Moebius (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: J. Koreja 
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 89' ,  Imdb
Režija: Kim Ki-Duk
Scenarij: Kim Ki-Duk
Igrajo: Cho Jae-Hyun, Lee Eun-Woo, Seo Young-Joo

Novi Kim Ki-duk. Najbolj ekstremen in provokativen doslej. Moebius od gledalca zahteva zelo visok tolerančni prag do občutljivih tem, ki se v stvarnosti in umetnosti običajno obravnavajo z veliko previdnostjo. Nazoren prikaz nasilja, živalske prvine človekove seksualnosti, incest, mazohizem… so teme, ki se jih navadno lotevamo v rokavicah. Razen, če vam je ime Kim Ki-duk. Potem si lahko privoščite več. Potem meje črne komedije lahko potisnete v morbidni ekstrem in v vsem tem še vedno najdete smisel, humanost in pristna čustva. Moebius je film brez besed. Dobesedno. Film, v katerem je zvočna kulisa sestavljena iz stokanja in javkanja — glasov, ki jih protagonisti izpuščajo le takrat, ko čutijo bolečino, seksualno zadovoljstvo, ali kombinacijo le-teh. Kim Ki-duk v osrčje zgodbe postavi družino pred razpadom, ki jo sestavljajo nezvesti oče, njegova razočarana soproga in njun najstniški sin. Oče je že nekaj časa v vročem razmerju z mlado trgovko, ki dela v bližnji trgovinici, mati pa poskuša svoje trpljenje omiliti z utapljanjem žalosti v kozarcu rdečega. Sinko je na tisti točki življenja, ko hormoni divjajo in ko je večina stvari ki se mu dogajajo tako ali drugače povezana s seksualnostjo. Tako je tudi opazovanje seksa med očetom in njegovo ljubico dobrodošla inspiracija, prizor ki ga mladenič prikliče v spomin, ko ostane sam s seboj. Toda to je prizor, ki ga je videla tudi nevarno ljubosumna soproga, ki se še isti večer odloči, da tega več ne bo prenašala. Zato pograbi nož in se odpravi v moževo spalnico. A ta se zbudi tik preden žena zareže v njegovo moškost. Odreagira hitro, ženo zbrca s postelje in tako reši svoje »premoženje.« Žena spozna, da ji ne bo uspelo. Čas je za plan B. Izkoristi moževo zmedenost in odvihra v sinovo sobo. 

Na tej točki Moebius gre čez mejo, prestopi v uvodu omenjeni tolerančni prag in v tistih trenutkih bo marsikdo začutil, da je to zanj preveč in enostavno pritisnil stop na predvajalniku. In s tem ni nič narobe. Kajti Moebius definitivno ni film za vsakogar. Kolikokrat ste (smo) že prebrali ali slišali tovrstno kvalifikacijo? Verjamem, da nemalokrat, a tokrat je za tiste z občutljivimi želodci in čistunskimi nazori res najbolje, da se filmu izognejo. Moebius je kos celuloida, o katerem je zelo težko pisati brez razkrivanja bistvenih delov zgodbe. Zato bom poskušal čim bolj posplošeno strniti svoj vtis. Kim Ki-duk s svojim najnovejšim filmom nadaljuje eksploatacijo tem, ki jih je že načel v z zlatim levom nagrajeno Pieto (2012). Južnokorejec je vedno poudarjal, da v svojih filmih veliko raje pokaže, kakor pove. Verjel je, da za vse kar lahko pokažeš s sliko, ne potrebuješ besed in na krilih takšnega prepričanja posnel film brez dialoga. Moebius v prvih minutah zaradi odsotnosti dialoga mogoče deluje nenavadno, a že po 15-ih minutah tega več ne opazimo. Delno zato, ker nas je roke vzel spreten pripovedovalec, delno pa zato, ker nam razvoj dogodkov ne dovoli  padca koncentracije. Kim Ki-duk spregovori o zadevah, o katerih se ne govori, pokaže stvari, ki smo jih od nekdaj najraje ignorirali. Razumem, da Moebius nekomu ni všeč, ne razumem pa občutka ogroženosti, ki ga pri nekaterih zbuja. Anomalije, o katerih teče beseda vendarle niso nalezljive, ampak zgolj prikazujejo dinamiko medčloveških odnosov v teh, recimo jim, nevsakdanjih okoliščinah. Menim, da filmi kot je ta gledalcu lahko pomagajo vsaj delno razumeti vso kompleksnosti človeške nravi in to je dosežek, ki mu brez dvoma velja pripisati določeno vrednost. (-4)

In na koncu, čisto za hec, primerjajmo slikico iz Moebiusa (zgoraj), s slikico iz režiserjeve starejše stvaritve:

Ocena: