Ida (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: Poljska, Danska
Leto: 2013
Žanri: Drama 
Dolžina: 80', Imdb
Režija: Pawel Pawlikowski
Scenarij: Pawel Pawlikowski, Rebecca Lenkiewicz
Igrajo: Agata Kulesza, Agata Trzebuchowska, Dawid Ogrodnik, Jerzy Trela

O Pawelu Pawlikowskemu, poljskemu režiserju ki živi in ustvarja na relaciji med angleško in francosko prestolnico, na tem koščku spleta še ni tekla beseda, zato se z nekaj vrsticami oziram na njegovo dosedanjo ustvarjalno pot. Pawlikowski je imel 14 let, ko je skupaj z družino zapustil Poljsko in emigriral na Zahod. Filmsko kariero je začel v na britanski televiziji, kjer je režiral dokumentarne filme, ob koncu 80-ih in začetku 90-ih mu je uspelo posneti nekaj odmevnih dokumentarcev. Z igranim filmom se je začel spogledovati konec 90-ih, med štirimi igranimi celovečerci posnetimi pred naslovno stvaritvijo najdemo dva precej odmevna naslova: Last Resort iz leta 2000 in štiri leta mlajšo romantično dramo My Summer of Love (oba sta bila nagrajena z bafto). Glede na njegovo udejstvovanje v preteklosti Ida predstavlja kar konkreten vsebinsko-slogovni odmik od njegovih najbolj odmevnih filmov, a v luči njegovih židovskih korenin (babica po očetovi strani je bila Judinja, ki je umrla v Auschwitzu), je zanimanje za vojno in povojno dogajanje povsem razumljivo.

Poljska na začetku 60-ih let prejšnjega stoletja. Mlada nuna, komaj 18-letna Anna, se pripravlja na zaobljubo Bogu. Odrasla je v cerkveni sirotišnici, zato je takšna odločitev na nek način samoumevna. Pravila velevajo, da mora mlada redovnica o svoji nameri obvestiti bližnje, zato jo glavna sestra pošlje na obisk k teti Wandi, njeni edini znani sorodnici. Ko Anna nekaj dni kasneje potrka na tetina vrata, jo ta precej netaktno seznani z njenimi koreninami. Anna je bila rojena kot Židinja, njeno rojstno ime je Ida Lebenstein. Teta ji pove, da sta starša ubita med drugo svetovno vojno, nakar Anna izrazi željo, da bi poiskala njuna grobova. Wanda sprva ni navdušena nad njeno idejo, a se kmalu premisli in se odloči z nečakinjo oditi v rojstni kraj. Wanda je sodnica z zanimivo preteklostjo, zato njene izkušnje in poznavanje vojnih in povojnih okoliščin Idi/Anni lahko veliko pomagajo pri iskanju družinskih posmrtnih ostankov.

Redki so filmi, ki znajo tako dobro sinhronizirati tehnično izvedbo, oziroma svojo obrtno plat s temo, ki jo obravnavajo. V tem pogledu je Ida skoraj popoln izdelek, ki neverjetno avtentično prikaže časovno obdobje, v katerem je zgodba postavljena. Izbira črno-bele tehnike in starinskega formata slike je v sodobnem filmu pogosto le stilski dodatek, ki nima prevelikega vpliva na naš odnos do tistega kar gledamo, a v tem primeru je takšna odločitev povsem v funkciji zgodbe. Pawlikowski in njegova ekipa so v kreaciji vintidž vzdušja tako prepričljivi, da pravzaprav nimamo občutka, da gledamo film, ki je bil posnet pred kratkim. Mislim, da bi ob ogledu brez vsakega predznanja film zlahka zamenjali za izdelek posnet v 60-ih letih prejšnjega stoletja. Format slike in monokrom seveda nista dovolj za ustvarjanje takšnega občutka; svoj delež prispevata tudi odličen in izjemno natančen produkcijski dizajn in pristno travmatično postvojno vzdušje. Na vsebinskem nivoju Pawlikowski izrisuje intimno zgodbo o usodi dveh žensk, bližnjih sorodnic, ki ne bi mogle biti bolj različne. Poleg generacijskih razlik pomembno vlogo igrajo verska prepričanja, oziroma odsotnost le-teh, ki se potem odražajo v povsem različnih pogledih na svet in življenje. Ida je idealistična in nekoliko naivna, vendar duhovna stabilna ženska, Wanda pa je cinična in razočarana ateistka, ki je dodobra spoznala človeško nehumanost in hinavščino. Verižna kadilka in alkoholičarka, nekoč pomembna članica partije na funkciji državne tožilke, danes navadna sodnica okrajnega sodišča. Dogajanje je postavljeno v ohlapno formo filma ceste, v ozadju osebnih zgodb pa Pawlikowski gradi ustrezno zgodovinsko ozadje, s katerim prevprašuje poljski odnos do vere, komunizma in dolgo časa zamolčanega antisemitizma, ter poskuša določiti nivo vpletenosti običajnih Poljakov v nacističnih zločinih. Film v samo 80-ih minutah uspe povedati zelo veliko, še več pa pusti gledalcu v razmislek in presojo. Wanda, v interpretaciji odlične Agata Kulesza, je še posebej zanimivo zastavljen lik, saj si gledalec z nekaj ključnih informacij iz njene preteklosti lahko ustvari dokaj jasno sliko o njenem življenju in izvleče zaključke širšega zgodovinskega pomena. Agata Trzebuchowska kot Ida zaradi narave vloge sicer ne dobi toliko priložnosti za dokazovanje igralskih kvalitet, vendar so njene fizične predispozicije idealne za takšno vlogo. Zaključil bom z omembo prekrasne glasbe, ob kateri človeka prime, da dolge ure ne bi počel nič, ampak samo počival in poslušal Johna Coltrana.       

Ocena: