Slovenski naslov: Pobesneli Max: Cesta besa
Država: Avstralija, ZDA
Leto: 2015
Žanri: Akcija, Avantura, ZF
Dolžina: 120' , Imdb
Režija: George Miller
Scenarij: George Miller, Brendan McCarthy, Nick Lathouris
Igrajo: Tom Hardy, Charlize Theron, Nicholas Hoult, Hugh Keays-Byrne, Zoë Kravitz, Rosie Huntington-Whiteley
Te dni je na desni strani, med povezavami do slovenskih blogov in strani s filmsko orientacijo, prevladoval en sam naslov. Nekaj časa je na skoraj polovici povezav do zadnjih objav izpisoval naslov Mad Max: Cesta besa, kar nekako povzame trenutni fokus povprečnega slovenskega navdušenca. Novi Mad Max je tudi v svetovnem merilu najbolj vroč film ta hip, ki ga z velikim navdušenjem pozdravljajo tako kritiki kot občinstvo in že dolgo nismo imeli film, ki bi tako poenotil menja in tako sinhroniziral občutke vseh zainteresiranih. Glede na število domačih zapisov, posvečenih filmu je moj prispevek praktično odveč, a vseeno želim na tem koščku spleta pustiti zapis o filmu, ki ga bo letos težko presegel kateri izmed prihajajočih akcijskih spektaklov. Možno je, da se med naslovi, ki jih bomo letos še videli, skriva kakšen močnejši adut od Millerjevega umotvora, vendar v domeni akcijskega filma letos (in verjetno še lep čas) ne bomo videli nič tako navdušujočega. Glede na to, koliko je o filmu, zgodbi, ozadju in produkciji bilo napisano, bom preskočil vse to kar navadno vključim v članek in se kar takoj preusmeril na izpostavitev stvari, ki so me pri filmu navdušile in nekaj malenkosti, brez katerih bi film mogoče funkcioniral še boljše.
Prva točka, ki jo želim izpostaviti je Millerjeva fantastična režija. Za ilustracijo njegovega mojstrstva se bom osredotočil na dolgi uvod in odziv občinstva ob prvem premoru, ki ga dočakamo po približno dvajsetih minutah furioznega ritma. Po nekaj minutah porabljenih za predstavitev glavnih akterjev pregona, ki se bo vsak čas začel, vozniki začnejo divje pritiskati na plin, s skokovitim naraščanjem koncentracije bencinskih hlapov v ozračju se stopnjuje tudi vrtoglavost in hrupnost akcijskih sekvenc, ki opazovalca posrkajo v dogajanje tako močno, da se več ne zaveda okolice. Po približno dvajsetih minutah, ko se noga umakne s stopalke za plin, dočakamo prvi premor na prehodu v novo etapo, ko lahko zajamemo sapo. Ob črnem zaslonu v kinodvorani nekaj trenutkov vlada popolna tišina, preden občinstvo znova vzpostavi stik z realnostjo. V kinu sem bolj redko priča tako enotnemu odzivu na dogajanje na platnu, kar je nedvomen dokaz povsem prevzetega občinstva.
Druga ključna kvaliteta filma je domiselnost Millerja in sodelavcev pri scenografsko-kostumografskih rešitvah. Njihova vizija postapokaliptičnega sveta je impresivna, predvsem v tistem, za takšno vrsto filma najpomembnejšem segmentu, ki vključuje dizajniranje najrazličnejših prevoznih sredstev, ter odličnem oblikovanju kostumov in ostalih s kostumografijo povezanih pripomočkov (od napihljivih zračnih blazin na vratu Immortan Joeja, do hecnega spodnjega perila njegovih žena). Ustvarjalcem je uspelo ohraniti oblikovalsko miselnost prvih treh delov in jo istočasno odlično posodobiti in prilagoditi aktualnim možnostim, ki jih je prineslo 30 let razvoja filmske produkcije.
Med vrhunske postavke bi uvrstil še izjemno izpiljeno in navdihnjeno koreografijo akcijskih prizorov: napadalci na dolgih elastičnih palicah, raznovrstnost orodij in orožij, spektakularni trki, prevračanja, prehitevanja, manevri in ostale vratolomne sekvence s široko paleto prevoznih sredstev. Vse te elemente je Miller združil v izjemno kinetično doživetje in jih dodatno popestril z odtrganimi dodatki kot je vozilo rezervirano za heavy metal kitarista in njegove spremljevalce na velikih bobnih, ki narekujejo visokooktanski ritem. Tako absurden dodatek bi težko funkcioniral v kakem drugem filmu, v Cesti besa pa se obnese odlično.
Večjih pripomb nimam, toda že med ogledom me je zmotilo malce preočitno časovno nesorazmerje med potjo protagonistov v eno smer in vračanjem na začetno točko po enaki poti. Film bi na grobo potreboval še kakih dvajset minut, da časovno uravnoteži potovanje v obe smeri in dvomim, da bi se ob tako dobrem materialu kdorkoli pritoževal nad dolžino. Verjamem, da je Miller imel svoje razloge za takšno rešitev in upam, da bo ostal v tako dobri formi tudi v nadaljevanju, ki je že bilo napovedano.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar