The Beaver

Slovenski naslov: Bober 
Država: ZDA, ZAE
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 91', Imdb
Režija: Jodie Foster
Scenarij: Kyle Killen
Igrajo: Mel Gibson, Jodie Foster, Anton Yelchin, Jennifer Lawrence, Henry Riley Thomas

Pregovor pravi, da spoznaš kdo so pravi prijatelji šele takrat, ko si v težavah. Nekaj takega bi lahko veljalo tudi za odnos na relaciji Mel Gibson - Jodie Foster. Fosterjeva je v času vsesplošnega zanikanja Gibsonovega igralsko-režiserskega obstoja zbrala dovolj poguma in mu ponudila glavno vlogo. Čeprav me oddaje o šov biznisu in filmskih zvezdah niso nikoli kaj prida zanimale, Gibsonove antisemitistične izjave, družinsko nasilje in vse ostalo povezano z njegovo odvisnostjo od alkohola, je bilo res težko spregledati. Kakorkoli, Gibson si je sam skuhal vročo kašo. Lani mu je po sedmih letih brez nastopa v igranem filmu priložnost ponudil Martin Campbell, v svoji krimi drami Na robu teme (The Edge of Darkness),  letos ga se je spomnila še Fosterjeva, s katero sta tako še drugič skupaj stala pred kamerami. Zadnjič sta združila moči pred sedemnajstimi leti v Donnerjevem Mavericku.

Spoznajmo Walterja Blacka, uspešnega poslovneža, soproga in očeta, ki je v življenju dosegel veliko. Njegova čudovita žena Meredith mu je rodila pametna sinova, mlajšega Stewarta in starejšega Porterja. Finančno priskrbljena družina ima vse predpogoje za družinsko idilo, toda atmosfera v družini je daleč od idealne. Walter se že dalj časa bori z zelo hudo depresijo, ki je pred kratkim dosegla vrhunec, ko se je izselil iz družinske hiše in se nastanil v hotelu. Vselitev v hotelsko sobo je obeležil z nakupom celega zaboja žganih pijač. Med pijančevanjem se v njegovi glavi izkristalizira misel, da je samomor edina trajna rešitev, zato se odloči, da bo naredil konec svojemu trpljenju. Na njegovo (ne)srečo je v tistem trenutku bil tako nažgan, da se je cela štorija končala z hudim mačkom in poskusom samomora. Tista noč je imela še en stranski učinek, saj se je Walter zbudil s plišastim bobrom na levi roki. In ko je bober spregovoril z zanimivim britanskim naglasom, je Walter dobil tesnega prijatelja, ki razume vse njegove težave in strahove, se za razliko od njega odlično nosi z depresijo in kot vse kaže, pozna pot iz labirinta polnega slepih ulic, v katerega je Walter nehote zašel. Od tistega trenutka naprej Walter začne z okolico komunicirati preko svojega pri(ročnega) prijatelja in stvari po dolgem času zanj in njegovo družino delujejo bolj optimistično.

Ameriška premiera tretjega celovečerca Jodie Foster je bila zavoljo negativne publicitete okoli zadnjih »podvigov«  Mela Gibsona prestavljena, a ji tudi to ni pomagalo na kinoblagajnah. Film je pogorel in v ZDA doslej ni zaslužil niti milijon zelencev, kar je ob proračunu ocenjenem na 21 milijonov $, velikanska negativna razlika. Nekoliko bolje mu kaže v tujini, kjer je že zaslužil šestkrat več, kot v domovini. A finančni neuspeh ne gre izključno pripisati negativni publiciteti, vsaj deloma je kriva tudi žanrska umestitev in dejstvo, da gre za črnogledo pripoved o moškem, ki z okolico komunicira skozi plišasto igračo. Danes  itak največ dobička prinašajo veliki tres-bum-bang spektakli, trend gledanja filmskih smeti je močnejši kot kdajkoli.

Če ste se odločili ponuditi priložnost naslovnemu umotvoru, se najprej morate sprijazniti z ugotovitvijo, da je zdravljenje hude depresije mogoče izpeljati tudi na kakšen bolj čudaški način. Konkretno, v našem primeru je to manifestacija pozitivnega, še neokuženega dela človeške osebnosti, skozi plišasto igračo, ki so jo junak nadene na roko. Pripoved lahko razčlenimo na dva najpomembnejša dela. Prvi pomembnejši del se posveča težavam glavnega junaka, drugi nekoliko manj izpostavljen element je odnos očeta in starejšega sina Portera. Seveda, zraven najdemo še nekaj pomožnih snovi, ki imajo svojo vlogo v strukturi filma kot so: ohranitev propadajočega zakona in čustvena vez med zakoncema, odnos z mlajšim sinom, ter romantična doživetja starejšega. Gibsonova interpretacija je zares odlična, ob pogledu na njegov obraz sem imel občutek, da je njegova filmska vloga zgolj podaljšek tistega, kar se mu dogaja v zasebnem življenju. In če rečem, da je Mel v epicentru, takoj zraven (na njegovi roki) je tudi bober - refleksija prisebne  polovice, ki prevzame kontrolo nad njegovim življenjem. Veliko pozornosti je posvečeno tudi manjšim detajlom pri prikazovanju njegove disfunkcije, zato se pogosto moramo skoncentrirati, da lahko spremljamo dejanja obeh. Nemalokrat je to opazovanje zelo zabavno, kot npr. v ljubezenskem prizoru, ko velja posebno pozornost nameniti bobru in njegovemu doživljanju posteljne akcije. V vlogi  starejšega sina se zelo dobro odreže Anton Yelchin, ki prepričljivo upodobi najstnika, ki se poskuša distancirati od svojih genetsko definiranih lastnosti in se tako izogniti prednastavljeni preobrazbi v zvesto kopijo svojega očeta. V filmu nekaj prostora dobi tudi Jennifer Lawrence, a se mi romanca med starejšim sinom in najpametnejšim dekletom na šoli zdi vsiljena in ničkaj prepričljiva. Pričakoval sem tudi, da bo več prostora posvečeno odnosu med zakoncema, toda režiserka svoj nastop pred kamero omeji na konkretno, a po moji skromni oceni premalo izpostavljeno vlogo. Črnohumoren pogled na depresijo, najpogostejšo disfunkcijo modernega časa, je po moji oceni preveč poenostavljen pogled na problem, ki nikoli ne poskuša bolj odločno poseči v srž problema, ne raziskuje korenine trenutnega položaja in se raje posveča iskanju sprejemljivega happyenda.

Ocena: