Jodorowsky's Dune (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA, Francija
Leto: 2013
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 90' ,  Imdb
Režija:  Frank Pavich
Igrajo: Alejandro Jodorowsky, Michel Seydoux, H.R. Giger, Brontis Jodorowsky, Michel Seydoux, Chris Foss

Moram priznati, da še nisem videl nobenega filma Alejandra Jodorowskega. Danes ta čilsko-francoski režiser šteje 85 pomladi, v svoji dolgi karieri pa se je preizkusil  (in tudi uveljavil)  na številnih poljih. Stripi, pisanje gledaliških iger in režiranje gledaliških predstav, pisanje romanov, poezije in kratkih proznih del, to so le nekateri izmed mnogih talentov tega vsestranskega umetnika. Čeprav Jodorowsky v svoji dolgi karieri ni posnel veliko filmov (do današnjega dne samo sedem), njegovi filmi so na koncu šestdesetih in začetku sedemdesetih dodobra zavalovali takratno art sceno in na nek način začeli premikati meje (filmsko) sprejemljivega. Prvenec Fando y Lis (1968)  je po premieri na festivalu v Acapulcu sprožil val negodovanja; zaradi burnega odziva mehiške javnosti (avtor je v tem obdobju živel v Mehiki) je na koncu bil celo prepovedan. Njegov naslednji film, acid vestern El Topo (1970), je danes v očeh mnogih kult, ki je postavil temelje polnočne norosti, oziroma polnočnega filma. S to etiketo so v 70-ih označevali B filme in ostale nizkoproračunske kose celuloida, ki so s svojo vsebino in formo močneje odstopali od ustaljenih mainstream vzorcev. Sam Jodorowsky je izjavil, da s svojimi filmi na gledalca želi učinkovati približno tako, kot na uživalca učinkujejo psihedelične droge.

El Topo je, med ostalimi, videl tudi John Lennon, ki je nad videnim bil tako navdušen, da je predsednika distribucijske hiše ki je skrbela za Beatle prepričal, naj prevzame distribucijo filma na ameriškem teritoriju. Omenjeni predsednik je celo privolil v sodelovanje pri financiranju režiserjevega naslednjega filma The Holy Mountain, ki je izšel leta 1973. Vendar vsi omenjeni filmi, ki jih je posnel ta Čilenec židovskega rodu (starši so emigrirali iz Ukrajine), niso glavna tema naslovnega filma. Režiser Frank Pavich (to je šele njegov drugi dokumentarec) v fokus postavi zgodbo o filmu, ki ga Jodorowsky ni nikoli posnel. Ali drugače, zgodbo o filmu, ki ga je Jodorowsky posnel  v svoji glavi. Zgodbo, ki je zabeležena v zelo natančno izrisanem snemalnem načrtu, ki ga je režiser ustvaril z nekaterimi izmed najbolj nadarjenih umetnikov tistega časa, ki so svoje vrhunce na filmskem področju dosegli v letih, ki so sledila. Ta nikoli realizirani projekt je filmska adaptacija Herbertove  znanstvenofantastične klasike Peščeni planet (Dune), s katero je Jodorowsky želel postaviti pomemben mejnik v filmski zgodovini. Pisalo se je leto 1975 in pri tem moramo imeti na umu, da je Lucasova Vojna zvezd prišla šele dve leti kasneje. Pavich pred kamere povabi vse pomembnejše akterje te zgode (nekateri so že pokojni) in osvetli okoliščine, ki so pripeljale do propada prvega visokoproračunskega zf projekta.

Pavichev glavni in obenem najbolj zanimiv sogovornik je sam Jodorowsky, ki prevzame  vlogo glavnega pripovedovalca in nas še enkrat popelje skozi proces nastajanja Peščenega planeta. Med poslušanjem njegove zgodbe gledalca iz minute v minuto vedno bolj prevzema neverjetna energija in entuziazem , s katero nesojeni avtor še danes govori o svojem propadlem projektu. Še danes, skoraj štirideset let kasneje v njegovih besedah, idejah in zamislih zlahka prepoznamo neverjetno navdihnjenega filmskega ustvarjalca, ki je pred štirimi desetletji zagotovo bil korak pred časom. Nadvse zanimivo je poslušati, kako je Jodorowsky prišel do zf ilustratorja Chrisa Fossa in njegovega priznanega francoskega kolega Jeana Girauda, kako je navezal stike s takrat razmeroma neznanim Švicarjem H. R. Gigerjem (človekom, ki je za Ridleyja Scotta dizajniral prizorišča pri Osmem potniku) in strokovnjakom za specialne učinke Danom O'Bannonom, ki je kasneje postal pomemben scenarist znanstvene fantastike (Osmi potnik, Popolni spomin). Jodorowsky je bil zelo ambiciozen tudi pri izpolnjevanju igralske križanke, saj je bilo dogovorjeno, da v filmu pomembne vloge, med ostalimi, odigrajo Salvador Dali, Orson Welles in Mick Jagger. Naštevanje vseh teh znanih imen bi seveda bilo brez pomena, če filmar ne bi zgodbo o angažmaju le-teh pospremil z zelo zabavnimi anekdotami, s katerimi pojasni kako je prišel do teh ljudi. Razume se, da so tudi glasbo za takšen izvenserijski projekt morali napisati vrhunski glasbeniki, zato je dogovor o sodelovanju sklenjen s skupinama Pink Floyd in Magma. Projekt se je na koncu sesul pod težo (za tiste čase) enormnega proračuna, dobršen del odgovornosti nosi tudi sam Jodorowsky, ki je bil nepopustljiv v svoji nakani, da posname film pod svojimi pogoji. Pomagal ni niti že omenjeni snemalni načrt v obliki obsežne ilustrirane knjige, ki so ga prejeli vsi pomembnejši filmski studii, v katerem je bil natančno opredeljen vsak kader in prizor. Že vemo, Peščeni planet je skoraj deset let kasneje v film pretočil David Lynch, Jodorowsky pa je priznal, da je občutil olajšanje, ko je videl, da je film slab in neuspešen. Kakorkoli, njegova nikoli posneta adaptacija še danes za mnoge ostaja najboljši neposneti film vseh časov in moram priznati, da sem se po ogledu tudi sam nekako okužil s to mislijo. Obvezno čtivo za prave filmske zanesenjake.  

Ocena: