Paradies: Liebe [Paradise: Love] (2012)

Slovenski naslov: Paradiž:Ljubezen
Država: Avstrija, Nemčija, Francija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 120' ,  Imdb
Režija: Ulrich Seidl
Scenarij: Ulrich Seidl, Veronika Franz
Igrajo: Margarete Tiesel, Peter Kazungu, Inge Maux, Dunja Sowinetz, Helen Brugat

Ko enkrat vidiš film s podpisom Ulricha Seidla, njegovega imena ne pozabiš nikoli več. Bodisi v dobrem, bodisi v slabem smislu. Avstrijski režiser sodi med tiste ustvarjalce, ki s svojimi filmi vedno znova zbuja kontroverze, njegove stvaritve pa praviloma močno polarizirajo publiko. Zato ne presenečajo časopisni članki, v katerih omenjajo gledalce, ki zapuščajo kino dvorane med projekcijami njegovih filmov. Njegove stvaritve odlikuje izrazita družbenokritična drža, ostrina in neposrednost njegovih komentarjev, pa je že zmotila marsikakšnega puritanca, ki v njegovih filmih ne vidi nič drugega, kakor poveličevanje grdega in negativnega, šokiranje z nelagodjem, brez vsakršne umetniške vrednosti. Zaradi svoje kritičnosti do domačega (avstrijskega) okolja se je že zameril marsikakšnem rojaku, ki ne želi sprejeti obstoja problemov, ki jih naslavljajo njegovi filmi. Seidl si je najprej ustvaril ime z odmevnimi dokumentarci (Losses to Be Expected,  Animal Love)  in se šele potem lotil igranega filma, ko je pred enajstimi leti predstavil  prvenec Pasji dnevi (Hundstage). Šest let kasneje je dokončal še drugo igrano dolgometražo Uvoz/Izvoz (Import/Export, 2007), ki ga je dokončno promovirala v enega pomembnejših avtorjev, na evropskem  filmskem prizorišču. 

S Paradiž: Ljubezen se Seidl loteva še ene provokativne teme, ki v kolektivni zavesti povprečnega Evropejca velja za nekakšno javno skrivnost. Vemo, da so za t.i. seks turizem pri moškemu delu populacije najzanimivejše nekatere azijske dežele, prav tako je večina najbrž seznanjena z afriškimi avanturami, tovrstne sprostitve žejnih Evropejk. Zgodbo  spremljamo  skozi prizmo 50-letne Dunajčanke Terese (Margarete Tiesel), ki za svojo počitniško destinacijo izbere kenijske peščene plaže. Namesti se v hotelu ob morju in kmalu v pogovoru z izkušeno sonarodnjakinjo izve, da so lokalni mladeniči zelo odprti do evropskih turistk, vedno pripravljeni ugoditi tudi najbolj intimnim željam tistih, ki zberejo dovolj poguma in se odločijo za tovrstno obliko počitnikovanja. Pri tem je povsem nepomembno, če ženska ima povešene prsi in preveliko zadnjico. Edino kar zares šteje,  je globina njene denarnice in pripravljenost na investiranje v afriško mladost. Teresa sprva zavrača takšno idejo, vendar se  lokalni zapeljivci izkažejo za zelo spretne, pri prepričevanju potencialnih kandidatk. Teresa kmalu zasledi ponavljajoči se vzorec, ki ga uporablja večina fantov, a ji dvorjenje mladih fantov vseeno godi. Nato sreča  Munga, ki je, za razliko od ostalih fantov, veliko bolj potrpežljiv in prepričljiv v prodajanju iluzije o romantičnih motivih njegovega zbliževanja s Tereso. Njena obrambna drža je vedno šibkejša, meseno poželenje pa vedno močnejše. 

Seidl je s svojo soprogo in ko-scenaristko Veronika Franz sprva načrtoval film, ki bi v fokus vzel življenja treh žensk, njihove usode pa naj bi se prepletale v eni sami filmski zgodbi. Dve sestri v zrelejših srednjih letih in hčerka ene izmed sester, so bile zamišljene kot centralni liki, ki se ločeno odpravijo na počitnice. Ena sestra je seksualna turistka, druga se na dopust odpravi kot katoliška misijonarka, najmlajša med njimi pa se odloči za boj z odvečnimi kilogrami, v nekakšnem shujševalnem taboru.  Seidl je nato prebil leto in pol v montažni sobi in na koncu spoznal, da je ustvaril skoraj šest ur dolg film, prav tako je bilo očitno, da se posamezni segmenti medsebojno nekoliko dušijo. Rezultat tega je trilogija Paradiž, ki se osredotoča na vsako izmed omenjenih žensk posebej. Naslovni Paradiž: Ljubezen je premierno predvajan v Cannesu, drugi del trilogije Paradiž: Vera je premiero doživel v Benetkah, sklepni del trilogije Paradiž: Upanje, pa bo Seidl predstavil prihodnje leto.      

Po ogledu filma sem se spomnil na danski Teddy Bear (10 Timer til Paradis, 2011), ki obravnava enako problematiko, vendar iz moške perspektive. Vse tisto, kar je danski film zgolj nakazal in vse tisto, kar mu ni bilo potrebno pokazati zaradi drugačnega značaja glavnega protagonista, je v Ljubezni uporabljeno in prikazano. Ob upoštevanju Seidlovih dokumentarističnih korenin in njegove neizprosne direktnosti, je iz podobne snovi nastal povsem drugačen film. Film z veliko ostrejšo družbenokritično noto, ki se ne boji podirati tabuje, v funkciji totalnega razgaljanja človeške nravi. Izkušnja, ki jo gledalec doživlja med ogledom filma, je lahko za marsikoga neprijetna, vendar prava moč filma izvira prav iz pristnosti našega nelagodja. Seidl  tako spretno oponaša realnost, da v nobenem trenutku ne dvomimo v resničnost videnega. Film izkristalizira marsikakšno  neprijetno resnico o našem odnosu do Afrike, o rasni, ekonomsko-razredni in spolni podrejenosti, ter se na izjemno zanimiv način poigrava s spreobračanjem vlog, saj obe strani v določenih trenutkih njunega razmerja prevzemajo vlogi plenilca in žrtve, so zlorabljene in zlorabljajo. Seidel je spet pokazal odličen občutek za selekcijo igralcev in prav neverjetno je, kako mu vedno znova uspeva s kombinacijo neznanih igralcev in naturščkov ustvariti tako prepričljivo odigrane filme. To pot blesti gledališka igralka Margarete Tiesel, ki se je zelo pogumno nosila z vsemi zahtevami, ki jih s seboj prinaša igranje lika Teresinega profila. Kakorkoli, Seidl je znova razburil, znova zabrisal meje med resničnostjo in fikcijo in povedal nekaj kar večina ve, vendar nihče o tem ne želi spregovoriti na glas.  

Ocena: