Slovenski naslov:
Gosenica
Drugi naslovi:
Caterpillar
Država:
Japonska
Leto:
2010
Žanri:
Drama
Dolžina:
85',
Imdb
Režija:
Koji Wakamatsu
Scenarij:
Hisako Kurosawa, Masao Adachi
Igrajo:
Shinobu Terajima, Keigo Kasuya, Emi Masuda, Sabu Kawahara
Gosenica se je znašel na tekmovalnem sporedu predzadnjega Berlinskega filmskega festivala, kjer je doživel svetovno premiero in domov odšel z nagrado za najboljšo igralko. Koji Wakamatsu sodi v krog najbolj prepoznavnih japonskih režiserjev, v svoji dolgi in bogati karieri je posnel več kot sto filmov. Režisersko ime si je ustvaril s snemanjem na Japonskem svojčas izjemno popularnih pink filmov. Ta žanrska opredelitev predstavlja posebno smer v japonski kinematografiji, t.i. roza filmi so skoraj dva desetletja (1960-1980) dominirali na Japonskem. Glavna značilnost teh filmov je njihova mehkopornografska vsebina, ki je na Japonskem povzročila dvajset let trajajočo
softporn evforijo.
V času druge svetovne vojne je mladi Tadashi Kurokawa vpoklican v cesarsko vojsko. Doma med njegovimi domači je ostala soproga Shigeko, Tadashi pa je odšel na eno izmed bojišč. Čez nekaj časa ga je domov pripeljal črni avto japonske vojske, vojaki so v hišo prinesli njegovo pohabljeno telo, pravzaprav trup brez okončin. Tadashi izgubil obe roki in nogi, ostal je brez sluha in tudi govoriti ni mogel, iz sebe je s težavo spravil nekaj nerazumljivih zvokov. Shigeko je z grozo v očeh pogledala človeka, ki naj bi bil njen mož in histerično zbežala iz hiše. Tadashi se je vrnil domov s hudo invalidnostjo, odlikovanji in statusom vojnega heroja, o njem so pisali v časopisih, ki so mu nadeli vzdevek Bog Vojne. Sedaj je na njegovo ženo Shigeko padla vsa odgovornost, sedaj ona mora dokazati svojo lojalnost cesarju in državi in njegovi družini tako, da se posveti negovanju in skrbi pohabljenega moža.
V uvodu v film režiser kombinira dokumentarne posnetke in prizore požigov in posilstev, ki jih japonski vojaki izvajajo v imenu cesarja in japonskega ljudstva. Nato se vrnemo na Japonsko, kjer režiser slika stanje duha in neko splošno klimo, ki je takrat vladala med prebivalstvom, ter njihovo pripravljenost in samoumevnost sodelovanje v vojni. Iz tega nekoliko širšega okvirja se potem posveti posamezniku, ko nam skozi usodo pohabljenega japonskega vojnega heroja in njegove nesrečne žene predstavi vpliv vojne na osnovno družbeno celico – družino. Če nekoliko posplošimo stvari, lahko rečemo, da je pohabljeni vojak metafora za poraženo in osramočeno Japonsko državo, njegova soproga pa bi lahko bila prispodoba za celoten japonski narod v širšem smislu oz. japonske žene in otroke v ožjem smislu. Koji Wakamatsu posveča pozornost položaju ženske v družbi, ki jo družbene norme kljub fizični superiornosti (konkretno, v primerjavi z invalidnim moškim), potiskajo v inferioren položaj. Položaj ki ga ženska/narod sprejema zaradi ljubezni do moža/domovine, a obenem počasi uvideva zgrešeno nepravičnost takega stanja. Pomembno vlogo igra tudi aspekt seksualne podrejenosti ženske v takratni družbi, ki ga Wakamatsu manifestira skozi (pretirano) pohotnost pohabljenca. Gosenica je film z izjemno močnim protivojnim sporočilom, ki iz japonskega stališča vsebuje izjemno veliko dozo samokritičnosti. Koji Wakamatsu je celo šel tako daleč, da je japonsko premiero filma tempiral na obletnico japonske kapitulacije v drugi svetovni vojni. Film se izplača videti zaradi več razlogov. Poleg zanimivih zgodovinskih momentov velja izpostavim dobro igro obeh glavnih protagonistov, Shinobu Terajima je za svojo vlogo prejela srebrnega medveda, ter efektno kombiniranje in sinhronizacijo arhivskega in igranega materiala. Kljub temu film pri meni ni dosegel močnejšega čustvenega angažmaja, odnos med zakoncema je žrtev metafor in tukaj vidim največ razlogov, zaradi katerih film ne naredi boljšega vtisa.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar