Slovenski naslov: Pet razbitih kamer
Država: Palestina, Izrael, Francija
Leto: 2011
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 94' , Imdb
Režija: Emad Burnat, Guy Davidi
Igrajo: Emad Burnat, Soraya Burnat, Mohammed Burnat, Gibreel Burnat, Bassem Abu-Rahma, Ashraf Abu-Rahma
V tekočem mesecu sem videl res veliko filmov, po katerih enostavno nisem našel nobene motivacije za pisanje, saj me je pregledani material pustil povsem hladnega. Pogled na prihajajoče filme, ki nas bodo v naslednjih mesecih razveseljevali v kinodvoranah domačih operaterjev je še bolj pesimističen in imam občutek, da bom v naslednjih nekaj mesecih zapravil zelo malo denarja na kino vstopnice. Na srečo, med številnimi naslovi ki me še čakajo, se je nabralo lepo število zelo zanimivih dokumentarcev, ki so v zadnjem času najzaslužnejši za dvig mesečnega kakovostnega povprečja. Del te zgodbe je tudi 5 zlomljenih kamer, film, ki je na začetku lanskega leta zmagal v mednarodni dokumentarni sekciji festivala Sundance in kasnejši palestinski kandidat za nagrado oskar, ki se je prebil med pet nominirancev, a na koncu ostal praznih rok (zmagal je Searching for Sugar Man). Majhna vas Bil'in na Zahodnem bregu je primarno prizorišče dokumentarca, ki nam ponuja edinstven vpogled v ozadje palestinsko-izraelskega konflikta, ki je zaznamoval življenja mnogih generacij na tem kriznem območju. V zgodbo nas popelje Palestinec Emad Burnat, prebivalec omenjene vasi, ki je kamero kupil leta 1995, ob rojstvu svojega četrtega otroka Gibreela. Dokumentiranje odraščanja najmlajšega potomca in življenj ostalih družinskih članov je bil prvotni namen, a je prihod izraelskih buldožerjev v neposredno bližino vasi spremenil prioritete. Z buldožerji je prišla tudi izraelska vojska, ki je nadzorovala nelegalno gradnjo na palestinski zemlji, nedolgo po začetku gradnje so Izraelci na obrobju vasi začeli dvigovati žičnato ograjo, ki bo uzakonila nelegalno zasedbo. Prebivalci Bil'ina se odločijo za nenasilen protest ob nastajajoči ilegalni gradnji; protest proti omejevanju njihovega življenjskega prostora in izraelski prisvojitvi zemlje, ki je od nekdaj pripadala vaščanom. Kronologijo boja prebivalcev Bil'ina proti izraelskim okupatorjem je Burnat posnel s petimi kamerami, ki so ob petkih, ki so bili rezervirani za proteste ob ograji, pridno dokumentirale represijo izraelske vojske in ena za drugo bile uničene v nasilnem obračunavanju vojske z neoboroženimi civilisti. Vsaka izmed petih uničenih kamer je prispevala delček zgodbe, ki nam jo ponudi ta izjemni dokumentaristični dosežek.
Pet razbitih kamer je enostransko-pristranski pogled na položaj palestinskega ljudstva na Zahodnem bregu. Tisti, ki jih film demonizira (in njihovi simpatizerji) izpostavljajo to enostranskost, a pri tem pozabljajo, da ustvarjalci filma subjektivnosti ne zanikajo in nam vztrajno ponavljajo, da je njihova resnica tista, ki ji moramo verjeti. Jasno je, da vsaka zgodba ima dve plati, vendar je ena plat zgodbe, četudi le malenkostno, vedno bližje resnici. Naslovna zgodba je ena redkih, pri kateri brez zadržkov pogoltnem subjektivnost in ena redkih, pri kateri nimam dvomov, kaj je pravično in kaj ne. Pri kateri brezrezervno izberem stran in se opredelim. Človek enostavno ne sme ostati ravnodušen ob izvajanju represivnih prejemov izraelske vojske nad odraslimi protestniki, vendar prava jeza in velikanski cmok v grlu občutimo šele ob vojakih, ki iz rok objokanih mater trgajo otroke, vdirajo v njihove domove in jih kot odrasle zapornike tlačijo v vojaška vozila. Demonstracija sile, kakršne bi se moral sramovati vsak spodoben človek! Razumem, da človek na sovraštvo reagira s sovraštvom, a otrok bi, ne glede na okoliščine, moral biti nedotakljiv. Kontraproduktivnost je zagotovljena, kajti prav nobenega dvoma ni, da bo ta mladi upornik že ob naslednji priliki še bolj vneto metal kamne v vozila izraelske vojske. Neizkušeni Emad Burnat se zelo dobro odreže pri približevanju frustracij svojega ljudstva gledalcu – objektivi njegovih kamer ujamejo številne negativne posledice gradnje izraelskih naselbin. V tej situaciji je mogoče še najbolj zaskrbljujoče stanje duha palestinskih otrok, ki v takšnih okoliščinah že pri rosnih letih (5 let je Gibreelova starost ob koncu snemanja), postajajo pravi mali uporniki. Luč na koncu tunela predstavlja dejstvo, da so Palestincem v mirnih protestih pomagali tudi izraelski aktivisti, pa tudi podatek, da film režisersko so-podpisuje Izraelec Guy Davidi, ki je odigral ključno vlogo pri finalizaciji celega projekta. Prav tako ne gre prezreti, da je film v ko-producentski vlogi podprl tudi izraelski filmski sklad. In to je tisto, kar zbuja optimizem in upanje, da za prebivalce kriznih območjih prihajajo boljši časi.
Iz prve roke: (Vir: http://www.fdf.si/index.php/slv/)
Zdravljenje je življenjski izziv. Je žrtvina edina obveza. Z zdravljenjem se upreš zatiranju. Kamero uporabiš za zaščitnico, očividko in za zdraviteljico. Kako preživiš in ozdraviš brez službe in denarja? Kamero sem uporabil za preživetje in ohranitev spomina. Ker me spominja na vse minule dogodke. Postala je moja prijateljica. Začutil sem odgovornost snemanja. S tem sem se zdravil, posnel zgodovino in sprožil spremembe. Ljudem odprl oči. (Emad Burnat)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar