The Music Never Stopped

Slovenski naslov: Ni naslova

Država: ZDA

Leto: 2011

Žanri: Drama

Dolžina: 105', Imdb 

Režija: Jim Kohlberg

Scenarij: Gwyn Lurie, Gary Marks 

Igrajo: Lou Taylor Pucci, J.K. Simmons, Julia Ormond, Cara Seymour, Mía Maestro 

Režiserski debi  Jima Kohlberga je premierno predvajan na letošnjem Sundanceu in že takrat sem ga postavil v rubriko obetavno.  Jim Kohlberg je v zrelih letih posnel svoj prvi film, pred tem se je štirikrat znašel v vlogi producenta, kar mu je zagotovo prineslo nekaj potrebnih izkušenj.  Navdih za film je našel v eseju priznanega nevrologa Oliverja Sacksa The Last Hippie,  ki je bil objavljen v  zbirki z naslovom An Anthropologist on Mars.  Esej je nastal na podlagi resničnega primera, dr. Sacks je konec sedemdesetih zdravil pacienta z zelo hudo obliko amnezije, ki jo je povzročil tumor na možganih.

Zakonca Henry in Hellen Sawyer njunega edinega otroka nista videla skoraj dvajset let. Ta je v poznih najstniških letih zaradi spora z očetom odšel od doma in se več ni vrnil. Dvajset let pozneje sta prejela klic iz lokalne bolnišnice. Poklicali so, ker so v oskrbo sprejeli moškega, ki naj bi bil njun sin Gabriel. Dolgo nazaj izgubljeni sin je končal v bolnišnici zaradi hude amnezije, ki jo povzroča ogromen možganski tumor. Ta je sicer benigen, toda Gabriel nujno potrebuje operacijo, če želi živeti. Ko sta prispela v bolnišnico, dvomov ni bilo. Zares je šlo za Gabriela, ki je nekaj zadnjih let živel kot klošar. Če bi se pravočasno javil zdravniku, bi tumor odkrili dovolj zgodaj in poškodb in amnezije ne bi bilo. Kakorkoli, operacija je nujna in Hellen in Henry sta srečna, da sta sploh našla sina, čeprav hudo bolnega. Gabriel je uspešno prestal operacijo in zdaj ga je čakal zahteven rehabilitacijski proces. V njegovi glavi so se ohranili zgolj stari spomini, možgani so nezmožni ustvarjanja novih spominov, po nekaj minutah je vse kar se je zgodilo, šlo v pozabo. Nato so po naključju odkrili, da se Gabriel odziva na glasbo. Zato je Henry opravil manjšo raziskavo, ki ga pripelje do nevrologinje Dianne Daley, ki ime veliko izkušenj na področju zdravljenja z glasbo.

V nekem intervjuju je režiser poudaril pomen glasbe in nekaterih znanih glasbenikov pri nastanku filma. Že od samega začetka je vedel, da od projekta ne bo nič, če mu ne bo uspelo pridobiti avtorskih pravic glasbenikov in glasbenih skupin, ki v filmu imajo pomembno vlogo. Najprej mu je uspelo prepričati zastopnike Boba Dylana, kasneje je pridobil pravice za glasbo ostalih skupin, ki tvorijo zares izjemen soundtrack: The Grateful Dead, The Beatles, The Rolling Stones in Crosby, Stills and Nash. In če vemo, da je pred nami neodvisni, nizkoproračunski projekt, potem je jasno, da je Kohlberg dosegel veliko.

Film se začne nekje na koncu osemdesetih, ko Sawyerjeva po dolgih letih ponovno najdeta izgubljenega sina, nakar s flashbacki skačemo v preteklost, najprej v Gabrielovo otroštvo in kasneje v njegova najstniška leta in polnoletnost, ko so spori z očetom dosegli vrhunec. V tem potovanju skozi čas glasba igra pomembno vlogo, saj je to edini način, s katerimi je mogoče zadeti pravo kombinacijo, ki omogoča dostop, do Gabrielovih spominov. Film je zanimiv zaradi dveh aspektov. V prvem pomembno vlogo igrata Gabriel in njegova glasbena terapevtka Dianne, ki z veliko potrpežljivosti in strokovnega znanja s pomočjo vinilk in gramofona brska po preteklosti in Gabrielovih možganih, ter jih poskuša spodbuditi k sprejemanju novih informacij. Drugi, veliko pomembnejši aspekt je odnos oče-sin in zglajevanje skoraj dvajset let starega spora. Očetova naloga je zaradi sinove bolezni toliko težja, toda Henry je prvič v življenju zares pripravljen prisluhniti sinovim besedam. Da bi to dosegel, potrebuje glasbo sinove mladosti, glasbo ki jo je vedno imel za ničvredno, sramotno in na nek način odgovorno za vse, kar se je zgodilo. A ker z Gabrielom ne more komunicirati drugače, kot skozi glasbo, se mora resno posvetiti glasbi sinove mladosti. Zgolj poslušanje pesmi ne bo dovolj, če želi doseči resno interakcijo, če želi Gabriela popolnoma razumeti, potem pora razumeti in vzljubiti tudi njegovo glasbo.

Medgeneracijski prepad je kriv za prva nesoglasja, ki pozneje postajajo nepremagljive ovire. Starejše generacije se ne prilagajajo, s svojim odporom do novega in drugačnega inicirajo spopad s potomci, od katerih pričakujejo spoštovanje in upoštevanje preživetih norm. Najprej moram priznati, da se odlično zavedam pomanjkljivosti Kohlbergove stvaritve, saj film vsebuje pošteno mero klišejev in predvidljivih narativnih prejemov, da bi mu pripisal kakšno točko v rubriki izvirnost. Tudi nekoliko manj izkušen gledalec bo opazil zanke, ki jih režiser vključuje v pripoved in se jim na koncu vrne zaradi pobiranja sentimentalnih točk (slabo srce J.K. Simmonsa, koncert Deadov), a to vseeno ne uniči dobrega vtisa. The Music Never Stopped zveni kot pesem, ki ste jo že večkrat slišali, a se jo nikoli ne naveličate. Film ponudi znane sestavine, a tisto kar šteje, je, kakovost teh sestavin. Igralski ekipa je suverena,čeprav se mi Lou Taylor Pucci zdi nekoliko premlad za vlogo Gabriela. Največ užitkov ponudi J.K. Simmons, ki je dolgemu seznamu odličnih nastopov dodal še eno izjemno prepričljivo odigrano vlogo. Zavedam se, da sem pri ocenjevanju tega filma nekoliko pristranski, če ne zaradi drugega, potem zaradi glasbenega okusa. V filmu bodo uživali vsi, ki jim glasba nekaj pomeni v življenju, saj nam Kohlberg sporoča, da glasba zbližuje, premaguje najvišje ovire in v nekaterih primerih celo zdravi medicinsko neozdravljiva stanja. 

Ocena: