petek, 02. marec 2012

My Week with Marilyn



Slovenski naslov: Moj teden z Marilyn
Država: VB, ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama, Biografija
Dolžina: 99' ,  Imdb
Režija: Simon Curtis
Scenarij: Adrian Hodges, Colin Clark (knjigi)
Igrajo: Michelle Williams, Eddie Redmayne, Julia Ormond, Kenneth Branagh, Judi Dench, Emma Watson

Marilyn Monroe je ime, ki smo ga slišali že neštetokrat in nič ne kaže, da bi se status ene največjih popkulturnih ikon modernega časa, kaj kmalu spremenil. Tudi 50 let po smrti Marilynka še vedno velja za najseksepilnejšo žensko vseh časov. Prav te dni sem videl uradni plakat za bližajoči se canski festival, s katerega nam 'vse najboljše' vošči prav Marilyn. Moram priznati, da nikoli nisem razumel te skoraj obsesivne navdušenosti s komurkoli, zato se tudi tega filma lotevam iz nekoliko drugačnega izhodišča. Podobnost glavne igralke z osebo ki jo upodablja je pomemben, a nikakor najpomembnejši dejavnik, za kakovosti samega izdelka. V preteklih mesecih se je veliko debatiralo o tem, ali je Michelle Williams dovolj dober približek Marilyn Monroe. Če ocenjujem podobnost verjetno ne, toda če govorimo o kakovosti same izvedbe, ki je veliko pomembnejša, potem interpretaciji Williamsove nimam kaj očitati. Nenazadnje, tudi oskarjevskih nominacij za najboljšo igralko, ne podeljujejo kar tako. Moj teden z Marilyn je v resnici film v filmu, ali film o filmu, ki nas pelje v London, leta 1956. Sir Laurence Olivier in Marilyn Monroe snemata The Prince and the Showgirl (Laurence Olivier, 1957), prihod platinaste blondinke sproži pravo evforijo med novinarji, igralci in oboževalci. Američanka je pripotovala v družbi svojega novega soproga, scenarista in dramatika Arthurja Millerja. Mladi Colin Clark, 23-letni študent filmske umetnosti, prihaja iz premožne družine in na vsak način želi vstopiti v svet filma. Družinsko ime in upornost sta ga pripeljala do Olivierja, producenti so mu zaupali vlogo režiserjevega asistenta in že v svojem prvem filmu je Clark imel privilegij sodelovanja z najbolj vročo igralko na svetu. Ko se je snemanje začelo, mladi Colin niti v sanjah ni mogel predvideti, kakšne razsežnosti bo dosegel njegov odnos z Marilyn. 
V skladu z naslovom nam angleški režiser Simon Curtis, ki je doslej delal  večinoma za televizijo, ponudi vpogled v teden dni življenja slavne igralke, kot ga je doživel sam Colin Clark. Ta je o svojemu 'tednu z Marilyn' napisal dve knjigi, iz katerih je potem Adrian Hodges črpal scenaristični navdih. Sprašujem se, kakšen je bil namen avtorjev s tako zastavljenim filmom. O klasični biografiji slavne igralke, ali njenega mladega angleškega prijatelja, ne moremo govoriti, saj film zajema prekratko časovno obdobje. Skozi ponujeno zgodbo je nemogoče spoznati pravo Marilyn, kajti film se ves čas omejuje na perspektivo mladega Clarka in v bistvu prikazuje njegovo doživljanje gospe Monroe. Povsem nepotrebna se mi zdi romanca med Lucy (Emma Watson) in Clarkom in res ne vem, kakšna naj bi bila funkcija le-te. Predvidevam, da malokoga zanima Clark, zato bi pričakoval bolj intenzivno ukvarjanje z značajem glavne igralke. Na žalost, vse kar nam Cirtis ponudi je tisto, kar je vedel že vsak povprečen Zemljan. Da je MM bila negotova, muhasta in čustveno nestabilna, je vendarle splošno znana resnica, zato sem od filma kot je ta, pričakoval nek novi moment, a ga tukaj na žalost nisem našel. Med pozitivne lastnosti lahko prištejem avtentične lokacije, na katerih je potekalo snemanje Princa in plesalke in dobra igra Williamsove, z odlično naštudirani MM pozami. Da je Marilyn Monroe idol, za nekatere mogoče celo pol-božanstvo, sem vedeli že pred tem filmom. Tisto, kar sem od ustvarjalcev pričakoval je, da poskušajo ikono transformirati v človeško figuro, v osebo iz krvi in mesa. To se žal ni zgodilo, moja spoznanja o Marilyn Monroe po tem filmu niso nič boljša, enako velja za moje razumevanje njene osebnosti. Skratka, povsem povprečen izdelek, ki ga pred ekspresno pozabo rešuje zgolj oskarjevska nominacija Michelle Williams. 

Ocena:




4 komentarji:

  1. Z zadnjim stavkom si povedal vse. Michelle je odlična in postaja res super igralka(Blue Valentine!), sam film pa je precej povprečen, če sploh.

    OdgovoriIzbriši
  2. Sinoči sem pogledal še The Iron Lady in vtisi so podobni. Zgleda, da so Služkinje res najboljši film, z nominacijo za glavno žensko vlogo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Jp, tudi Iron lady je bolj švoh :) ne vem, preveč teže na glavnih igralkah in potem se film kar pogrezne sam vase, nekako. The help ne stoji toliko na violi, je bolj močan film.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ideja! Da bi te reportažni knjižni predlogi dodali kakšno biografsko. Da bi bilo še kaj psihologije, zakaj, kako pa to.

    Ampak kakorkoli, precej zabaven film zame. Kako dobro igralci odigrajo igralce. Olivierja predvsem.

    OdgovoriIzbriši