torek, 5. marec 2013

Kapringen [A Hijacking] (2012)



Slovenski naslov: Ugrabitev
Drugi naslovi: A Hijacking
Država: Danska
Leto: 2012
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 99' ,  Imdb
Režija: Tobias Lindholm
Scenarij: Tobias Lindholm
Igrajo: Johan Philip Asbæk, Søren Malling, Dar Salim, Roland Møeller, Gary Skjoldmose Porter, Abdihakin Asgar

Danska kinematografija je zabeležila še eno izjemno uspešno filmsko leto. Danski filmi so tudi v lanskem letu igrali pomembno vlogo na svetovnem filmskem zemljevidu: Kraljeva afera (En kongelig affare) je prejela oskarjevsko nominacijo, Lov (Jagten), z Madsom Mikkelsenom na čelu, je bil eden vidnejših filmov canskega filmskega festivala, Teddy Bear  in Kapringen pa sta prejela izrazito pozitivne kritike in se uvrstila v programsko shemo številih uglednih festivalov iz celega sveta. Kapringen ali Ugrabitev, je drugi celovečerec Tobiasa Lindholma, še ene vzhajajoče zvezde danskega filma in njegov prvi samostojni projekt po odmevnem prvencu R (2010), pri katerem je Lindholm združil moči z Michaelom Noerjem. Istega leta je Tobias prvič scenaristično sodeloval s Thomasom Vinterbergom, pri njegovem Submarinu, pri katerem sta se očitno dobro ujela, saj ga je Vinterberg povabil k sodelovanju tudi pri svojem naslednjem projektu Lov, ki sem ga že omenil nekaj vrstic višje. Ob Lindholmovem imenu velja omeniti še njegov scenaristični prispevek pri še vedno aktualni danski tv-seriji Borgen (2010 – ), s katero Danci nadaljujejo tradicijo odličnih televizijskih projektov, ki jih potem, nekaj let kasneje, lahko gledamo v ameriški preobleki. 
Mikkel Hartmann (Johan Philip Asbæk) je kuhar na danski tovorni ladji. Eden izmed sedmih članov posadke, ki v uvodnih kadrih pojasnjuje ženi, zakaj ne bo prišel domov 15. decembra, kot je obljubil, ampak dva dni pozneje. Če bi Mikkel v tistem trenutku vedel, kaj se bo kmalu zgodilo, bi ladjo zapustil takoj, tudi na rešilnem čolnu, če je treba. Kajti naslednji dan je bilo že prepozno - ladjo so v bližini somalske obale ugrabili pirati. Še pred ugrabitvijo se odpravimo na sever Evrope, na sedež ladjarske družbe, ki je lastnica omenjene ladje in spoznamo njenega izvršnega direktorja Petra Ludvigsena (Søren Malling). Peter je izvrsten direktor in izjemno spreten pogajalec, ki je pravkar uspešno zaključil posel z japonskimi partnerji, s katerim je podjetju prihranil zajetno vsoto denarja. Na sedežu družbe so opazili, da se z ladjo MV Rozen dogaja nekaj čudnega, saj ni plula po načrtovani poti, kmalu pa je postalo jasno zakaj. Na sedež družbe je poklical predstavnik ugrabiteljev in sporočil, da je ladja pod njihovo kontrolo, člani posadke pa njihovi talci. Svoje zahteve bodo sporočili naknadno. Družba je za pomoč pri reševanju krize s talci poklicala britanskega svetovalca, ki bo s svojimi bogatimi izkušnjami pri reševanju podobnih primerov, poskušal pogajalski proces usmeriti v pravo smer. Čeprav je ta svetoval, da za glavnega pogajalca postavijo zunanjega sodelavca, se Peter odloči, da bo to breme prevzel na svoja pleča. Pirati se kmalu oglasijo in sporočijo, da želijo 15 milijonov dolarjev, kar je veliko več, kot so pripravljeni plačati odgovorni pri ladijski družbi.
V zadnjih letih smo nemalokrat poslušali poročila o ugrabljenih ladjah in novodobnih gusarjih, ki za izpustitev talcev in vrnitev ladje od ladijskih družb zahtevajo lepe denarce. Ugrabitve so se razširile kot kakšen virus in varnost ladjevja ob afriški obali je postala pereč mednarodni problem. Lindholm je v teh zgodbah prepoznal potencial in se podal v realizacijo filmskega projekta, navdihnjenega z dejanskimi dogodki. Zgodbo je postavil na zgolj dveh lokacijah: na ugrabljeno ladjo in v upravno stavbo ladijske družbe. Pri tem je vztrajal na avtentičnih lokacijah in jih na koncu tudi našel – ladja, ki so jo uporabili v filmu, je v preteklosti dejansko bila ugrabljena, sedež družbe pa je postavljen v prostore resnične ladijske družbe v köbenhavnskem pristanišču. A tu se Lindholmovo vztrajanje na avtentičnosti ne konča – v vlogi svetovalca pri pogajanjih nastopi človek, ki to počne tudi v resničnem življenju. Zavoljo teh odločitev film deluje pristno, ustvarjanju realističnega občutka pa režiser podredi tudi samo režijo – pripoved teče v okoliščinah primernem ritmu, večina prizorov je posneta v majhnih zaprtih prostorih, v kabinah in hodnikih prevladuje ročna kamera, kar pri gledalcu efektno vzbuja klavstrofobične občutke in mu približa delček tistega, kar občutijo nesrečni mornarji. Pirati talce večino časa držijo v majhnih ladijski jedilnici, medtem ko so pogajalci v  Köbenhavnu najpogosteje prikazani v tesni krizni sobi, iz katere potekajo pogajanja z ugrabitelji. In ker se zgodba ovija na dveh koncih, imamo tudi dve osrednje perspektivi. Nekaj več prostora sicer dobi ugrabljeni kuhar Mikkel, ki ga navdihnjeno upodobi odlični Johan Philip Asbæk, a za njim prav nič ne zaostaja niti Søren Malling, ki igra izvršnega direktorja ladijske družbe. Lindholm za grajenje napetosti ne potrebuje sadističnih ugrabiteljev, nepremišljenih junaških dejanj in podobnih prejemov, ampak nas na trnih drži z mučnim dolgim čakanja in preciznim iskanjem čustvenih reakcij na obrazih svojih protagonistov. Filmu poleg verne rekonstrukcije ugrabitve in duševne stiske tistih, ki so bili ugrabljeni in tistih, ki so bili neposredno vključeni v njihovo reševanje, uspe v subtekst vgraditi komentar težkih razmer v Somaliji in povleči zanimivo vzporednico z zahodnjaško kapitalistično miselnostjo, v kateri je tudi vrednost človeškega življenja izražena v denarju in v skladu s to logiko, v pogajalskem procesu, obravnavana kot kos blaga. Za konec še ena zanimivost: še letos bomo lahko videli, kaj iz podobnega materiala lahko iztisnejo Američani – za konec leta je načrtovana premiera novega filma Paula Greengrassa z naslovom Captain Phillips, s Tomom Hanksom v glavni vlogi.

Ocena:


2 komentarja:

  1. "Lindholm za grajenje napetosti ne potrebuje sadističnih ugrabiteljev, nepremišljenih junaških dejanj in podobnih prejemov ..." Kot praviš, dodam še to: vsi afriški ugrabitelji (okej, razen enega) po nekem velikem čudežu ne govorijo tekoče angleško ... kar se bo najverjetneje zgodilo z Greengrassom in Hanksom.

    OdgovoriIzbriši
  2. Kaj češ, Američani imajo svoje kalupe in nihče nima jajc, da bi kršil nepisana pravila. Nekaj vrstic s podnapisi še prenesejo, kaj več se pa ne upajo.

    Kreativna svoboda :D

    OdgovoriIzbriši