Gnade [Mercy] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Nemčija, Norveška
Leto: 2012 
Žanri: Drama  
Dolžina: 132' , Imdb 
Režija: Matthias Glasner
Scenarij: Kim Fupz Aakeson
Igrajo: Birgit Minichmayr, Juergen Vogel, Henry Stange, Ane Dahl Torp, Iren Reppen

Avtor bloga Odvisni od neodvisnih filmov?  je že dolgo nazaj v enemu svojih prispevkov v zelo pozitivni luči izpostavil nemško dramo Gnade (Milost). Predlog sem takrat zabeležil in nekaj dni nazaj mu končno tudi ponudil priložnost. Nekaj je gotovo; ob morju filmov veliko slabše kakovosti, ki sem jih videl vmes, bi si celovečerec Matthiasa Glasnerja zagotovo zaslužil večjo prioriteto. Na srečo, tisti boljši filmi nimajo roka trajanja in to je tista olajševalna okoliščina in razlog, da imam v arhivu  vedno zelo dolgo vrsto filmov, ki čakajo na ogled. Gnade je moje prvo druženje z nemškim scenaristom, producentom in režiserjem Matthiasom Glasnerjem, ki se skozi celotno kariero sprehaja med kino filmi in televizijskimi projekti. Najodmevnejše delo v njegovi filmografiji  je krimi drama Der freie Wille (The Free Will, 2006), potencialno zanimiva naslova sta še This Is Love (2009) in Fandango (2000). 

Glavna akterja zgodbe sta nemška zakonca Niels in Maria, ki se skupaj z osnovnošolskim sinom Marcusom iz Nemčije preselita na skrajni severozahod Norveške, v snegom in ledom okovano mestece Hammerfest. Na Noveško bi se teoretično lahko preselil samo Niels, a z ženo sta hitro prišla do zaključka, da bo najbolje, če vsi skupaj dvignejo sidro in odidejo. Maria je tam že našla delo v lokalni bolnišnici, zato je pričakovati, da bo največ težav s prilagoditvijo imel Marcus. Nekaj preglavic vsem skupaj bo najbrž povzročala dvomesečna polarna noč, a po nekaj tednih tudi to več ne bo problem. Po prihodu na Norveško počasi spoznavamo, da je odnos med zakoncema precej hladen in to je verjetno bil eden izmed razlogov, da sta se odločila za selitev in tako veliko spremembo. Mogoče sta upala, da nov začetek in novo bivalno okolje lahko znova razpiha stari ogenj, ki ju je nekoč povezoval. A po nekaj mesecih je jasno, da se ni nič spremenilo. Stvari so se le še poslabšale, saj se Niels kmalu po prihodu spusti v seksualno razmerje s svojo norveško pomočnico. Tudi Marcus se iz dneva v dan vedno bolj zapira vase; malo zaradi razmer doma, malo zaradi težavnega prilagajanja na novo šolo in sošolce. A nato Maria na poti domov postane udeleženka v nesreči, ki bo stvari še bolj postavila na glavo. 

Mraz, sneg in veter. Redkobesedni protagonisti in noč, za katero imamo občutek, da se ne bo nikoli končala. Vse to so postavke v kombinaciji s počasnim ritmom filma od gledalca v začetnih pol ure zahtevajo nekaj potrpljenja. Gnade je tipični slowburner, pri katerem gledalec potrebuje nekaj časa, da vzpostavi stik z liki, a po približno tridesetih minutah je ta ovira absorbirana, mi pa smo povsem osredotočeni na Glasnerjev svet mrzlih dni in hladnih družinskih odnosov. Na točki, ko se zdi, da bo film, tako kot dinamika odnosov med zakoncema obtičala na mrtvi točki, se zgodi nesreča, ki prevzame funkcijo katalizatorja in zgodbi ponudi potreben narativni zagon. Ritem filma se sicer bistveno ne spremeni, saj Glasner dogajanje razvija logično in metodično, vendar v tem drugem delu dobimo bistveno več materiala za procesiranje. Občutki krivde in odrešitev so tisti ključni motivi, deležni kompleksnega in večnivojskega pristopa. Na enem nivoju so to moralni dvomi neposredno povezani z nesrečo, na drugem je to soočanje s posledicami nezvestobe in obujanje starih čustev, ki so se v procesu dolgoletnega sobivanja nekje izgubila. Posebej se mi dopade, kako Glasner ves čas hodi po robu klišeja in gledalca navdaja z občutkom, da ve, kaj ga čaka v nadaljevanju. Ravno ko pomislimo, da ni druge poti, zgodba ubere drugo, nepričakovano pot. Za vizualno prijetno izkušnjo sta v sodelovanju z norveško zasneženo pokrajino poskrbela režiser in njegov snemalec Jakub Bejnarowicz, za dobre igralske kreacije pa Jürgen Vogel (Die Welle, 2008) in njegova filmska žena Birgit Minichmayr (Alle Anderen, 2009). Gnade je film, ki mu morda manjka nekaj konkretnosti in dodelanosti (vloga sina, ženino odnos do nezvestobe, konec), da bi bil vrhunski, vendar vam ga lahko mirne duše priporočim v ogled.  (+3) 

Ocena: