Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Komedija, Drama, Romantični
Dolžina: 92' , Imdb
Režija: Lee Toland Krieger
Scenarij: Rashida Jones, Will McCormack
Igrajo: Rashida Jones, Andy Samberg, Elijah Wood, Ari Graynor, Chris Messina, Will McCormack
Celeste in Jesse za vedno sem registriral že lansko leto. Med filmi, ki so jih v Park Cityju (Sundance) zavrteli v sekciji Premiere, se je znašel tudi naslovni, sicer tretji celovečerec ameriškega režiserja in scenarista Leeja Toland Kriegerja, ki je lepem spominu ostal po njegovem drugem filmu, odličnem The Vicious Kind (2009). Zato sem Celeste & Jesse arhiviral pod oznako obvezen ogled, v upanju, da je mlademu režiserju uspelo ohraniti formo, v kakršni je bil med ustvarjanjem svojega drugega filma. Krieger, ki je doslej vedno snemal po lastnem scenariju, se je tokrat zanesel na scenarij glavne igralke Rashide Jones, ki je nastal v sodelovanju z Willom McCormackom, ki v filmu nastopi v eni izmed stranskih vlog.
Celeste in Jesse (Andy Samberg) sta nenavadna najboljša prijatelja. Tako se vsaj zdi po uvodnih minutah, a se kmalu izkaže, da sta prijatelja v resnici zakonca, ki sta se odločila degradirati njun odnos, oziroma vse tisto, kar zakonska skupnost dejansko pomeni. Zakon sta pravzaprav za nedoločen čas potisnila na stranski tir, stisnila gumb za pavzo, dokler ne ugotovita, kako najmanj boleče izpeljati proces ločitve. Čeprav večino časa še vedno preživita skupaj, sta domenjena, da med procesom ločitve lahko brez slabe vesti spoznavata druge ljudi. Zdi se, da je predvsem Jesse tisti, ki upa, da se stvari lahko popravijo in po tihem pričakuje, da bo ločitev preklicana. Jesse je neke sorte umetnik, otrok ujet v telesu moškega, medtem ko Celeste veliko resneje jemlje življenje. Tako resno, da ji je na neki točki postalo jasno, da živi ob moškem, ki ji je sicer pri srcu, a ji ta vseeno ne more ponuditi tistega, kar od partnerja potrebuje. Jesse čez nekaj časa spozna, da se njegove tihe želje vendarle ne bodo uresničile, zato se odloči kreniti naprej in na zmenek povabi drugo dekle. Podobno stori tudi Celeste, za katero se zdi, da veliko bolje prenaša nov začetek, vsaj dokler jo Jesse ne seznani s prikupno Veronico, žensko, ki v trebuhu nosi Jessejevega otroka.
Čeprav ob branju sinopsisa dobimo občutek, da se je pri snovanju zapletov preveč kompliciralo, je zgodba v praksi realizirana z dokaj dobro narativno fluidnostjo, ob kateri gledalec brez težav razume okoliščine in sledi zapletom, ki se razvijejo iz takšnih razmer. Trik je v tem, da je za nas gledalce začetek zgodbe v resnici predstavlja konec dolge epizode, v življenjih glavnih protagonistov. Uvodna foto-montaža nas seznani s to srečno epizodo, ki se je začela še v gimnazijskih klopeh in zdaj se, kot kaže, počasi izteka. Očitno je, da so ustvarjalci želeli ustvariti romantično komedijo, ki se želi izogniti ustaljenim rom-kom konvencijam in to jim v večji meri tudi uspe. Že večkrat sem zapisal osnovno formulo večine romantičnih komedij: fant sreča dekle, fant izgubi dekle, fant dobi dekle nazaj. No, zadeve so tukaj zastavljene drugače, saj je fant, ob naši vključitvi v zgodbo, dekle že izgubil. Zdaj mu preostane le še to, da poskuša dekle osvojiti nazaj in to je točka, v kateri se neodvisni film mora obnašati neodvisno in nasprotovati konvenciji. Izmisliti nekaj novega, nekaj kar bo dovolj zabavno in dovolj realistično obenem. In po moji oceni je prav v tem momentu - nasprotovanju konvenciji, film tudi najtanjši, saj je odklon v neklišejsko, anti-romantično smer prikazan površno in neprepričljivo. Mislim, da je tukaj ključno vlogo odigrala scenaristka (Jones), ki je preveč pozornosti posvetila svoji (ženski) perspektivi in je pri tem nekoliko pozabila, na čustveno breme nasprotne strani. Imam občutek, da je Lee Toland Krieger nekoliko podlegel vplivu mične Rashide Jones in opustil nekoliko globlje reze v značaje svojih likov. Mogoče sem (ne)upravičeno pričakoval nekaj več od režiserja, ki me je konkretno navdušil s svojim drugim filmom, a kljub pomanjkljivostim je Celeste in Jesse še vedno boljši od večine sorodnih izdelkov. Čeprav prepojen s pošteno dozo melodramatičnosti, film nikoli ne izgubi prepotrebno komično ostrino, svoje delež k pozitivnem končnem vtisu pa prispevata tudi simpatična glavna protagonista, ki ju poleg dobre igre druži dobra kemija. Moram priznati, da je Andy Samberg presegel moja pričakovanja, zato sam na njegov koto pripisal nekaj kredita. Upajmo, da ga ne bo zapravil na neumnostmi tipa That's My Boy (Sean Anders, 2012). (+3)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar