Chappie (2015)

Slovenski naslov: Chappie
Država: Južna Afrika, ZDA, Mehika
Leto: 2015
Žanri: Akcija, ZF, Triler
Dolžina: 120' ,  Imdb 
Režija: Neill Blomkamp
Scenarij: Neill Blomkamp, Terri Tatchell
Igrajo: Sharlto Copley, Dev Patel, Hugh Jackman, Ninja, Yo-Landi Visser, Jose Pablo Cantillo, Sigourney Weaver

Verjetno je z mano nekaj narobe. Kritiški konsez v oblake kuje Maščevalce in Ameriške stotnike, Chappie, novi film Neilla Blomkampa, pa se po istem principu povprečne kritiške ocene uvršča med slabše znanstveno-fantastične naslove v zadnjem obdobju.  Gnili paradižniki mu dodeljujejo 30%, ameriški portal Metacritic pa je z 41% malo bolj prizanesljiv. Čeprav moj glas tu ne šteje nič, čutim potrebo, da se postavim v bran Chapieju, predvsem zato, ker se mi podcenjevanje Blomkampove stvaritve zdi moteče in po moji oceni neupravičeno. V najmanjši meri toliko, koliko je moteče precenjevanje zgoraj omenjenih (na mestu teh bi v resici lahko stal še marsikateri franšizni blockbuster iz holivudske tovarne sanj). Seveda se strinjam s tem, da je Chappie s filozofskega  stališča preveč ambiciozno zastavljen film, ki ne premore ne subtilnosti, ne globine, v obravnavi tako esencialnih vprašanj kot so bistvo človeškega obstoja in njegove duševnosti. Enako površno so implementirane tudi nekatere osnovne ideje naturalizma, le da okolje in zgodovinski trenutek tu ne krojita usode človeka, ampak življenje v kovinsko ohišje inštalirane umetne inteligence. Skratka, Blomkamp na krožnik nameče veliko preveč idej, da bi jih gledalec v danem časovnem okvirju in po izbranem modelu lahko dovolj dobro prežvečili in pogoltnili.

Ena osrednjih idej vseeno ne deluje tako zgrešeno in je po moji oceni razmeroma uspešno vkomponirana v samo zgodbo. Zanimiv je predvsem del filma, v katerem režiser raziskuje, koliko vpliva na formiranje osebnosti ima vse tisto, čemur smo izpostavljeni med odraščanjem. Večina človekovih robotskih prijateljev, ki smo jih spoznavali skozi filmsko zgodovino, je v stik z ljudmi prišla kot končni produkt, s stabilno softversko opremo. A v tem primeru je mladi programski genij Dev Patel ustvaril programsko kodo, ki odsluženega policijskega robota spremeni v Chappieja, čigar možgani funkcionirajo podobno človeškim. Njegov samonadgradljivi softver je na začetku preslikava mladih človeških možganov, ki se skozi interakcijo in izkušnje učijo, razvijajo in nadgrajujejo, razvojni proces pa poteka veliko hitreje, kot pri človeku. Blomkamp je prišel na zanimivo idejo, da našega odraščajočega robotka postavi v nadvse neprimerno okolje: Chappie po spletu okoliščin postane posvojenec tričlanske tolpe, ki z njegovo pomočjo načrtuje roparski podvig, ki bo rešil njihove nakopičene probleme. Srce filma je interakcija med robotom in kriminalci, ki jih robot dojema tako, kot otrok dojema starše. Čeprav vse skupaj zveni nekoliko trapasto, Blomkamp iz takšnega zapleta iztisne kar nekaj posrečenih komičnih situacij in ustvari zanimivo dinamiko odnosov med akterji, v kateri lahko zaznamo dobro odmerjeno stopnjevanje čustvenega naboja. Mislim, da mi je ob komičnih utrinkih in spoznanju, da gledam film, ki sam sebe ne jemlje preresno, bilo veliko lažje tolerirati luknjasto zgodbo, neizkoriščenost Sigourney Weaver in enodimenzionalnost osrednjega antagonista Hugha Jackmana  (bolj kritično in manj prizanesljivo analizo slabosti pričujočega izdelka lahko najdete v Filmoljubovi recenziji), toda režiser se je na drugi strani veliko bolje odrezal pri niansiranju Chappiejevih krušnih staršev. V plus mu štejem, da med kriminalci prepozna ljudi s čustvi, ki še vedno niso povsem izgubili stika s svojo človečnostjo. In če k temu dodam še sila simpatičnega robota z dolgimi ušesi in prepričljivo telesno mimiko, ki mu jo podari Blomkampov stalni sodelavec Sharlto Copley, vse skupaj izpade presenetljivo gledljivo in zabavno.

Ocena: