ponedeljek, 18. maj 2015

Chappie (2015)


Slovenski naslov: Chappie
Država: Južna Afrika, ZDA, Mehika
Leto: 2015
Žanri: Akcija, ZF, Triler
Dolžina: 120' ,  Imdb 
Režija: Neill Blomkamp
Scenarij: Neill Blomkamp, Terri Tatchell
Igrajo: Sharlto Copley, Dev Patel, Hugh Jackman, Ninja, Yo-Landi Visser, Jose Pablo Cantillo, Sigourney Weaver


Verjetno je z mano nekaj narobe. Kritiški konsez v oblake kuje Maščevalce in Ameriške stotnike, Chappie, novi film Neilla Blomkampa, pa se po istem principu povprečne kritiške ocene uvršča med slabše znanstveno-fantastične naslove v zadnjem obdobju.  Gnili paradižniki mu dodeljujejo 30%, ameriški portal Metacritic pa je z 41% malo bolj prizanesljiv. Čeprav moj glas tu ne šteje nič, čutim potrebo, da se postavim v bran Chapieju, predvsem zato, ker se mi podcenjevanje Blomkampove stvaritve zdi moteče in po moji oceni neupravičeno. V najmanjši meri toliko, koliko je moteče precenjevanje zgoraj omenjenih (na mestu teh bi v resici lahko stal še marsikateri franšizni blockbuster iz holivudske tovarne sanj). Seveda se strinjam s tem, da je Chappie s filozofskega  stališča preveč ambiciozno zastavljen film, ki ne premore ne subtilnosti, ne globine, v obravnavi tako esencialnih vprašanj kot so bistvo človeškega obstoja in njegove duševnosti. Enako površno so implementirane tudi nekatere osnovne ideje naturalizma, le da okolje in zgodovinski trenutek tu ne krojita usode človeka, ampak življenje v kovinsko ohišje inštalirane umetne inteligence. Skratka, Blomkamp na krožnik nameče veliko preveč idej, da bi jih gledalec v danem časovnem okvirju in po izbranem modelu lahko dovolj dobro prežvečili in pogoltnili.
Ena osrednjih idej vseeno ne deluje tako zgrešeno in je po moji oceni razmeroma uspešno vkomponirana v samo zgodbo. Zanimiv je predvsem del filma, v katerem režiser raziskuje, koliko vpliva na formiranje osebnosti ima vse tisto, čemur smo izpostavljeni med odraščanjem. Večina človekovih robotskih prijateljev, ki smo jih spoznavali skozi filmsko zgodovino, je v stik z ljudmi prišla kot končni produkt, s stabilno softversko opremo. A v tem primeru je mladi programski genij Dev Patel ustvaril programsko kodo, ki odsluženega policijskega robota spremeni v Chappieja, čigar možgani funkcionirajo podobno človeškim. Njegov samonadgradljivi softver je na začetku preslikava mladih človeških možganov, ki se skozi interakcijo in izkušnje učijo, razvijajo in nadgrajujejo, razvojni proces pa poteka veliko hitreje, kot pri človeku. Blomkamp je prišel na zanimivo idejo, da našega odraščajočega robotka postavi v nadvse neprimerno okolje: Chappie po spletu okoliščin postane posvojenec tričlanske tolpe, ki z njegovo pomočjo načrtuje roparski podvig, ki bo rešil njihove nakopičene probleme. Srce filma je interakcija med robotom in kriminalci, ki jih robot dojema tako, kot otrok dojema starše. Čeprav vse skupaj zveni nekoliko trapasto, Blomkamp iz takšnega zapleta iztisne kar nekaj posrečenih komičnih situacij in ustvari zanimivo dinamiko odnosov med akterji, v kateri lahko zaznamo dobro odmerjeno stopnjevanje čustvenega naboja. Mislim, da mi je ob komičnih utrinkih in spoznanju, da gledam film, ki sam sebe ne jemlje preresno, bilo veliko lažje tolerirati luknjasto zgodbo, neizkoriščenost Sigourney Weaver in enodimenzionalnost osrednjega antagonista Hugha Jackmana  (bolj kritično in manj prizanesljivo analizo slabosti pričujočega izdelka lahko najdete v Filmoljubovi recenziji), toda režiser se je na drugi strani veliko bolje odrezal pri niansiranju Chappiejevih krušnih staršev. V plus mu štejem, da med kriminalci prepozna ljudi s čustvi, ki še vedno niso povsem izgubili stika s svojo človečnostjo. In če k temu dodam še sila simpatičnega robota z dolgimi ušesi in prepričljivo telesno mimiko, ki mu jo podari Blomkampov stalni sodelavec Sharlto Copley, vse skupaj izpade presenetljivo gledljivo in zabavno.



Ocena:


3 komentarji:

  1. Mnjeh. Jaz res nisem bil tako navdušen, kot tudi že sam izpostavljaš. Mislim, da bi moral Blomkamp samo še režirati, za to ima odlično oko. Casting naj pač prepusti producentom, scenarij pa tistim, ki znajo sestaviti dobro, smiselno, koherentno zgodbo.

    Se absolutno strinjam, da so ocene filmskega občestva precej nesorazmerne, celo krivične. In tudi sam nisem med onimi, ki nekatere zgoraj omenjene stripovske zadeve kujejo v zvezde. Ravno pred kratkim, na primer, sva si z 9-letnim sinom ogledala prve Maščevalce (2012). On seveda navdušen, jaz pa bistveno manj kot pri prvem ogledu. Z moje strani največ 7/10, čisto navaden poletni blockbuster in nič drugega. Nadaljevanja, ki se pravkar vrti v kinih, si verjetno ne bom niti ogledal.

    Die Antwoord sta kot glasbenika sicer zanimiva na nekakšen groteskno bizarni način, marsikateri njun komad je pravzaprav sila poslušljiv (tudi ta, ki sem ga prilepil v svoj zapis), kot igralca sta pa porazna. Osrednje vloge pač ne moreš zaupati vsakemu papku, čeprav je tvoj rojak in priznan glasbenik. Na splošno so igralske predstave obupne in zanimivo, še najbolj všečen je pravzaprav robot oz. Sharlto Copley v zajemu gibanja, ki je resnično brezhibno in pričara pravega, prepričljivega, naravno premikajočega se robota. Vsi drugi: -bruh-, s postarano Sigourney in Wolverinom z bundesliga pričesko na čelu.

    Scenarij je katastrofalen. Ko bi vsaj ostal pri tem prikazu ekspozicije robotovega zorenja in osamosvajanja, ne pa da je moral oportunistično dodati še infantilen obračun z antagonistom ED-209 in za nameček še tisti wannabe-Transcendence prenos zavesti na USB ključek. WTF? Nepovezana mineštra neskladnih in celo nasprotujočih si motivov priča o tem, da je scenariju verjetno zmanjkalo substance. Saj v bistvu se podobno zgodi že pri Okrožju 9 (2009), ampak ga vseeno spelje kolikor toliko celovito do konca, ki je sporočilno in tematsko nadvse soliden. Za razliko od Chappieja, kjer deluje posiljeno in neartikulirano. Yolandi kot android? Ni treba, saj je punca že tako videti kot robot.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hehe, zgleda, da ti je ta glasbeni tandem požrl največ živcev med ogledom. ;)
    Igra obeh ni bleščeča, toda zame ta postavka ni bila tako moteča, prej blesava, kar nekako paše v ves ta entertainment kontekst filma.
    Ne zdi se mi napačno, da v film inštaliraš tako atipično žensko, ki je pravo nasprotje ženskih likov, ki jih navadno gledamo v podobnih izdelkih in že zato priznavam določen popust.

    Tvoja kritika je povsem na mestu, vse izpostavljene pomanjkljivosti realne in dobro utemeljene.
    Registriral vse (ali vsaj večino) režiserjevih copy-paste rešitev. Osebno me je najbolj zmotil finalni obračun, manj zaradi očitnega kopiranja RoboCopa in bolj zaradi predvidljivosti, saj že ob prvem kadru s famozno robotsko gmoto veš, da se bo naš robotek na koncu spopadel s to gmoto.

    Takole ti povem:

    Včasih se se kakšnega filma lotiš odločen, da ti bo všeč (in tudi obratno) in potem iz tega pozitivnega izhodišča izvlečeš maksimum.
    Chappie je eden takih in ne glede na vse argumente, ki govorijo proti njemu, film zame še vedno ima neko entertainment vrednost.

    Veš, včasih moraš udariti kontro :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Te popolnoma razumem. ツ Pa saj tudi jaz ga nisem označil za totalen šit, daleč od tega (vtis ●●●●●○○○○○ pri meni pomeni "mhja, film bi bil lahko veliko boljši, ampak okej") in vsekakor mu priznavam določeno entertainment value (če ne drugega, zaradi blesavosti Ninje in Yolandi). Ampak verjetno so bila pričakovanja (pre)visoka in res imam dovolj teh nenehnih derivatov in mlačnega pretakanja iste vode že tisočkrat. Kar zadeva Chappieja: kot totalno satiro (tipa RoboCop) ga vendarle nisem dojel in mislim, da to tudi ni bil namen (ali pa mu ta namen niti slučajno ni uspel). Mogoče bi bilo res bolje, da bi to plat bolj poudaril. Ampak potem bi verjetno izpadel še večja kopija RoboCopa.

    OdgovoriIzbriši