Gangs of Wasseypur (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Indija
Leto: 2012
Žanri: Akcija, Krimi, Drama
Dolžina: 320' ,  Imdb
Režija: Anurag Kashyap
Scenarij: Akhilesh Jaiswal, Anurag Kashyap, Sachin K. Ladia
Igrajo: Manoj Bajpai, Richa Chadda, Nawazuddin Siddiqui, Tigmanshu Dhulia, Jameel Khan, Piyush Mishra, Jaideep Ahlawat, Huma Qureshi, Zeishan Quadri, Vipin Sharma, Satyakam Anand, Aditya Kumar, Vineet Singh, Raj Kumar Yadav, Mukesh Chhabra

Z Bollywoodom se nikoli nisem kaj prida razumel. Čeprav mi je vseskozi bilo jasno, da v tako veliki količini filmov, ki jo vsako leto posnamejo bollywoodski filmarji zagotovo obstajajo takšni, ki so vredni pozornosti. Vem, da nekdo ki ljubi filme ne bi smel razmišljati tako diskriminatorno, a tako pač je. Med lanskimi paradnimi konji indijskega filma so prav Tolpe Wasseypurja bile največkrat izpostavljen naslov. Film, ki so ga med drugim zavrteli v Cannesu in Sundanceu, je bil očitni favorit, ki ga enostavno nisem mogel ignorirati. Moja naklonjenost gangsterskemu filmu je bil tisti ključni moment, epska dolžina filma pa je le povečala apetite in pričakovanja. V skladu z epsko dolžino se zgodba razteza skozi 60-letno časovno obdobje, v fokusu pa so tri generacije wasseypurske družine Khan. Film se odpre v bližnji preteklosti, ko večja skupina do zob oboroženih mož napade hišo rivalske družine Khan in poskuša enkrat za vselej rešiti desetletja trajajoče spopade za prevlado v Wasseypurju. Sledi časovni skok v 40-leta prejšnjega stoletja, slovo britanske kolonialne oblasti je vedno bližje, na zemljevidu vpliva in moči se karte mešajo na novo. Shahid Khan in njegovi možje pod okriljem noči ropajo britanske transportne vlake in na ta način sprožijo spor z močnim rivalskim klanom, ki ga vodi lokalna legenda Sultana Daku. V sporu z močnejšim nasprotnikom Shahid Khan potegne krajši konec in je prisiljen pobegniti v regionalni center (Dhanbad), kjer se zaposli v rudniku novopečenega industrialca Ramadhirja Singha. Shahid Khan kmalu postane pomemben mož v Ramadhirjevi komandni strukturi, si hitro nabira moč in vpliv in se čez čas čuti dovolj močnega, da poskuša prevzeti kontrolo nad enim izmed Ramadhirjevih rudnikov. Toda veliki šef njegovo namero prezre in ga ubije. V usodi Shahida Khana se skrivajo korenine sovraštva družine Khan do Ramadhirja Singha in njegovih zaveznikov iz Wasseypurja (klan Sultana Dakuja), ki jih dvajset let kasneje v svojih genih nosi Shahidov sin Sardar. Ta je odločen, da bo prevzel kontrolo nad Wasseypurjem, premagal rivalski klan in ubil človeka, ki je umoril njegovega očeta.  

Evo, moj prvi indijski gangsterski ep je arhiviran in po nekajdnevni časovni distanci razmišljam, da z videnim nisem ne navdušen, ne razočaran. Končni vtis je torej soliden, vendar Tolpe Wasseypurja zagotovo ne bom uvrstil med moje najljubše gangsterske filme. Anurag Kashyap pripoved odpre sila obetavno, napad do zob oboroženih mož na sedež rivalske tolpe je deloval zelo dobro in me posrkal v dogajanje, vendar sem takoj po koncu streljanja doživel streznitev in nejevoljno zaključil, da so ustvarjalci odlično otvoritev skorajda uničili z nerazumljivo neprepričljivim sklepnim dejanjem. Potem ko napadalci na hišo izstrelijo nešteto nabojev in notranjost hiše zasujejo z bombami, se vodja napadalcev odloči, da so storili dovolj. Brez da bi vstopil v hišo in se na lastne oči prepričal, da je glavno tarčo dejansko poslal v večna lovišča sklene, da je posel opravljen in s svojimi pomagači zapusti prizorišče. To je detajl, ki me je zelo zmotil, a  sem ga na koncu vseeno nekako pogoltnil in nadaljeval z ogledom. Sledi šestdesetletni skok v preteklost, zgodba dobi novo izhodiščno točko, oziroma nekakšen vnovični zagon, po katerem enostavno več ni bilo časa za premišljevanje o napakah iz uvoda. Izpostaviti velja več kot solidno produkcijsko vrednost in prepričljivo rekonstrukcijo posameznih časovnih obdobij. Ustvarjalcem je v filmu s tako velikim časovnim razponom uspelo lepo povezati različna obdobja in številne like, ter obenem ohraniti dobro sledljivost - gledalec v resnici nikoli ne tava v temi in se brez težav znajde med številnimi liki, razume odnose med njimi in razloge, ki jih ženejo naprej. Prav posamezni liki, sploh tisti pomembnejši, so predstavljeni živo in večplastno, igra večine akterjev je dobra, zato v tem segmentu nimam nobene omembe vredne pripombe. Izdatni dolžini navkljub Kashyap večino časa ohranja dober tempo, ki ga ne razbijejo niti razmeroma pogosti glasbeni vložki. Vseeno bi raje videl, če bi Indijci vsaj v mafijskem filmu odstopili od te tipične bollywoodske navade. Tolpe Wasseypurja vsebujejo vse pomembnejše elemente, ki jih mora imeti dober mafijski film: hrbtenica mafijske organizacije je znova družina, v svojem delovanju so mafijci tako ali drugače povezani s politiko (v določenem trenutku celo kažejo politične ambicije), glavni protagonisti so maščevalni in nikoli ne pozabijo starih zamer, karakterizacija le-teh je zelo dobra, a film kljub temu name ni učinkoval tako, kot bi moral. Ocenjujem, da je glavni razlog za takšne občutke pomanjkanje bolj preciznega, podrobnejšega prikaza mafijske hierarhije in strukture, ter konkretnejši prikaz procesov in dejanj, s katerimi organizacija pridobiva denar in vpliv. Ali če poenostavim: ustvarjalci nikoli ne pojasnijo, kaj počenejo glavni akterji, od kod prihaja denar in kako stvari sploh funkcionirajo. In brez teh osnov enostavno ni mogoče narediti pravega mafijskega filma. V 320-ih minutah je bilo več kot dovolj prostora za kvalitetnejše rešitve, a je ustvarjalcem očitno zmanjkalo pravih idej.  (+3) 

Ocena: