Slovenski naslov: Samo veter
Drugi naslovi: Just the Wind
Država: Madžarska, Nemčija, Francija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 91' , Imdb
Režija: Benedek Fliegauf
Scenarij: Benedek Fliegauf
Igrajo: Katalin Toldi, Gyöngyi Lendvai, Lajos Sarkany, György Toldi, Gyula Horvath
Med evropskimi filmi, ki so najbolj zaznamovali lansko letino še posebej velja izpostaviti madžarsko dramo Samo veter (Csak a szél). Že dejstvo, da je berlinska žirija filmu podelila srebrnega medveda, je samo po sebi dovolj močno priporočilo. A saj vemo, kako je s festivalskimi zmagovalci - nekatere izmed teh občinstvo nikoli ne sprejme s odprtimi rokami in prestižna festivalska nagrada nemalokrat ostane največji dosežek filma. Lani je zlati medved pripadel filmu bratov Tavani Cezar mora umreti (Cesare deve morire), ki je po moji oceni idealen primer filma, ki ga po zmagi na velikem festivalu le izjemoma zasledimo na seznamih najboljših filmov leta, v različnih pregledih uglednih novinarskih imen, doma in v tujini. Cezar ... vsekakor ima visoko umetniško vrednost, vendar mi ta in njemu podobni filmi vseeno ne ponujajo tistega, kar me osebno najbolj pritegne k filmu. Na drugi strani so filmi, kakršen je naslovni, po katerem ure in ure filmskega materiala vprašljive kvalitete dobijo smisel. Film, zaradi katerega gledam filme. Film zaradi katerega nikoli vnaprej ne prekrižam posameznega naslova, ampak se raje na lastne oči prepričam v njegovo (ne)kakovost. Povprečna Imdb ocena in relativno skromno število recenzij vsekakor ne prispevajo k širjenju pozitivnih vibracij okoli najnovejšega filma Benedeka Fliegaufa in vesel bom, če bo moj skromni prispevek koga izmed naključnih obiskovalcev spravil k ogledu. O madžarskem režiserju Benedeku Fliegaufu ne morem povedati veliko. Samo veter je v resnici najino prvo druženje, a to se bo v prihodnosti vsekakor spremenilo. Zaenkrat vam lahko povem le tisto, kar so o njem prebral drugje: 38-letni Madžar je doslej posnel 5 igranih filmov in dva dokumentarca, njegova značilnost pa je ta, da se z vsakim novim filmom poskuša tako formalno, kot tematsko, odmakniti od svojih prejšnjih stvaritev in posneti nekaj drugačnega. Pred berlinsko nagrado za njegov najnovejši film so poznavalci v njegovem ustvarjalnem opusu izpostavljali dramo Dealer (2004), nekateri pa ste mogoče celo opazil zf-dramo Womb (2010) z Evo Green, ki je njegov prvi (in doslej edini) film v angleškem jeziku. Zgodbo, ki jo Fliegauf vzame v obravnavo v svoje najnovejšem filmu, poznamo iz večine evropskih držav. Tudi pri nas je romska problematika dvignila nemalo prahu in tudi pri nas so v nekem trenutku zadeve skorajda ušle izpod nadzora. Na poročilih smo spremljali dogajanje, ki je počasi dobivalo obrise javnega linča, a zadeve so se na srečo umirile, še preden je bilo prepozno. Pri naših sosedih so se stvari žal razpletle veliko bolj tragično, saj se je med letoma 2008 in 2009 na Madžarskem zgodilo več napadov, usmerjenih proti tamkajšnji romski skupnosti, v katerih je življenje izgubilo šest Romov, več oseb je bilo ranjenih. Med žrtvami napada so bile cele družine, tudi štiriletni otrok in trinajstletna deklica. Fliegaufov film govori prav o teh dohodkih.
Zgodba je podana v časovnem okviru 24 ur in ko se vključimo v dogajanje, prvi napad se je že zgodil in prve žrtve so že padle. V fokusu zgodbe je štiričlanska romska družina: mati Mari poleg javno koristnih del, ki so na Madžarskem obvezna za vse, ki prejemajo socialno podporo, dela kot čistilka, zato je večino dneva odsotna. Najstniška hči Anna je umirjena punca, ki se poskuša posvetiti šolskim obveznostim in risanju, njen mlajši bratec pa je veliko bolj nemiren in radoživ pobič, ki mu namesto sedenja v šolskih klopeh veliko bolj diši pohajkovanje po bližnjem gozdu in opazovanje dogajanje v romski skupnosti. Mari dela na polno, ker želi zbrati denar, za pot do Kanade, kamor je že pred časom odšel oče njenih otrok. Načrtovana selitev je blizu in mati verjame, da so stiska, strah in negotovost občutki, ki jih družina bo pustila v preteklosti.
Če se osredotočimo na filme, ki so navdih našli v resnični dogodkih, je Samo veter verjetno ena izmed najbolj učinkovito realiziranih filmskih zgodb, kar sem jih kdajkoli videl na filmu. Čeprav avtor že v uvodu pove, kaj nas čaka v nadaljevanju in na ta način razkrije suho bistvo tistega, kar bomo videli, razkritje niti malo ne vpliva na intenzivnost doživljanja dogodkov, ki se v uri in pol odvrtijo pred našimi očmi. Samo veter je film, ki bo prepričal tudi tiste največje nasprotnike ročne kamere, saj Fliegauf z redko videno spretnostjo kombinira podobo in zvok – njegova kamera diha za ovratnik glavnih protagonistov in na nek način prevzame funkcijo nevidne, neotipljive udeleženke dogajanja, s pomočjo katere se zlovešče vzdušje zelo živo prenaša na gledalca. Mladi režiser pokaže vrhunsko formo pri ustvarjanju napete atmosfere, nabite s strahom in negotovostjo, vse to pa doseže z minimalnimi avdio-vizualni sredstvi – s preprostim slikanjem vsakdana glavnih akterjev in tisto najnujnejšo količino pojasnjevalnih informacij, med katerimi ni prostora za klišeje in stereotipe. Ob obrtni odličnosti ne gre spregledati odličnega dela z amaterskimi igralci, ki so še enkrat več dokazali, da so v podobnih realističnih zgodbah, dejansko najustreznejša izbira. Samo veter je izjemno močan film, ki nas zgrabi že v uvodnih minutah in nas drži v primežu do zadnjega kadra. Zadel me je močno in že zdaj vem, da so to občutki, ki jih ne bom nikoli pozabil. Torej, oglejte si film in prepričan sem, da vam ne bo žal. (+4)
iz prve roke (Vir: http://www.kinodvor.org/)
V tistem času sem delal v Nemčiji. Kot tujec sem prebral časopis in bil resnično pretresen nad tem, kar se je dogajalo v moji deželi. /…/ Nisem mogel biti pri miru, čutil sem, da moram nekaj storiti. Ustavil sem vse svoje načrte in zavrnil druge ponudbe za delo. /…/ Z družino sem se iz Nemčije vrnil na Madžarsko in začel potovati po deželi, da bi bolje spoznal Rome. /…/ Skušal sem se izogniti prikazovanju Romov med bobnanjem, igranjem violine ali plesanjem. To je tako dolgočasno. Tisto, kar me je zanimalo in kar sem želel s filmom Samo veter ugotoviti, je, kaj se zgodi, ko je Rom sam. To je zelo vznemirljivo vprašanje, ker je podoba Romov kot nagonskih bitij v skladu z dejstvom, da so skoraj vedno prikazani v velikih, kaotičnih skupinah. Kot vsi stereotipi tudi ta izvira iz resničnosti, vendar je zelo popačen, če je to vse, kar vidimo. Kaj se zgodi, če se Rom sam odpravi nabirat drva? Če je sam doma? Če dela v samoti? Kaj se zgodi, če Rom noče živeti v skladu s stereotipno predstavo tistih, ki obiščejo enega romskih naselij? /…/ Samo veter je družbeno angažiran film s pridihom temačnega psihotrilerja. Opisuje življenje evropskih izobčencev: Romov. /…/ Rasizem je seveda razširjen tudi med samimi Romi, a tam se pojavlja na še bolj zaskrbljujoč način: večinoma v obliki samosovraštva. Po mojem mnenju je podoba romske skupnosti dejansko tragikomična različica celotne dežele.
- Bence Fliegauf, režiser in scenarist
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar