, malo za njimi so se v bližnjih vodah pojavili tudi prvi ilegalni prebežniki.

IMDB

Režija: Emanuele Crialese

Igrajo: Filippo Pucillo, Donatella Finocchiaro, Giuseppe Fiorello, Claudio Santamaria

A Dangerous Method

David Cronenberg se po štiriletnem premoru vrača na s pripovedjo, ki v središče postavlja  prijateljstvo med nevrologom Carlom Jungom in Sigmundom Freudom.  Scenarij je prispeval oskarjevec Christopher Hampton.

IMDB

Režija: David Cronenberg

Igrajo: Viggo Mortensen, Keira Knightley, Michael Fassbender, Vincent Cassel

4:44 Last Day On Earth

V prostornem stanovanju, na gričih nad mestom živita zakonca.  On je uspešen filmski igralec, ona je slikarka. Pred njima je na prvi pogled povsem običajen dan. Na prvi pogled zato, ker je prav ta dan za zakonca in človeštvo zadnji dan pred apokalipso, ki so jo napovedli za naslednji dan. Konec sveta se bo zgodil jutri, natanko ob 4:44. 

IMDB

Režija: Abel Ferrara

Igrajo: Willem Dafoe, Shanyn Leigh, Natasha Lyonne, Paz de la Huerta

Killer Joe

Oskarjevec William Friedkin bo po petih premora predstavil novi film. Gre za komično dramo, v kateri Emile Hirsch igra mladeniča v življenjski nevarnosti. V nezaviden položaj so ga spravili dolgovi, ki jih ta želi poplačati z materino življenjsko polico. Zato najame morilca, ki bo poskrbel, da bo polica kmalu izplačana.

IMDB

Režija: William Friedkin

Igrajo: Matthew McConaughey, Emile Hirsch, Thomas Haden Church, Gina Gershon

Un été brûlant (A Burning Hot Summer)

Film se začne v vroči poletni noči, ko se športni avtomobil zaleti v drevo. Po časovnem skoku v preteklost spoznamo Paula, slikarja Frederica, njegovo partnerko Angele in Paulovo prijateljico Elisabeth. Nato spremljamo njihov vsakdan in njihove ljubezensko-življenjske pripetljaje.

IMDB

Režija: Philippe Garrel

Igrajo: Monica Bellucci, Louis Garrel, Céline Sallette, Jérôme Robart

Tao jie  (A Simple Life)

Preprosto življenje je tenkočutna pripoved, ki v središče postavlja odnos med mladim gospodom in starejšo družinsko služkinjo.

IMDB

Režija: Ann Hui

Igrajo: Andy Lau, Deanie Yip, Anthony Wong, Tsui Hark

Hahithalfut  (The Exchange)

Nekega dne se poročeni mož  nepričakovano vrne domov,v stanovanje vstopi ob uri, ko ga navadno ni doma. Začne opazovati interijer svojega doma in spečo soprogo na postelji. To početje kmalu postane njegova obsesija.

IMDB

Režija: Eran Kolirin

Igrajo: Rotem Keinan, Sharon Tal, Dov Navon, Shirili Deshe

Alpeis (Alps) 

Alps je podjetje, ki se ukvarja, ki se ukvarja z nekoliko nenavadno dejavnostjo. Podjetje ponuja družinam in posameznikom nekakšno nadomestilo za njihove najbližje, ki jih več ni med živimi.  T.i. nadomestki s svojo prisotnostjo pomagajo ožaloščenim v težkih trenutkih, svoje obnašanje pa prilagajajo značaju pokojne osebe.

IMDB

Režija: Giorgos Lanthimos

Igrajo: Ariane Labed, Aggeliki Papoulia, Aris Servetalis, Johnny Vekris

Shame

Pripoved se osredotoča na Brandona, moškega sredi tridesetih in na njegove številne seksualne podvige. Njegov življenjski stil je ogrožen, ko se v stanovanje vseli njegova trmasta sestra

IMDB

Režija: Steve McQueen

Igrajo: Michael Fassbender, Carey Mulligan, James Badge, Nicole Beharie

L'ultimo terrestre

Zgodba prikazuje zadnji teden na Zemlji pred prihodom vesoljcev. Spremljamo jo skozi oči moškega, ki sovraži ženske, ljubi osamljenost in vsakodnevno rutino.

IMDB

Režija: Gian Alfonso Pacinotti

Igrajo: Gabriele Spinelli, Anna Bellato, Roberto Herlitzka, Teco Celio

Carnage

Dva  11-letnika se stepeta na šolskem igrišču. Zato starša fanta, ki je bil pretepen povabita starša nasilnega fanta na obisk. Druženje na njunem domu naj bi razjasnilo okoliščine neljubega dogodka in pomagalo zgladiti spor.

IMDB

Režija: Roman Polanski

Igrajo: Jodie Foster, Kate Winslet, Christoph Waltz, John C. Reilly

Poulet aux prunes  (Chicken with Plums)

Pripoved nas popelje  v Teheran, na koncu petdesetih let prejšnjega stoletja,  kjer spoznamo  Nasser ja Ali Khana, slavnega violinista. Njegov najljubše glasbilo je uničeno in ko glasbeniku ne uspe najti ustrezno zamenjavo, začne razmišljati o nesmiselnosti življenja brez glasbe. Razmišljanje ga popelje v preteklost, najprej v mladost in kasneje v otroštvo.

IMDB

Režija: Vincent Paronnaud, Marjane Satrapi

Igrajo: Mathieu Amalric, Maria De Medeiros, Golshifteh Farahani, Isabella Rossellini

Faust

Zgodba navdih črpa iz nemške legende o človeku, ki je sklenil pogodbo s hudičem in zamenjal dušo za znanje.

IMDB

Režija: Aleksandr Sokurov

Igrajo: Hanna Schygulla, Maxim Mehmet, Isolda Dychauk

Dark Horse

Novi film Todda Solondza govori o ljubezenskem razmerju moškega in ženske v tridesetih. On je goreči zbiralec igrač, ona družinska črna ovca. Že iz tega kratkega opisa je razvidno -spet klasični Solondz.

IMDB

Režija: Todd Solondz

Igrajo: Selma Blair, Jordan Gelber, Justin Bartha, Mia Farrow, Christopher Walken

Himzu

Shion Sono se je tokrat odločil za adaptacijo mange priznanega japonskega avtorja Minoruja Furuyame.

IMDB

Režija: Shion Sono

Igrajo: Shôta Sometani, Fumi Nikaidô, Tetsu Watanabe, Mitsuru Fukikosh

Saideke Balai (Warriors of the Rainbow: Seediq Bale)

Film posnet po resničnih dogodkih govori o Mouna Rudu, bojevniku iz aboriginskega plemena Seediq, ki je stal na čelu vstaje proti veliko močnejšim japonskim okupatorjem.

IMDB

Režija: Te-Sheng Wei

Igrajo: Da-Ching, Umin Boya, Landy Wen, Lo Mei-ling

Kyatapira (Caterpillar)

Slovenski naslov: Gosenica
Drugi naslovi: Caterpillar  
Država: Japonska 
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 85', Imdb
Režija: Koji Wakamatsu
Scenarij: Hisako Kurosawa, Masao Adachi
Igrajo: Shinobu Terajima, Keigo Kasuya, Emi Masuda, Sabu Kawahara

Gosenica se je znašel na tekmovalnem sporedu predzadnjega Berlinskega filmskega festivala, kjer je doživel svetovno premiero in domov odšel z nagrado za najboljšo igralko. Koji Wakamatsu sodi v krog najbolj prepoznavnih japonskih režiserjev, v svoji dolgi in bogati karieri je posnel več kot sto filmov. Režisersko ime si je ustvaril s snemanjem na Japonskem svojčas izjemno popularnih pink filmov. Ta žanrska opredelitev predstavlja posebno smer v japonski kinematografiji,  t.i. roza filmi so skoraj dva desetletja (1960-1980) dominirali na Japonskem. Glavna značilnost teh filmov je njihova mehkopornografska vsebina, ki je na Japonskem povzročila dvajset let trajajočo softporn evforijo.

V času druge svetovne vojne je mladi Tadashi Kurokawa vpoklican v cesarsko vojsko. Doma med njegovimi domači je ostala soproga  Shigeko, Tadashi pa je odšel na eno izmed bojišč. Čez nekaj časa ga je domov pripeljal črni avto japonske vojske, vojaki so v hišo prinesli njegovo pohabljeno telo, pravzaprav trup brez okončin. Tadashi izgubil obe roki in nogi, ostal je brez sluha in tudi govoriti ni mogel, iz sebe je s težavo spravil nekaj nerazumljivih zvokov. Shigeko je z grozo v očeh pogledala človeka, ki naj bi bil njen mož in histerično zbežala iz hiše. Tadashi se je vrnil domov  s hudo invalidnostjo, odlikovanji in statusom vojnega heroja, o njem so pisali v časopisih, ki so mu nadeli vzdevek Bog Vojne. Sedaj je na njegovo ženo Shigeko padla vsa odgovornost, sedaj ona mora dokazati svojo lojalnost cesarju in državi in njegovi družini tako, da se posveti negovanju in skrbi pohabljenega moža.

V uvodu v film režiser kombinira dokumentarne posnetke in prizore požigov in posilstev, ki jih japonski vojaki izvajajo v imenu cesarja in japonskega ljudstva. Nato se vrnemo na Japonsko, kjer režiser slika stanje duha in neko splošno klimo, ki je takrat vladala med prebivalstvom, ter njihovo pripravljenost in samoumevnost sodelovanje v vojni. Iz tega nekoliko širšega okvirja se potem posveti posamezniku, ko nam skozi usodo pohabljenega japonskega vojnega heroja in njegove nesrečne žene predstavi vpliv vojne na osnovno družbeno celico – družino. Če nekoliko posplošimo stvari, lahko rečemo, da je pohabljeni vojak metafora za poraženo in osramočeno Japonsko državo, njegova soproga pa bi lahko bila prispodoba za celoten japonski narod v širšem smislu oz. japonske žene in otroke v ožjem smislu. Koji Wakamatsu posveča pozornost položaju ženske v družbi, ki jo družbene norme kljub fizični superiornosti (konkretno, v primerjavi z invalidnim moškim), potiskajo v inferioren položaj. Položaj ki ga ženska/narod sprejema zaradi ljubezni do moža/domovine, a obenem počasi uvideva zgrešeno nepravičnost takega stanja. Pomembno vlogo igra tudi aspekt seksualne podrejenosti ženske v takratni družbi, ki ga Wakamatsu manifestira skozi (pretirano) pohotnost pohabljenca. Gosenica je film z izjemno močnim protivojnim sporočilom, ki iz japonskega stališča vsebuje izjemno veliko dozo samokritičnosti. Koji Wakamatsu je celo šel tako daleč, da je japonsko premiero filma tempiral na obletnico japonske kapitulacije v drugi svetovni vojni. Film se izplača videti zaradi več razlogov. Poleg zanimivih zgodovinskih momentov velja izpostavim dobro igro obeh glavnih protagonistov, Shinobu Terajima je za svojo vlogo prejela srebrnega medveda, ter efektno kombiniranje in sinhronizacijo arhivskega in igranega materiala. Kljub temu film pri meni ni dosegel močnejšega čustvenega angažmaja, odnos med zakoncema je žrtev metafor in tukaj vidim največ razlogov, zaradi katerih film ne naredi boljšega vtisa.

Ocena: 

Hesher

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 106' ,  Imdb
Režija: Spencer Susser
Scenarij: Spencer Susser, David Michôd
Igrajo: Joseph Gordon-Levitt, Devin Brochu, Natalie Portman, Rainn Wilson, Piper Laurie

Spencer Susser je ameriški član avstralskega filmskega združenja Blue-Tongue Films, ki sem ga že omenjal, ko sem pisal prispevek za Živalsko kraljestvo (Animal Kingdom, David Michôd, 2010).  Susserjev celovečerni debi je bil premierno predvajan na lanskem Sundanceu, kjer ga je publika naklonjena neodvisnem filmu toplo sprejela, toda kasnejše kritike so bile veliko bolj zadržane, ko so film videli na nekaj drugih festivalih in potem še v omejeni distribuciji v ameriških kinih. Pri pisanju scenarija je pomagal David Michôd, režiser Živalskega kraljestva, pri projektu je baje zelo aktivno sodelovala tudi Natalie Portman. Susser trenutno piše scenarij za svoj naslednji projekt z naslovom I Love Sarah Jane, ki je nekakšna nadgradnja njegovega a kratkega filma z identičnim naslovom, ki je pred tremi leti prejel nekaj festivalskih nagrad.

T.J. je mlajši najstnik, ki se s težavo prebija skozi zelo zahtevno obdobje. Družino je močno prizadela smrt njegove matere, ki je umrla pred nekaj meseci, toda T.J. kljub vsemu še vedno funkcionira. Za razliko od očeta Paula, ki cele dneve preživi na kavču dnevne sobe. Ko antidepresivi začnejo popuščati, Paul vzame nov odmerek in zaspi na kavču. T.J.ejeva babica je enostavno prestara, da bi lahko kvalitetno skrbela zanj, zato je T.J. največkrat prepuščen samemu sebi. Nemalo težav mu povzroča lokalni nasilnež, ki se pogosto spravlja nanj in mu greni že tako neprijazno otroštvo. Nato T.J. po nesrečnem spletu okoliščin sreča Hesherja, potepuškega čudaka z dolgimi mastnimi lasmi in doma narejenimi tetovažami. Že pogled nanj mu požene kocine pokonci, tod T.J. je kriv, da je Hesher izgubil zadnje začasno prebivališče. Zato si ta vzame pravico in se na lastno pest vseli v hišo fantove babice. Paul je prešibek, da bi se mu postavil po robu, babica pa je prepričana, da je dolgolasi mladenič vnukov sošolec. Nekaj dni po Hesherjevem prihodu v hišo sta se oče in babica že navadila na njegovo prisotnost, živita v nekakšnem sožitju  z vsiljivcem in zdi se, da je le T.J. tisti, ki se popolnoma zaveda absurdnosti trenutnega položaja.    

Susserjev  film je nenavadna filmska pripoved, v katerem dobimo izdatno dozo sočnih kletvic in neokusnih dialogov. Hesher je mladenič, ki se požvižga na vse vedenjske norme, uživa v glasnih težkometalnih zvokih, ljubi ogenj, eksplozije in pornografijo. Rdeča nit zgodbe je disfunkcija družine, ki jo gledalci doživljamo skozi oči mladega fanta, ki se poskuša soočiti z bolečo izgubo. T.J. ne more računati na očetovo pomoč, saj se oče od ženine smrti prebija skozi vsakdan v nekakšnem polzavestnem stanju, popolnoma izključen iz družinskega življenja. Tudi ko odreagira na neko situacijo, to stori nataktično ali prepozno. Ko v zgodbo vstopi Hesher, se T.J. sprva počuti ogroženo, toda kasneje, v pomanjkanju boljših rešitev, vendarle stegne roko proti njem in zaprosi za pomoč. In čeprav se je vsiljivec sprva držal nevtralno in ravnodušno prenašal T.J.-jevo stisko, se v njem počasi začne prebujati tisti zaščitniški očetovski gen.

Moram priznati, da so moja pričakovanja bila zastavljena nekoliko višje, a vseeno z videnim nisem razočaran. Film je zelo zabaven po zaslugi odličnega Josepha Gordon-Levitta, saj je Hesher eden najbolj odbitih, samosvojih filmskih junakov, ki sem jih kdaj gledal. Film se splača videti že zaradi njegovega dobre igre, Hesherjevih »globokoumnih« opažanj, življenjskih nasvetov in zabavnih metafor. Susser se osredotoča na T.J.-ja in njegovo družino in čeprav je Hesher glavna zvezda filma, o njem ne izvemo skoraj nič. In prav to mi se zdi najbolj sporno, saj je Hesher lik brez ozadja, mož brez preteklosti in prihodnosti. Ja, tudi Natalie Portman je zraven, a je njena blagajničarka Nicole povsem nedorečena, skorajda brez karakterizacije, zato film nebi zgubil veliko, če jo nebi bilo zraven. Le eno znano ime manj, na seznamu nastopajočih.  Omeniti velja še Piper Laurie (še danes je prva misel ob njenem imenu kultni  Carrie), v vlogi T.J.-jeve babice, ki v navezi z J.G.Levittom kreira nekaj zabavno-čustvenih vložkov. Ponesrečen se  mi zdi tudi finale, ki v ideji, da je smrt lahko novi začetek išče lahkotno poentiranje, ki ne doseže gledalca in ga več ali manj pusti ravnodušnega. Na koncu se spet moram vrniti k glavnemu adutu - Hesherju, ki je preveč  zabaven, provokativen in unikaten, da bi ga spregledali. (+3)

Ocena:

Super

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Komedija, Drama
Dolžina: 96',  Imdb
Režija: James Gunn
Scenarij: James Gunn
Igrajo: Rainn Wilson, Ellen Page, Liv Tyler, Kevin Bacon, Michael Rooker, Nathan Fillion

Dolgemu seznamu superjunakov, ki so svoja junaška dejanja izvajali na filmskih platnih se je letos priključil še The Crimson Bolt. Gre za nizkoproračunski projekt Jamesa Gunna, ki naj bi stal skromnih 2,5 milijona zelencev, a mu zaenkrat kljub majhnem vložku ni uspelo povrniti vloženega, zato je že po naravi stvari pričakovano, da se zraven takšnega filma dodajajo oznake tipa neuspešno, zgrešeno, slabo… Zdaj, ko je film izšel na DVD/BR ploščku, bo verjetno pokasiral nekaj več in tako vendarle prilezel na zeleno vejo, kar je dobra priložnost za vse, ki se želijo na lastne oči prepričati v njegovo (ne)kakovost  v udobju domače dnevne sobe, kajti film zagotovo ne bo doživel mednarodne kino distribucije.

Že v uvodnih kadrih nam Frank razloži, da je v celem življenju doživel le dva popolna trenutka. Prvi se je zgodil, ko je dahnil usodni da in poročil Sarah, drugi se nanaša na njegovo pomoč policistu pri aretaciji bežečega nepridiprava. Frank je po nesrečnem otroštvu in frustrirajočih najstniških letih končno dočakal boljše čase. Zdaj ima Sarah in to je več ali manj vse, kar potrebuje. Toda Sarah je angel z napako, ki za sabo ima neprijetno obdobje, ki sta ga najbolj zaznamovala razuzdano življenje in mamila. Frank je opazil znamenja, ki so govorila, da se Sarah počasi vrača na stara pota in ko se je na vratih njunega doma pojavi Jacques, njen nekdanji fant, je Frank vedel, da to ne pomeni nič dobrega. Nekaj dni kasneje je Sarah pobrala stvari in ga zapustila. Vrnila se k Jacquesu in staremu načinu življenja. Jacques je sicer šef lokalne kriminalne združbe, ki želi prevzeti kontrolo nad trgovino z mamili, zato je Sarah vedno dobro založene z drogo. A Frank ne bo kar tako obupal, boril se bo za Sarah in jo poskušal prepričati, naj se vrne domov. Ko se njegov prvi poskus izjalovi, se odloči, da bo postal Crimson Bolt, maskirani borec za pravico, zaščitnik šibkih in najhujši sovražnik mestnih kriminalcev.

Moje prvo druženje z Jamesom  Gunnom je obenem bil njegovim prvi odmevnejši naslov Plazilci (Slither, 2006), podrobnejša raziskava njegovega ustvarjanja razkrije sodelovanje s slavnim Georgeom Romerom. Skupaj sta delala na scenariju za rimejk Romerove Zore živih mrtvecev (Dawn of the Dead, Zack Snyder, 2004).  Super je nenavadna žanrska mešanica, ki jo številni primerjajo z Kick Ass  (Matthew Vaughn, 2010) in filma res imata kar nekaj stičnih točk, a se mi nekako bolj posrečena primerjava zdi tista z Defendorjem  (Peter Stebbings, 2009), z eno pomembno razliko. Gunnova komedija je veliko bolj temačna in veliko bolj nasilna. Tudi tukaj se nekaj koleščkov v glavi naslovnega junaka vrti v napačni smeri, toda Crimson Bolt ne le da nima nobenih nadnaravnih supermoči, preden se postavi po robu kriminalcem, mora premagati zelo človeški občutek strahu. Vsak začetek je težek, v snovanju strategije je Frank najprej bral različne stripe o superjunakih a na koncu spoznal, da bo tisto kar išče našel v stripih, v katerih junaki nimajo nadnaravnih moči.

Odzivi na film so zelo različni, od tistih, ki so mu skrajnje nenaklonjeni, do tistih ki jim je Gunnova stvaritev bila zelo všeč. Že takoj po ogledu mi je bilo jasno, da se mi je film dopadel, a ko sem ga kasneje v miru analiziral sem spoznal, da je Super v resnici super film. Film, ki mu ne morem dodeliti povprečno trojko, že zato, ker se je avtor požvižgal na MPAA rating in se že v startu sprijaznil z velikim R (nekaj podobnega, kot tisti krogci na naših televizijah) in klasifikacijo, ki se ji vsak resen zaslužkar želi izogniti. Gunn je svojemu superjunaku dal občutek za pravičnost, a mu obenem v roke potisnil orožje - veliki ključ, (takšen, ki ga uporabljajo vodovodarji) in mu naročil, naj kaznuje in preganja zločince. Dodelil mu je, tako kot je to v navadi, pomočnika(co), in če pošteno napnem možgane, se ne morem spomniti nobenega sidekicka, ki bi tako močno poživel dogajanje in ga povzdignil na višji, intenzivnejši (beri: bolj krvav) nivo. Gunn svojega junaka prefinjeno pelje po zelo tenki črti med psihopatom in pravičnikom, zraven (auto)parodira superjunake, a vseeno ne pozabi na njegovo stisko, jo uspešno predstavi kot realno-stvarno, ter tako njegovim prizadevanjem ponudi legitimnost in pribori našo naklonjenost. Priznam, da Rainnu Wilsonu doslej nisem bil preveč naklonjen, čeprav nisem videl veliko njegovih filmov. No, po tem filmu se moje mnenje korenito spreminja, saj je Wilsonov s svojim mrkim psiho-obrazom odlično znašel v naslovni vlogi, še posebej mi je bil všeč njegov globoki glas v offu. Enako dobra, če ne boljša je Ellen Page kot Libby/Boltie, ki v svojo karakter vnese neverjetno energijo in strast, njena pretirana vnema še dodatno podžge atmosfero in sprovocira še več akcije. Heh, pomembno je, da se nekaj dogaja, kazen si zasluži tisti, ki prodaja drogo, a pravično maščevanje čaka tudi tistega, ki praska parkirane avtomobile.

Ocena: