Timbuktu (2014)

Slovenski naslov: Timbuktu
Država: Mavretanija, Francija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 97' ,  Imdb
Režija: Abderrahmane Sissako
Scenarij: Abderrahmane Sissako, Kessen Tall
Igrajo: Ibrahim Ahmed, Abel Jafri, Toulou Kiki, Layla Walet Mohamed, Mehdi A.G. Mohamed, Fatoumata Diawara

Timbuktu je mesto v Maliju, ki stoji na robu Sahare, kakih 20 kilometrov stran od reke Niger, največjega rečnega toka v Zahodni Afriki. Mesto je nekoč bilo pomembno trgovsko središče, v katerem so se ustavljale trgovske karavane, ki so potovale skozi Saharo. Območje danes poseljujejo pripadniki tuareških nomadskih plemen, ki še vedno živijo v skladu s tradicijo, na sipinah, v skromnih šotorskih bivališčih. Timbuktu je 15. in 16. stoletju bil epicenter islamske kulture v Afriki, danes pa si mesto deli usodo mnogih nemirnih mest islamskega sveta, v katerih življenja prebivalcev krojijo oboroženi islamski skrajneži. Ti so se v mesto počasi stekali iz vseh koncev Afrike, pa tudi iz ostalih delov sveta, v nekem trenutku pa je njihovo število bilo tako veliko, da so se počutili dovolj močne, da prevzamejo oblast v svoje roke. Ekstremna, z orožjem uveljavljena svobodna interpretacija šeriatskega prava, je iz rok in nog tamkajšnje mladine vzela žoge, prepovedala petje in vsako obliko glasbe, posedanje pred hišami in na javnih površinah, kajenje, ženske so morale zakriti obraze in si v javnosti na roke celo nadeti rokavice. Nedaleč stran od mesta v šotoru na sipinah, z ženo, hčerko in posvojenim osirotelim fantom, ki veliko pomaga pri delu z živino, živi nomadski kmet Kidane. Večina sorodnikov iz njihovega plemena je že zapustila območje, vendar Kidane ne razmišlja o dohodu. Mirno življenje na osami mu ugaja in zdi se, da je družina izven dosega represivnih zakonov, ki jih v mestu, le nekaj deset kilometrov stran izvajajo skrajneži. A nato se Kidane zaplete v spor z nekim ribičem in stori veliko napako, zaradi katere bo na lastni koži izkusil krutost novih oblastnikov in zakonov, ki so jih ti s seboj prinesli.

Timbuktu je najuspešnejši film  mavretansko-malijskega režiserja Abderrahmana Sissakoja, eden izmed petih nominirancev za tujejezičnega oskarja, dobitnik dveh nagrad v Cannesu, in najuspešnejši film na letošnji podelitvi francoskih filmskih nagrad (7 cezarjev). Filmsko druženje z enim izmed najpomembnejših afriških režiserjev ta hip prinaša skrb zbujajoč portret okolja, v katerem verski fanatizem postaja največji sovražnik temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Dogajanje ohlapno povezuje osrednja zgodba o nesrečnem kmetu, okoli katere Sissako splete še več bolj ali manj povezanih zgodb, ali bolje rečeno utrinkov iz življenja ljudi, ki so iz dneva v dan manj svobodni. Timbuktu je pomemben film, ker nam pomaga razumeti vso kompleksnost položaja v tem delu sveta, pa tudi širše, saj gre le za eno različico zgodbe, ki se po podobnem obrazcu, z manjšim odstopanjem na račun lokalnih posebnosti, ponavlja na več koncih sveta. V mavretanskem primeru okoliščine iz spomina prikličejo preteklost, saj domačini prišleke, okupatorje pravzaprav, v mnogih pogledih doživljajo tako, kot so nekoč doživljali kolonizatorje. To samo utrjuje prepričanje, da je temelj vsakega podrejanja, vsake nasilne implementacije volje, interes. Kot na dlani je, da vse te paravojaške skupine za sabo imajo sponzorje, ki imajo svoje cilje. Zato ne preseneča, da v danih okoliščinah na površje priplavajo takšni, ki v radikalni interpretaciji verskih normativov ne vidijo priložnost za širjenje božje volje, ampak predvsem priložnost, da sami  postanejo nekakšni mali bogovi. Sissako v nekaj prizorih, v katerih starega imama zoperstavi okupatorjem, povsem jasno demonstrira razliko med iskrenim vernikom in tistimi, ki jih pri dejanjih vodi kompleks večvrednosti. Režiser se zaveda, kako pomembno je razumeti, da so tudi med oboroženimi skrajneži (tako kot v vsaki vojni) ljudje, ki niso nujno slabi. V na videz nepomembni podzgodbi treh skrajnežev, ki ves čas debatirajo o nogometu, registriramo ljubezen do igre, ki jo paradoksalno, oni sami, z orožjem, pomagajo zatreti. Razmislek o tem detajlu lahko pripelje do edinega logičnega sklepa: za trojico je pridružitev skrajnežem reševanje eksistencialnega vprašanja, ki nima veliko skupnega z osebnimi verskimi prepričanji. Sissako je s svojim petim celovečercem ponudil smernice za razumevanje nevarnosti islamskega radikalizma in istočasno odposlal jasno sporočilo, da tovrstna radikalna gibanja nimajo nič skupnega z islamom, ki ga prakticira večina vernikov. Za konec bi želel še poudariti, da je Timbuktu film izjemne vizualne lepote, ki se ob odlični glasbi Amina Bouhafa izteče v pravo avdio-vizualno doživetje.             

Ocena: