Slovenski naslov: Phoenix
Država: Nemčija, Poljska
Leto: 2014
Žanri: Drama, Zgodovinski
Dolžina: 98' , Imdb
Režija: Christian Petzold
Scenarij: Christian Petzold, Harun Farocki, Hubert Monteilhet (knjiga)
Igrajo: Nina Hoss, Ronald Zehrfeld, Nina Kunzendorf
Berlin, leta 1945. Druga svetovna vojna je končana, mesto je v ruševinah, razdeljeno na sektorje pod kontrolo zahodnih in vzhodnih sil. V mesto se vračajo tudi tisti redki Židje, ki so uspeli preživeti v koncentracijskih taboriščih. Med povratniki je tudi Nelly Lenz, ženska iznakaženega obraza in edina preživela članica premožne judovske družine. Prilagoditev na nove okoliščine in življenje na svobodi za žensko, ki je pred vojno pela po berlinskih klubih, ne bo enostavna. Zdi se, da Nelly še vedno živi v preteklosti in si zatiska oči pred realnostjo, saj del nje še vedno utopično verjame, da so stvari lahko takšne, kakršne so bile nekoč. To je verjetno eden izmed razlogov, da se ne razveseli operacije, s katero ji zdravniki na novo rekonstruirajo obraz. Novi obraz oznanja začetek povojnega življenja, ki nima veliko skupnega z dogodki in ljudmi iz njene preteklosti. Obrniti hrbet preteklosti pa je še toliko bolj boleče, ker še vedno ljubi moža Johnnyja, Nemca, ki jo je vse do leta 1944 skrival pred nacisti, ki so na koncu vendarle odkrili njeno skrivališče. On je prepričan, da je Nelly umrla v taborišču, zato (in zaradi novega obraza) jo ne prepozna, ko se nek večer pojavi v nočnem klubu, v katerem dela kot strežaj. A že ob naslednjem srečanju postane bolj pozoren na neznanko, ki ga zelo spominja na ženo. Podobnost je tako očitna, da Johhny kmalu skuje načrt: z njeno pomočjo se bo poskušal dokopati ženine zajetne dediščine. Zanj je to priložnost, da reši svoj materialni položaj, za Nelly, ki pred njim skriva svojo pravo identiteto, je to priložnost, da končno odkrije koliko resnice je v govoricah, da jo je prav on izdal nacistom.
Phoenix je že sedmi celovečerec, ki sta ga skupaj posnela eden najvidnejših predstavnikov t.i. berlinske šole Christian Petzold in njegova skorajda stalna sodelavka Nina Hoss. Pri scenariju je znova pomagal zdaj že pokojni Harun Farocki, pri katerem je Petzold pilil svoje režiserke veščine kot asistent režije. Pomemben član igralske zasedbe je ponovno tudi Ronald Zehrfeld (Johnny), ki smo ga ob Hossovi gledali že v drami Barbara, najbolj uspešnem naslovu v režiserjevem opusu, nagrajenim z berlinskim srebrnim medvedom. Ta dobro uigrana ekipa nas ponovno pelje v (nemško) preteklost, v čas tik po koncu druge svetovne vojne, ko se je večina Nemcev morala soočiti z neizogibnim vprašanjem kolektivne krivde. Stanje duha nemške nacije Petzold izrisuje skozi usodo ženske, ki na več »frontah« poskuša povrniti izgubljeno identiteto, izguba pa je obravnavana na dveh osnovnih nivojih: nacionalnem in osebnem. S tem se gledalca postavi v kožo posameznika, ki je odraščal v nekem okolju s katerim se je identificiral, verjel v lastno nacionalno pripadnost in se potem v najhujšem masovnem zločinu imenovanem holokavst, soočil s krvjo izpisano zavrnitvijo. Zato ne preseneča, da se glavna junakinja počuti, kot bi se ravnokar prebudila iz zelo dolge nočne more, ki na njo vpliva tako močno, da še vedno ni prepričana, kaj je od tega kar vidi in občuti sploh resnično. Njeno zmedo dodatno stopnjujejo čustva do moža (sama pravi, da v taborišču brez teh čustev ne bi preživela), gledalcu pa je od samega začetka jasno, da za Nelly (in vse vpletene) obstaja samo en izhod iz trenutnega položaja. Streznitev naposled pride, v mojstrsko realiziranem sklepnem prizoru. Poleg tega bo v spominu ostala še ena vrhunska predstava Nine Hoss, ki nam kljub dialoški skoposti že s svojo pojavo, telesnostjo in obrazno mimiko osupljivo pričara vso kompleksnost trpljenja glavne junakinje. Phoenix je pod črto film, ki mi je ponudil veliko dobrega, toda absurdnost zapleta, ki je zgrajen okoli moževega (ne)poznavanja žene, je za moj okus (ne glede na vso lepo konstruirano simboliko) enostavno preveč neverjeten, da bi bil nemoteč.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar