Slovenski naslov: Otroci Sarajeva
Država: BIH, Nemčija, Francija, Turčija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 90' , Imdb
Režija: Aida Begić
Scenarij: Aida Begić
Igrajo: Marija Pikić, Ismir Gagula, Nikola Đuričko, Staša Dukić, Velibor Topić, Bojan Navojec, Jasna Ornela Beri, Aleksandar Seksan
Cannes je za bosansko režiserko Aido Begić od nekdaj bil srečno mesto. Tam je predstavila svoj kratkometražni prvenec Prvo smrtno iskustvo (First Death Experience, 2001), tam je predstavila dolgometražni prvenec Sneg (Snijeg, 2008) in zanj v sekciji Teden kritike prejela glavno nagrado in tam je nazadnje predstavila še svoj najnovejši film Otroci Sarajeva, ki je bil nagrajen s posebno omembo v sekciji Poseben pogled. S prvencem Sneg je Begićeva secirala življenje v odročni bosanski vasici, kmalu po koncu bosanske vojne, v naslovnem pa svojo zgodbo umesti v urbano okolje povojnega Sarajeva. Mesta, v katerem se poleg tranzicijskih problemov in aktualne recesijske problematike, še vedno občutijo posledice vojne s konca prejšnjega tisočletja. 23-letna Rahima (Marija Pikić) in 14-letni Nedim (Ismir Gagula) sta sestra in brat, ki sta med vojno izgubili starše. Nedolgo nazaj sta se ponovno združila, ko je socialna služba Rahimi dovolila prevzeti skrbništvo nad mlajšim bratom. Čeprav je Rahima povsem spremenila življenje, dobila službo v restavraciji, najela stanovanje in se obrnila k veri, je Nedimova usoda še vedno negotova. Zaradi sestrine problematične preteklosti, zaznamovane s kriminalom in mamili, ju še vedno obiskuje socialna delavka in preverja, ali so izpolnjeni vsi pogoji za ohranitev skrbništva. Prezaposlena sestra je pod hudim pritiskom, saj ji stvari ne olajšuje niti težavni bratec, ki se je v šoli stepel s sinom lokalnega vplivneža in mu razbil dragocen mobitel, za katerega bo morala Rahima ves mesec garati v restavracijski kuhinji. Rahima v bratovem obnašanju prepozna njej dobro znane vzorce iz lastne preteklosti, zato ga začne zasledovati in kmalu ugotovi, da je Nedim globoko zašel na napačna pota.
Če primerjamo režiserkin prvenec z njenim drugim filmom, hitro ugotovimo, da je sprememba okolja prinesla tudi spremembo stila režije. Sneg je bil umirjen in v kadrih veliko bolj statičen film, v katerem je Begičeva vizualno privlačnost gradila z odlično kompozicijo kadrov. Otroci Sarajeva so v tem pogledu zelo drugačen film, saj v njem prevladujejo dolgi kadri - sekvence, posneti z ročno kamero, ki večino časa diha za ovratnik glavne protagonistke in nam približuje njen vsakdan. Ko pomislimo na dramo in tipično žanrsko vizualizacijo, po navadi pričakujemo statične prizore, posnete med štirimi zidovi in veliko bližnjih posnetkov glavnih oseb, vendar Otroci… v tej točki ne sledijo ustaljenim konvencijam, saj je večina dogajanja posneta na meglenih sarajevskih ulicah, ki igrajo pomembno vlogo pri ustvarjanju tesnobnega vzdušja in na gledalca efektno prenašajo notranjo stisko glavne protagonistke. Pomemben ambientalni instrument je tudi zvočna kulisa, sestavljena iz ponavljajočih se neprijetnih zvokov (vrtalnik, sesalec, vsiljiva glasba, pokanje petard…), ki zbuja nelagodje in istočasno ponazarja Rahimino duševno stanje. Zgodba se odvija v zadnjih dneh iztekajočega se leta 2009, pri tem pa je jasno, da izbira časovnega okvirja ni nobeno naključje, saj režiserka s takšno časovno umestitvijo ustvari pogoje za rabo neprijetnih zvočnih efektov in izpostavi ranljivost glavne protagonistke, ki v prednovoletnem vzdušju še bolj pogreša najbližje, izgubljene v vojni vihri. V rokah manj talentirane režiserke bi iz podobnega materiala verjetno nastal banalen film, vendar Begićeva suhoparno osnovno premiso nadgradi z dobrim vzdušjem in premišljeno mizansceno, v katerem pozoren gledalec lahko prepozna marsikakšno zanimivo sugestijo. Režiserka tudi v svojem drugem filmu zgodbo gradi okoli močnega ženskega lika, ki ga upodobi odlična Marija Pikić - v njenem vsakdanu pa se zrcali negotova usoda sarajevskih otrok, ki nimajo veliko razlogov za optimizem. Otroci… so po moji oceni slabši izdelek od njenega prvega filma, predvsem zaradi pretirano enodimenzionalne in klišejske obravnave antagonistov. V mislih imam celo paleto likov in okoliščin, ki so tako tipične tranzicijske: od arogantnih politikov in državnih uradnikov brez posluha za težave malega človeka, do neusmiljenih delodajalcev - novopečenih kapitalistov, tipičnih produktov takšnega okolja. Otroci… bi prav v tem segmentu potrebovali bolj dodelan in večplasten pristop, ki bi nam v končnici prinesel boljši film. (+3)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar