Calvary (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: Irska, VB
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 100' ,  Imdb
Režija: John Michael McDonagh
Scenarij: John Michael McDonagh
Igrajo: Brendan Gleeson, Chris O'Dowd, Kelly Reilly, Aidan Gillen, Dylan Moran, Isaach De Bankole, M. Emmet Walsh, Marie-Josee Croze

Brata McDonagh sta verjetno največja osvežitev, ki je doletela irski film v zadnjem obdobju. Zraven bi mogoče lahko prištel še Johna Crowleyja, ki je začel zelo dobro, vendar se je potem z vsakim novim filmom (in tematskim odmikom od domovine) nekako izgubil delček čarovnije, ki je zaznamovala njegov prvenec Intermission (2003). Brata McDonagh na drugi strani zaenkrat ne kažeta znakov stagnacije v kvaliteti, čeprav je treba imeti na umu, da je starejši John, tako kot mlajši Martin, doslej posnel le dva filma. Na veliko sceno se je naprej prebil mlajši Martin, ki je publiko in kritike navdušil s prvencem Morilca na kolektivca (In Bruges, 2008). A ker je tema današnjega prispevka druga dolgometraža tri leta starejšega Johna Michaela McDonagha, posvetimo se raje njemu. Tudi John je svojo kariero začel odmevno, ko je pred tremi leti predstavil kriminalno dramo Policist (The Guard). Tam je blestel Brendan Gleeson, ki mu je McDonagh znova zaupal glavno vlogo.

Gleeson igra duhovnika, ki skrbi za manjšo  priobalno župnijo. Osnovni zaplet je preprost:  moški, čigar identiteta gledalcu ni razkrita, med nedeljsko spovedjo duhovniku pripoveduje o tem, kako je od sedmega leta dalje bil žrtev seksualnega zlorabljanja. Dolgih pet let ga je zlorabljal duhovnik, ki ga je cerkev za kazen poslala v neko afriško župnijo, v kateri niso toliko občutljivi na zlorabljanje otrok. Zagrenjeni spovedanec nadaljuje v obtožilno-grozilnem tonu in nato nepričakovano napove maščevanje z ugotovitvijo, da s smrtjo slabega duhovnika ne bi dosegel nič. Zato bo čez en teden umoril njega, svojega dobrosrčnega spovednika, saj je po njegovi izkrivljeni logiki smrt nedolžnega, poštenega duhovnika, pravo poplačilo za njegovo trpljenje. Nadaljevanje pripovedi je razdeljeno na sedem dni, v katerih spoznavamo ljudi iz duhovnikovega okolja in njegovo soočanje z resnostjo izrečene grožnje. Dejstvo, da duhovnik pozna potencialnega morilca med opazovanjem njegove interakcije s someščani poskrbi za ugankarsko vzdušje, njegov položaj pa dodatno zaplete prihod hčerke, ki je pred kratkim poskušala storiti samomor.

V zadnjem desetletju so v javnost pricurljale številne zgodbe o zlorabah otrok,  ki so se dogajale tam, kjer se ne bi smele zgoditi — v cerkvenih prostorih, z duhovniki v vlogah glavnih antagonistov. Irska je evropska država, v kateri je bilo razkrito največ takšnih primerov in v McDonaghovem filmu na nek način vidimo odsev takšne realnosti. A z eno pomembno razliko; Irec ni želel posneti še enega filma, ki bo v vlogo glavnega negativca postavil še enega duhovnika. Zato je posnel film o dobrem duhovniku, ki se sooča s posledicami takšne realnosti in tako dosegel dvoje:  jasno obsodil zločince (storilce in tiste, ki so te zločine prikrivali), obenem pa odločno stopil v bran nedolžnih v cerkvenih vrstah in tako izrazil nestrinjanje z enodimenzionalnim naslavljanjem tega vprašanja. Že po nekaj minutah je jasno, da je Kalvarija veliko resnejši in temačnejši film od Policista. Drugačnost se med drugim manifestira v konkretni spremembi v vizualnem slogu, ki je tokrat veliko bolj artističen. Direktor fotografije je Larry Smith, s katerim je režiser sodeloval že pri Policistu, vendar je Smith v projekt vstopil bogatejši za izkušnjo snemanja Refnovega Samo bog odpušča. Kalvarija je torej vizualno bolj dodelana od Policista, obenem pa je pomembno poudariti, da je McDonagh ohranil tiste najboljše lastnosti prvenca: kljub resnejšemu tonu nismo ostali prikrajšani za pošteno dozo nekorektnega črnega humorja, izpiljene dialoge, zanimivo galerijo samosvojih likov in odlične igralske nastope. Igra Brendana Gleesona je poglavje zase — igralec  na svojih širokih plečih z neverjetno lahkoto nosi vso moralno-psihološko težo filma. Ta 59-letni Irec  je še enkrat dokazal, kako dober je, ko se znajde v pravi, dobro spisani in uravnoteženi vlogi. V svoji dolgi črni duhovniški opravi nas spominja na samuraja, ki je ušel iz Kurosawinega filma, v sklepnem dejanju na plaži  in prej, ko duhovnik vihti pištolo, pa lahko prepoznamo diskreten poklon nekaterim vestern klasikom. McDonagh je s Kalvarijo storil korak naprej in pokazal izjemno zrelost za režiserja, ki je pred tem posnel samo en film. Že zdaj se veselim njegovega naslednjega projekta, krimi komedije War on Everyone, ki bo njegov prvi čezoceanski projekt. Za konec naj omenim, da je v načrtu tudi tretje, sklepno dejanje njegove irske trilogije, z delovnim naslovom The Lame Shall Enter First. 

Ocena: